Išči

Iz preteklosti

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

ALPINISTIČNE NOVICE 1971/5

Planinski vestnik, maj 1971 - Tine Orel: MORE ANDREJ-GANDI PRI ŠESTEM KRIŽU

ALPINISTIČNE NOVICE 1971/5

Ko je naše planinstvo poganjalo iz globokih korenin prvo brstje in cvetje, je tik pred prvo svetovno vojno privekal v številni jeseniški delavski družini droban, toda žilav otrok na svet.
Andrejčku ni bilo dano, da bi se igral po gmajnah in travnikih. S svojimi vrstniki je moral okusiti bedo in strahote prve svetovne morije. Mladost mu je tekla v delavskem centru, kjer se je budila uporniška revolucionarna misel. Lakota, beda, strahote in uporniško, revolucionarno vzdušje je šolalo in kalilo mnoge mlade Jeseničane. Hrepenenje je raslo tudi v Andreju Moretu, ki se je razvijal v značajnega in samosvojega človeka. Kmalu je našel svoje pravo mesto. Z resnično ljubeznijo in neizmernim navdušenjem se je vpisal v telovadno društvo. Jeklena volja ga je dvigala nad številne vrstnike. Kmalu je segel po težko dosegljivih lovorikah in zmagah. Napredoval je iz leta v leto in od tekme do tekme, mimo vseh preizkušenj, na katerih je bilo treba čestokrat znati tudi mnogo tistega, kar drugim ni uspelo v tako veliki meri, kot je to uspevalo Andreju. 

More Andrej je bil vedno iskren in plemenit prijatelj in tovariš. Zdrav humor in prijetno razpoloženje je znal bogato in radodarno razdajati v vsaki družbi. Odlično je telovadil na domačih, inozemskih in mednarodnih telovadnih akademijah, nastopih in tekmovanjih. Številni Jeseničani so ga visoko cenili. Kmalu je Andrej More prvič okusil slast planinstva. Ni bilo več daleč v vrste TK Skala, v katerem je More od prvih začetkov do začetka druge svetovne vojne krepko nosil zastavo našega planinstva in alpinizma. Med odličnimi plezalci je vedno bil med najboljšimi. Ni bilo vesele in praznične družbe na Črnem vrhu, Pustem Rovtu, na Rožci, da ne bi bilo Moreta. Ves se je dajal in razdajal za veselo tovariško vzdušje. Širok krog telovadcev, planincev in alpinistov pri Gorenjcu in v Skali si je štel v čast biti v njegovi družbi ali z njim na skupnem izletu, turi ali navezi kjerkoli v naših gorah in stenah. 

Kmalu je More spoznal tudi bližnje in daljne tuje gore. 

Telovadnica in gora ga je vzgajala in kovala. Zato je tudi v času NOV znal najti pravo mesto skupaj z Matevžem Frelihom in drugimi, ki so izšli iz Skale. 

Andrej More, ki je sredi 30-tih let tudi dobil zaradi svojega asketskega življenja ime Gandi, je bil tudi iniciator in vodja velikega partizanskega pohoda skozi dolino Vrat mimo zavetišča št. 2 preko Grla v Martuljek. 

Znal se je vedno plemenito in požrtvovalno odpovedati marsičemu v korist sočloveka in družbe. Andrej More-Gandi je bil tudi po osvoboditvi duša in srce vsega planinstva in alpinizma na Jesenicah, veliko in pomembno vlogo pa je v povojnih letih vse do današnjih dni odigral pri organizaciji in utrjevanju naše Gorske reševalne službe, v kateri je bil dolga leta tehnični vodja in inštruktor alpinističnih in gorsko reševalnih kadrov. Opravil je veliko delo, od katerega je imela korist vsa naša skupnost. 

Gandi je bil odlikovan z državnimi športnimi planinskimi in drugimi odlikovanji in priznanji. Vse to si je s svojim nesebičnim in požrtvovalnim delom tudi zaslužil. 

Ob življenjskem in delovnem jubileju se Moretu vsi gornik iin še prav posebej gorski reševalci iskreno zahvaljujemo za plemenito in nesebično opravljeno delo in mu iz vsega srca želimo, da bi še dolgo užival sadove svojega dela. 

