Ob smrti Toneta Škarje: Pr Jurju, Kamniška Bistrica, 4. junij 2020, ob 17ih

Scenarija, moderatorka: Mojca Volkar Trobevšek
Glasbena spremljava: Matic Smolnikar

PROGRAM

POZDRAV

Lepo pozdravljeni. Danes smo se v osrčju kamniških gora zbrali, da bi počastili spomin na Toneta Škarjo.

1. V sredini maja je v 84. letu starosti odšel oče in mož, prijatelj in sodelavec, alpinist, gorski reševalec, gorski vodnik in vodja himalajskih odprav, častni član Planinske zveze Slovenije, eden izmed velikanov slovenskega in svetovnega alpinizma. Sodeloval je na številnih alpinističnih odpravah, opravil je več kot tisoč alpinističnih vzponov, od katerih jih je bilo več kot trideset prvenstvenih. Bil je ploden pisatelj, sodeloval je tudi s tujimi revijami. Deset let je bil načelnik Gorske reševalne službe Kamnik, več desetletij je vodil Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije. Več let je bil podpredsednik PZS, urednik Obvestil zveze, koledarja in član uredništva Planinskega vestnika ter pobudnik in skrbnik slovenskega dela Nepalskega planinskega muzeja.

Predvsem pa je bil Tone Škarja človek, ki je pustil globok in trajen vtis. Danes se ga bomo spominjali preko njegovih zgodb in zgodb o njem, preko fotografij, predvsem tistih, ki jih je sam posnel. Pogledali bomo svet skozi njegove oči, svet, kakršnega je videl in doživel.

O njem bodo spregovorili predsednik PZS Jože Rovan, generalni sekretar hrvaške planinske zveze Darko Berljak, častni generalni konzul Nepala Aswin Kumar Shrestha, Andrej Štremfelj, Bojan Pollak in Metod Škarja.

1. JOŽE ROVAN, 041 637 799, predsednik@pzs.si 
2. DARKO BERLJAK, generalni sekretar HSP
3. DOŽIVLJANJE GORE
4. ASWIN KUMAR SHRESTHA, 040 680 654, aswin.shrestha@gmail.com 
5. BIVAK
6. ANDREJ ŠTREMFELJ, 040 328 000, andrej@stremfelj.si   
7. HIMALAJA
8. BOJAN POLLAK, 051 727 221, bojan.pollak@siol.net   
9. VRH
10. METOD ŠKARJA  metod.skarja@guest.arnes.si 
11. MINUTA MOLKA            
12. BRANA

Citati ob fotkah:

Vsak odhod je samo začetek povratka, to je to. (David Albahari)

Bistvo alpinizma ni v samem plezanju in uspehih, pač pa v bogastvu sicer nedosegljivih čustev in občutkov. (TŠ)

Alpinizem: smrt, ki je tiho navzoča v slehernem hipu življenja. Daje mu pomen in ga hkrati jemlje. (TŠ)

Osnovni zakon življenja je živeti, ne žalovati. (TŠ)

Ah, alpinisti, občutljivi kot mimoze, ki se je le dotakneš, pa uvene. Na zunaj pa tako trdi … (Tone Pavček)

Pretreslo me je spoznanje, kako malo smo v resnici gospodarji svojih življenj in kako malo cenimo to dragocenost, v bistvu edino, ki jo imamo. To enkratnost! Trenutni pomislek, spoznanje – potem pa spet naprej. (TŠ)

Priljubljenost vodje: priljubljen je, kdor dovoli vse in se pokriva s smehljaji. Nase je treba prevzeti jezo fantov, da gredo čisti in sproščeni na goro. (TŠ)

Obdobje, ki ga živimo, je vedno zmedeno in prehodno. Zgodovina je slika – in prihodnost je skica. Sedanjost pa je zmeden kup podrobnosti. (TŠ)

Ocean časa košček za koščkom odnaša svet okrog nas in ga naplavlja nekam drugam, na nam še neznane obale. (TŠ)

Alpinizem je oster šport, zato tudi besede niso baletke. (TŠ)

Človek je v svojem bistvu dober. (TŠ)

Brez angelov ne bi šlo … (TŠ)

Mladim je treba pomagati odpirati okna (razgled), potem pa tudi vrata (možnosti). (TŠ)

Zakaj je nekaterim dano preživeti vse nesreče, druge pa že prva za vedno izloči? Zakaj so naše sledi različno dolge? Zakaj sem sam lahko vse preživel? Tega se seveda nisem odločil sam, vedno sem pa čutil odgovornost do življenja. To mi je bilo dano. Hvala TI!

