Išči

Iz preteklosti

Text/HTML

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iz preteklosti

Špik

Dolga krožna pot z veliko višinsko razliko.

Špik

Jutranje kolebanje med Kamniško-Savinjskimi Alpami in Julijci je šlo v prid slednjih in tako zapeljeva na Rusko cesto proti Vršiču in pred tretjo serpentino navzdol po širokem kolovozu, kjer parkirava ob še nekaj avtomobilih pred strugo Suhe Pišnice.

 

Pri izstopu iz avtomobila naju je pozdravilo hladno sončno jutro, ki je še pospešilo začetek poti. Hči hodi kot za stavo in moram vložiti precej truda, da jo dohajam. Prečiva brv in sva na drug strani potoka, prehitiva mladi Slovakinji in že hodiva po travah v jutranji rosi s pogledom na gore okoli Kriške stene v zatrebu doline Krnice. Korakava po dolini V klinu, greva mimo spominskega parka Mali Tamar in stopiva desno na pot, a je hitro zapustiva in že stopava po označeni stezi skozi gozd, ki se konča pri Koči v Krnici. Steklenice in pločevinke piva se hladijo v mrzli vodi korita, razprti so senčniki in iz koče se kadi, ko pripravljajo jedačo za jutranje obiskovalce.

 

Pred kočo zavijeva levo skozi gozd do hudourniške grape, polne velikih blavanov in manjših skal, da o drobižu niti ne izgubljava besed. Iz Krnice sva se povzpela v Gruntovnico, kjer večino časa hodiva po desnem obrobju in čez čas naju oznake popeljejo v in preko široke grape na levo obrobje. Vzpenjava se prečno čez pobočja z nekaj ruševja in vedno pogosteje se ozirava na Razor in Prisojnik, kjer se senca umika soncu in ponuja vedno bolj zanimive in razločne poglede na razvejana strma in prepadna pobočja pod katerimi so velika melišča in z ruševjem porasla prostrana dolina Krnica. Od nikoder se prikaže planinec pred nama in v kratkem je izven dosega najinih oči. Hodiva preko melišč Gamsove špice in doseževa zgornji del Tarmanove žlefe, kjer se strmo vzpneva in pot preide na severno stran. Zasledim še zadnje cvetove gorskih rastlin. Še je potrebno vložiti nekaj truda, da stopiva na osončeno pobočje in si privoščiva prvi odmor po dobrih dveh urah hoda. Dohitita in prehitita naju mladenki hitrega koraka in pred nama dosežeta neizrazito sedelce z lepim pogledom na kraljico naših Julijcev, Škrlatico s sosedi. Zastaneva in občudujeva lepoto strmih prepadnih sten nad dolino Velike Dnine, nato pa se vzpneva do zahtevnega dela poti, kjer palice romajo na nahrbtnik, čeladi na glavi in poprimeva za pletenice in kline in že sva na rami pobočja, od koder morava malce navzdol, da se nato povzpneva na vrh 2418 m visoke Lipnice, od koder uzreva pred seboj piramido Špika.

 

Z Lipnice greva najprej navzdol in nato ob varovalih prečiva strma pobočja med gorama srečajoč planince, ki se vračajo v dolino. Doseževa pobočje Špika in hči odvihra proti vrhu, jaz pa počasnejšega koraka previdno poprimem za skalo, kjer je to potrebno, fotografiram triglavsko rožo, smiljko in zvončnico in nato pohitim po strmem pobočju, da ne zaostanem preveč, na 2472 m visoki vrh Špika, kjer me pričaka hči, nekaj planincev in pernati črni prijatelji, s katerimi podelim slastni obrok iz nahrbtnika.

Po dobrih štirih urah lahko uživava v pogledih na vrhove Kukove špice, Široke peči, Dovškega križa, Velike in Male Martuljške Ponce, ki zakrivata Oltar in Rokave, Škrlatice, Dolkove špice, Dovškega Gamsovca, mogočnih pobočij Razorja in Prisanka. Daleč za Prisankom uzreva Pelc nad Policami, Jalovec s sosedi do vseh treh Mojstrovk, Robičja, Kumlehov in Mavrinca in za njimi Rateške Ponce z vrhom Mangarta. Na gre spregledati bližnjih Frdamanih polic in za njimi verigo vrhov Karavank. Sonce prijetno greje, ko se vrh počasi prazni. Odlete zadnje site kavke in ostaneva sama v miru in tišini, ki ga prekinjajo le zvoki čoperjev na cesti z Vršiča.

Čas hiti, odpočila sva se in oprtava nahrbtnika ter pričenja spust po razčlenjenem skalovju. V nekaj minutah doseževa strmo povezavo med Špikom in Lipnico, kjer odvijeva desno na drseče strmo pobočje. Z veliko pazljivostjo nadaljujeva spust do melišč. Že nekaj časa pogledujeva na Frdamanove police in tuhtava, kje je pravi lažji pristop. Pred skoraj dvema desetletjema sem bil na njihovem vrhu, a žal se ne spomnim pristopa in zato ostane le želja, uresničitev pa kdaj drugič. Iz Kačjega grabna se po meliščih vzpenjajo planinci, zadihani in utrujeni od spodrsavanja po kamenju gredo na Špik, midva pa izbirava primerne smeri, da hitreje doseževa dno peščenih pobočij, kjer se šopirijo veliki balvani in skale pred vstopom na poraščeno pobočje. Narediva pavzo in hči odstrani pesek, ki se ji je nabral v čevljih.

 

Stopiva v sprva redek gozd in svet okoli naju postaja vedno bolj strm, Pot se spušča ob Kačjem grabnu, strmina ne popušča, nekaj varoval pomaga premagati previsne dele poti, nato se nekoliko položi a naslednji trenutek je tu spet strmina in varovala in tako vse do prečenja spodnjega dela grabna, ko stopiva v gozd in v zmernem spustu doseževa pot ob Veliki Pišnici.

Do izhodišča imava še nekaj poti. Stopiva levo in srečajoč številne pohodnike greva mimo skladovnic debel dreves in ob robu poti hči naredi še enega možica ob že postavljenih. Hodiva ob sprva suhi strugi, nato nad šumečim potokom in končno preko suhe struge stopiva v dolino V klinu, kjer zapustiva pot in preko travnikov s še zadnjim pogledom na gore med Škrlatico in Prisojnikom greva preko potoka, kjer izmijeva prah s čevljev in znoj z rok in obrazov in že sva pri avtomobilu.

 

Pohodna oprema roma v prtljažnik, midva pa vidno utrujena sedeva v avtomobil in odpeljeva z lepimi spomini proti Martuljku, kjer naredim še posnetek Špikove piramide.

 

 

Značke:
GL4 SBaznik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1185

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.