Postaja GRS Jesenice 

 

20-LETNICA ANNAPURNE 

Pod pokroviteljstvom predsednika republike Pompidouja, so v Franciji lani proslavili dvajseto obletnico francoskega vzpona na Annapurno, s katerim je prvi človek dosegel vrh osemtisočaka. 

Slovesnost so priredili v slavni dvorani Pleyel 3. junija 1970 ob navzočnosti državnega sekretarja Comitija, ministra za mladino in športe, nepalskega ambasadorja Sardula S. Rane in vrste gostov, ki sta jih na proslavo povabila CA F in FFM, oba vrhova francoskega planinstva. Med drugimi je bil navzoč Henry de Segogne, častni predsednik Himalajskega komiteja in vodja prve francoske ekspedicije na Hidden Peak l. 1936, in z njim vrsta francoskih himalajcev. Uvodno besedo je imel Lucien Devies - predsednik FFM in Himalajskega komiteja, nato pa so predvajali film o Hidden Peak u iz l. 1936, odlomke iz filmov o drugih francoskih ekspedicijah (Makalu 1954, 1955 Tour de Mustagh, 1956, Jannu 1959, 1962), ki so jih komentirali Jean Franco, Guido Magnone in Robert Paragot. V drugem delu večera je predvajal film o Annapurni Maurice Herzog. Tako so navzoči lahko pregledali dokumentacijo ekspedicij iz treh desetletij in videli, da je bila francoska taktika in francoska oprema pomemben dejavnik pri zavzemanju mnogih najpomembnejših vrhov na planetu. Tako sklepa poročilo CAF o večeru, ki je na svoj način osvetlil zadnjih 20 let himalaizma. 

Lucien Devies je v svoji uvodni besedi dejal med drugim: »Čeprav naglo, smo delo pripravili skrbno in skoro prikrito ... Uspeh je bil precej drugačen kot v Alpah, kjer se je že govorilo, da je vse mogoče. Zbrali smo vse adute. Moštvo je bilo najboljše, tako, da bi vsak lahko stopil na vrh. Odnos do šerp smo spremenili, jih opremili kot svoje moštvo in jih obravnavali kot sodelavce, sočlane moštva. Uvedli smo nove metode za aklimatizacijo in dotlej najlažjo opremo, tudi iz nylona, ki si je tedaj šele utiral pot v svet. Uspeh je bil dramatičen. Ponosni smo na vrline, ki jih je odprava pokazala, na »turi a francese« pri delu, na izjemni pogum v preizkušnjah in v trpljenju. Francija je obdržala prvo mesto, ne po številu vrhov, marveč po novih metodah, s katerimi smo stopili na Makalu, po tehničnih težavah na Tour de Mustagh in po kombinaciji težavnosti z višino na Jannu. Nov način premagovanja ovir, ne samo novi vrhovi, to je tisto, kar smo imeli pred očmi. Zato ves čas izboljšujemo opremo, tehniko aklimatizacije in nase kisikove aparate, ki so najboljši na svetu. Zato smo Francozi dosegli edinstveni in nepričakovani (paradoksni) rekord: V športu, ki je najbolj individualističen, smo uvedli strogo kolektivno disciplino in z vsem moštvom stali na Makalu, Tour de Mustaghu in na Jannuju.« 

Na koncu je Lucien Devies dejal, da se po 20 letih končuje doba osvajanja Himalaje in da bo v l. 1971 tudi Francija med tistimi, ki se bo potegovala za visok cilj, zvesta duhu iz dobe Annapurne. Spomnil se je tudi, da jim manjkajo Oudot, Lachenal, Couzy in Terray. 

Prav za obletnico je prišlo do prve ponovitve »francoske « Annapurne. Henry Day in Gerry Owens sta sredi maja 1970 vodila ekspedicijo po severni strani, kjer so šli tudi Francozi, vendar ni mogoče reči, da se je anglo-nepalska vojaška odprava povsem držala Herzogove sledi. Ekspedicija, ki jo je vodil Christian Bonington, je izvršila vzpon čez južno steno, Francozi jo imenujejo »strašno«. Vršna naveza je prišla na vrh 27. maja 1970, pri sestopu pa je plaz pobral J. Clougha, enega od prvih, ki so zmogli centralni steber Freneya v Mt. Blancu. 