Življenje je lepo in včasih ga je treba objeti, čeprav se večinoma borimo z njim.

1. Doživljanje gore

Zapis izraža globinski odnos do gora. To se je odražalo skozi vso njegovo dejavnost.

Goro moraš izbrati in jo ljubiti, spoštovati njeno moč, se bati smrti, ki jo predstavlja, iskati skrite kotičke možnosti in dneve popustljivosti. Biti mora edina, izbrana. Potem smeš upati, da bo pokazala stezico – slutnjo stezice – čez neprehodno steno, nitko možnosti skozi labirint razpok, nabrekle snežne stožce pod pobočji, kjer se plazovi razsipajo in se morda izmed umirjajočih in vse tanjših plasti snežnih grud lahko izkoplješ živ, ne samo to, skoraj zdrav. Morda – čeprav skoraj nikoli – ti bo povedala, kje lahko greš pod serakom, ne da bi ga moral nenehno rotiti in podpirati s pogledom. Če dobro gledaš, morda globoko pod ledom zaslutiš čvrsto skalno zobovje – dobrotno roko tvoje gore, ki ga drži v strmini in mu ne dovoli, da bi kot desettisočtonska zeleno modra smrt v istem trenutku zgrmela na tvojo pot. Po zadnjo skrivnost svoje gore, na vrh, gredo le izbranci. Gredo, sledeč svojemu klicu, brezprizivnemu vabilu. Dobro je vedeti: vabeči klic je le odmev, odjek klica hotečega srca, želje. Dobro je to vedeti, treba pa mu je slediti, kot da je pravi klic, ukaz. Samo tako se pride na goro, na njen vrh, in samo tako se lahko vrneš. Vedeti in čutiti, oboje z vso močjo. Zato smejo in morejo na vrh le izbranci.

Jalung Kang (1987)

2. Bivak Les Droites

Leta 1963 plezanje v severni steni Droites z Metodom Humarjem in Pavletom Šimencem, njegovo sanjsko navezo, opisuje peklenski bivak v steni.

»Ravno smo izstopili iz zajede na poličasti raz, ko se je vsula toča, za njo pa sodra. Imeli smo le bivak vrečo, s katero smo se pred neurjem pokrili, drugega pa nič, saj smo hoteli biti lahki in hitri. Sodri je sledil še sneg in ta je potem nepretrgoma padal vso noč, ves naslednji dan in še drugo noč do tretjega dne. … Edina možnost za preživetje nam je ostala vrnitev po smeri, po kateri smo prišli. Ura je bila tri popoldne, začelo je treskati, pod nami pa devetsto metrov stene. Spust za spustom med sneženjem – kot na fronti. Vseeno sreča: tik pred nočjo dosežemo staro mesto za bivak, pravzaprav edino udobno po vsem razu. Spet pod vrečo, a zdaj smo popolnoma mokri, tudi vreča pušča, in mrtvaška voda nam polzi vzdolž hrbtenice pod zadnjico, kot se je pozneje izrazil Metod. Včasih prižgemo kuhalnik, pa je hitro konec kisika pod vrečo, da začnemo hlastati za zrakom kot ribe na suhem. Nekako okrog štirih zjutraj nam mraz doseže jedro telesa. Čez čas Metod: »Umrli bomo. Najbolje, da bi molili.« Potem pa presenetljivo Pavle, sicer gotovo najbolj pobožen med nami: »Za molitev bo še čas. Če smo doslej zdržali, pa dajmo še nekaj ur.« Prižgali smo kuhalnik, plahutali z vrečo, da je dotekal zrak in kot po čudežu so se jedra teles spet ogrela … Komaj smo čakali, da se bomo lahko spet spopadli s steno.«

(Po svoji sledi, 2011)

3. Himalaja – prvič videl.

Kolikor bolj so se megle razgrinjale, toliko dlje so se odpirala nadstropja oblakov. Dnevno kipenje monsunske vlage se je umirjalo in polegalo v debele in vse bolj gladke sive sloje. Levo od griča se je za vsemi pasovi, pa še vedno pred zadnjo oblačno steno, pričela risati trikotna senca. Kot bi s tenkim svinčnikom vlekel po sivem papirju. Oblak? Ne. Trikotnik je bil prekinjen z oblačnimi vodoravnicami, vendar negiben. Gora. Himalaja.  … 