 

RENDES-VOUS HAUTES MONTAGNES 

Geslo in klub tega imena že nekaj let poznamo. Na noge ga je postavila predsednica Felicitas von Reznicek, ki je pred leti izdala zanimivo knjigo o vrhunskih alpinistkah in ki skrbi, da klubu ne usahne žila življenja. Lani so se alpinistke zbrale v Chamonixu, pozornost jim je izkazala ENSA in župan mesta Chamonix, udeleženke pa so naredile nekaj lepih tur. Bilo jih je 60. 

Za l. 1971 so vse povabljene v Kranjsko goro. 

Novembra letos bo klub spravil na noge žensko odpravo v Nepalsko Himalajo in sicer v področje Tilicha (Tiličo). 

 

21 DNI HIMALAJE ZA 2830 MARK 

Do l. 1970 je firma Schuster potovanje v Himalajo ponujala za 3980 DM. S posredovanjem planinske in smučarske šole DAV, s sodelovanjem ADAC oz. »Air India« in »Pakistan International Airways« pa so dosegli znižanje stroškov. Znašajo toliko kot vožnja iz Frankfurta do Kathmanduja in nazaj, vsebuje pa letalo, hotel, nosače, oskrbo, opremo itd. Vodstvo DAV pravi, da ta cena omogoča himalajski dopust že širokim krogom njegovih članov. Himalap se torej bližajo časi, ki so jih Alpe dozivljale pred 100 leti. Vodje potovanja po deželi šerp si turo poprej ogledajo in jo ocenijo glede na »profile« prijavljencev. Če se prijavijo manj sposobni, jim organizator še vedno omogoča pettisočak Gangžala (5200 m) ali celo 5550 m visoki Tent Peak v skupini Annapurn. Tura poteka tako, da si turistični himalajec ogleda prerez nepalskega reliefa od 1400 m (Kathmandu) do višine 5000 m, da vidi osemtisočake Dhaulagiri, Annapurno, Manaslu in Everest in dobi predstavo o pragozdu sleča, o zaseljih šerp, o pagodah in čortenih. 13 dnevna tura se začenja na cesti, ki so jo zgradili Kitajci in drži v Lhaso, nato pa teče po svetu, v katerem se lahko izkaže vsak poprečen hodeč, tudi brez vsake specialne opreme, v lahkih čevljih in kratkih hlačah vse do Kathmanduja. Ta odsek doseže višino 4000 m, omogoča poglede na glavno gorsko verigo Himalaje. Nosači nosijo vse, himalajskemu turistu binglja na prsih le kamera. V senci himalajskih templjev (na 180 prebivalcev ena božja hiša) je nato dovolj časa za ogled znamenitosti Kathmanduja. Če je lepo vreme, si sodobni himalajec lahko privošči polet proti Everestu. »Fokker friendship« zmore polet v eni uri, če turist doplača 40 DM. Za ta denar od blizu vidi Everest, Lhotse, Makalu, Kanč, Čo Oju, Gosainthan, Gaurisankar, Langtang. 

Na razpolago so še drugi aranžmani. Med drugim si himalajski potnik lahko privošči tudi vožnjo s čolnom po sveti reki Ganges. 

Za vsak primer: Natančne informacij boste dobili pri organizatorju (Berg-und Skischule des DAV, 8 Munchen 22, Praterinsel 5). 

 

VARNOST PRI POHODIH NA STOL 

O pohodih na Stol. ki pridobivajo na priljubljenosti in množičnosti, smo slišali že marsikaj, nihče pa ni obdelal stvari iz vidika problematike zimskega vzpona. Sam sem se udeležil štirih pohodov, ki so v celoti lepo potekali in se iztekli brez kakršnekoli omembe vredne nezgode. Kljub temu pa mislim, da bi lahko obdelali nekaj problemov, ki zaslužijo pozornost, če hočemo, da bodo pohodi na Stol tudi v bodoče ostajali v lepem spominu udeležencev in njihovih svojcev. 

1. Objektivne nevarnosti in pogoji 

Februar se je izkazal kot dokaj ugoden mesec, še zlasti spričo elastičnosti organizatorjev, ki pohod v neugodnih vremenskih razmerah prelože. Povezava z alpinisti in gorsko reševalno službo bo v tem smislu potrebna še naprej, zlasti reševalcem je treba dati proste roke v odločanju, da pohod odlože, če bo potrebno - tudi zadnji hip ali celo, ko se je že začel. Kar zadeva prenočišče, je za udeležence pohoda storjeno, kar je pač mogoče. Prešernova koča in Valvazorjev dom sprejmeta že določeno število planincev, nekaj manj jih lahko tudi prenočita. Seveda je zmogljivost daleč premajhna, kar bi samo ob sebi še ne bilo posebno hudo, če pomislimo, da podjetnega planinca tu in tam doleti tudi kak bivak na prostem. Treba je pač znati prebiti nekaj ur tudi v manj ugodnih okoliščinah v koči. Neugodno je, če tisti, ki ostanejo brez nočišča, ponavadi organizirajo čas med 22. uro zvečer in 5. uro zjutraj bolj po gostinsko, nikakor pa ne v špartanskem, športnem duhu. 

2. Subjektivne nevarnosti in pogoji 

Subjektivni pogoji so daleč najslabši in je res pravi čudež, da se še ni primerila nobena nesreča. Pohoda se udeležuje mlado in staro. Niso mi na voljo točni podatki, z gotovostjo pa lahko trdim, da so bili na Stolu udeleženci starejši od 65 let in mlajši od 8 let, tako fantje kot deklice. Udeleženci so vseh planinskih zvrsti; od izkušenih alpinistov, gorskih reševalcev, vodnikov in turnih smučarjev do nedeljskih izletnikov, bivših borcev, ki se ne ukvarjajo več aktivno s športom, društvenih delavcev in priložnostnih turistov. Njihovo znanje in oprema obsegata razpone med absolutno začetniškim in najvišjim možnim. To seveda ni dobro, če se dobri in slabi udeleženci med seboj ne pomešajo in ne organizirajo tako, da izkušeni prevzamejo vodstvo. Navzočnost gorskih reševalcev sama po sebi ni zadosti, če reševalci slabosti le ugotavljajo in premalo aktivno posegajo v dogajanje že od vsega začetka. Res pa je, da so reševalci objektivno ves čas na preži, da pazijo kot zaščitnica ob vzponu in da se na povratku vračajo kot poslednji, da bi pobrali morebitne onemogle, izgubljene ali kako drugače prizadete udeležence. Skratka: udeleženci na j bi v bodoče hodili v skupinah pod strokovnim vodstvom, če je treba tudi navezani. Posameznikom, ki niso kos vzponu, naj odgovorni že v Valvazorjevem domu odsvetujejo nadaljevanje vzpona. Na goro, kakršna je Stol, hodimo pozimi s polno zimsko opremo. Obleke puhastega jopiča, čevljev, nogavic itd. ne bom našteval pač pa naj bi udeleženci praviloma ne hodili brez cepina. Res je, da sem dereze v štirih pohodih potreboval enkrat samkrat, toda razmere se pozimi hitro spreminjajo, zato pripravljenost ne škoduje. Smučarske palice so za hojo v mehkem snegu zelo prikladne, upoštevati pa moramo, da so snežne razmere v istem času dneva in na različnih krajih iste gore lahko zelo različne. Padci na strmih pobočjih, zlasti če je sneg trd, so lahko usodni, zaustavijo se lahko samo s cepinom. Kljub navedenemu opažamo, da ogromna večina udeležencev nima derez niti cepina. Mnogi prihajajo celo brez palice. Seveda je vprašanje, koliko bi si lahko pomagali s cepinom in derezami, če jih ne znajo uporabljati. Spričo tega smo toliko bolj vznemirjeni, ker se najbolj pridno vozijo podjetni udeleženci pohoda na povratku po zadnji plati in veselo krmarijo v globine, saj ne vedo, da se taka vožnja lahko neha v mrtvašnici. Na zadnjem pohodu je bilo tako sestopajočih na pretek. Na opozorila se niso ozirali in so še naprej brezbrižno krmarili po strmih grapah vse do in celo preko skokov, kjer se je taka pot končala in je bilo treba bolj varno - zopet navzgor in na stezo. Res je, razmere so bile doslej naklonjene masi poprečnih »srečkotov«. Kaj pa bi bilo, če bi bil sneg bolj trd? Na to ne-rad pomislim, GRS bi imela najbrž precej dela . 