(Jalung Kang, 1987)

Himalaja! Nisem verjel, ko sem jo gledal skozi okno letala med New Delhijem in Kalkuto. Še vedno so bile prej sanje kot resnica, ko se je nekega večera – bilo je v vasici Manglopare – pretrgal monsun toliko, da smo videli Everest, Makalu in Kangčendzengo. Tudi s planine Ramtang je bilo vse še zelo podobno pravljici. Le naš vrh se je včasih zarisal na nebu, potem pa do dna ledenika ni bilo razen oblakov ničesar. Tako neresnična, nepovezana z našim svetom je bila tista bela kupola. Potem je vse postalo hudo resnično. Redek zrak, slaba hrana, bolezni, dež in moker sneg na ledeniku, vse je bilo res. Resnica je bila neskončna ploščad, resnica tudi labirint serakov pod Sedlom belega vala. Še kako resnično smo izkopavali šotore dvojke in trojke, ki jih je zasul meter novega snega, da smo imeli kje spati. Resničen je bil mraz, ki nas je stiskal v premajhnih šotorčkih, resničen veter, ki je opletal z njimi, in resnično ivje, ki nam je zato vso noč padalo s platna na obraz. Manj resnična je bila velika vesina, ki nam je podarila ključ do gore, pa smo ga zavrgli in hoteli biti pametnejši od narave. Moreče sanje so bile, ko smo hoteli doseči goro skozi zadnji vhod, pa tam ni bilo vrat, in svinčen obup, ko smo zaman prosili za zavrženi ključ.

(Stene mojega življenja, 1975)

4. Vrh Kangbačena

Sedimo v kuhinji in pijemo ne vem že kateri čaj z mlekom. Fantje s veseli. Sem sam vesel? Ne vem, čisto tudi še ne morem verjeti. Predolgo, deset let, sem želel, da pridemo gor, da bi bilo to lahko kar takoj sprejeti. Le počasi prihaja spoznanje. Prišli smo gor.

Pokvaril se nam je letalski motor in na letališču so nas sprejeli gasilci. Toda na vrhu smo.

Ukradli so nam denar. Lovila nas je voda, davila pljučnica. Nosili so nas plazovi. Stokrat je dvom stisnil srce.

Na vrhu smo!

In še prej, koliko ljudi je delalo in dajalo, da smo odšli. Naj se le srečno vrnemo, so rekli. Pa to najbrž ne bi bilo dovolj. Pred devetimi leti so prijatelji jurišali v hrib in vpili: »Jugoslavija!« Ni bilo dovolj.

Omagali so na veliki vesini. Skoraj umrli so dve uri pred vrhom. Ni bilo dovolj.

Na vrhu smo!

In nenadoma me to spoznanje zalije, kot je goro zalila tista rdeča plima, ene koščice ni več trdne v meni, zakričal bi, pa lahko samo še zbežim ven izpod ponjave, pod zvezde.

Na vrhu smo!

Vržem se na skladovnico drv in potem lije iz mene ves zatajevani strah, želja, napetost, jeza, sreča, vse, kar se je nabiralo celo desetletje in se je končalo pred eno uro.

Na vrhu smo!

Naj se zgodi karkoli, to ostane. Na vrhu smo!

(Kangbačen, 1976)

MINUTA MOLKA

5. Iz dnevnika leta 1967: samotna nočna zimska tura po Bosovi grapi in viharnem južnem grebenu na Brano.

Še pol ure in na vrhu bom. Za vrh mi je pravzaprav vseeno, a moram čezenj do severnega pobočja. Zdaj je tam že senca in težko bom našel prehod čez rob. Imel bom težave in spoprijel se bom z njimi. Če bo težje, kot upam, se bom bolj potrudil in bolj bom previden. Če ne bo težje, bom pazil na skrite pasti in vesel bom, če jih ne bo. Še pred polnočjo bom na Sedlu. Tam so prijatelji. Soba je topla, gotovo bodo skuhali čaj. Jutri bomo šli skupaj v Planjavo. Če ne bo vremena, bomo šli skupaj v dolino. – Še malo. To ni bil vrh, bila je le grba tik pod njim. Veter je čisto ponorel. Rad bi, da bi mi odnesel misli, pa jih noče. Škoda. Imam pa tudi srečo. Zaganja se v mojo senco, te pa ne more odnesti.

(Po svoji sledi, 2011)

+++++++++ http://www.planinskivestnik.com/files/File/PV_2012_08.pdf#page=34