Tudi te ugotovitve govore v prid večji samodisciplini udeležencev in hoji v organiziranih skupinah, po potrebi v navezah. Stvar ne bo samo varnejša, tak način hoje ima tudi svoj vzgojni pomen, saj predstavlja tisti način hoje v gorah, ki je za večino že od nekdaj najprivlačnejši. Mislim, da k obnašanju udeležence v n a splosn o ni ka j posebneg a pripomniti. So pozorni , vljudni, pazljivi in v glavne m ustrezajo liku planinca. Povprečje kazi nekaj odstotkov razgrajačev, ki menijo, da sta Valvazorjev dom in pohod na Stol namenjena zabavi tistih, ki največ popijejo, najbolj kriče in najbolj kade. Redno jim uspe, da drže v napetosti vso kočo, ko kriče in se nacejajo z alkoholom do ranega jutra. Takrat ponavadi omagajo za mizo ali nekaj sto metrov od doma, pri kaki smreki onemogli s črnimi kolobarji pod očmi »kličejo Urha« . Bolj trdnim uspe celo vzpon na vrh, čeprav so vsi mačkasti in neprespani. Ni jim mar, če ob takem ravnanju trpi telo in če prenapenjajo srce, pljuča in ožilje. Mačka preganjajo na nepravi način z napori in s cigaretami, ki jih nenehno vlecejo tudi na najbolj strmih stezah. To stane seveda ni tipično niti ni specifično za pohod, je pa zavoljo množičnosti in težavnosti vzpona bolj opazno, čeprav ga ne mislimo in ne moremo šteti na račun organizatorjev. Kljub temu pa bi morda le kazalo, da voditelji pohoda, alpinisti, GRS, in ZZB NOB v bodoče poskrbe za nekoliko bolj oster režim v domovih. Zakaj bi točili alkoholne pijače, če gre tudi s čajem? In če že ne gre brez alkohola, naj bo količina omejena, na vsak način pa naj ga ne dajejo vinjenim osebam. 

Pohod na Stol je za masovnim pohodom v gore na dan planincev naša največja planinska prireditev v letu in edina prireditev v zimskih razmerah. Zato zasluži vso pozornost, predvsem pa še skrbnejše priprave in kontrolo med potekom. Število udeležencev bo nedvomno še raslo, to pa samo, če bomo storili vse, da ne pride do kake nesreče, česar s primernim trudom, opozarjanjem in opremo ne bo težko doseči. 

Ing. Pavle Šegula 

 

 

DOUG ROBINSON, PLEZALCI KOT VIDCI 

V »Ascentu«, glasilu Sierra Club de San Francisco, je l. 1969 napisal Doug Robinson, znan plezalec josemitske šole, članek »The Climber as Visionary«. Članek ima geslo iz Henryja Millerja, ameriškega avtorja , ki ga tudi pri nas poznamo iz prevodov: »Če hočemo kaj doseči, moramo najprej videti, nato znati in končno trpeti«. 

Članek je Robinson oprl na znani spis George Malloryja iz l. 1914 v British Climber's Club Journal. »Plezalec - umetnik«, s katerim je hotel povzdigniti alpinizem nad vse druge športe, češ lep alpski dan je kakor velika simfonija in alpinisti iščejo emotivne izkušnje zaradi samih sebe. Mallory je v članku dokazoval, da umetnik ni samo tisti, ki ustvarja, marveč tudi tisti, ki išče taka doživetja, ki rode umetnost. Robinsonov članek je vreden branja. Ni prvič, da je evropska misel obsedla ljudi »onstran velike luže« in se vrnila v Evropo kot pomemben uvoz, kot odkritje. Ni pa gotovo, da bo postala vodilna misel alpinizma v novem fin de siéclu

 

MEDNARODNA EKSPEDICIJA NA EVEREST 

Letos gre na pot v Himalajo in to na Everest velika mednarodna himalajska ekspedicija. Vodi jo Norman Dyhrenfurth, njen cilj pa je orjaška jugozahodna stena 8848 m visokega Everesta. Izbrali so si - direttissimo, torej kar »in medias res«. V odpravi so znani »asi«: Avstrijec Wolfgang Axt, Anglež Chris Bonington, Norvežan Odd Eliassen, Francoz dr. Pierre Mazeaud, Američan John Evans in podobni. Da pa bodo vsaj ljudje, gre z njimi tudi drobna Švicarka Yvette Vaucher, žena profesorja matematike in znanega plezalca Vauchera. Da ne bo manjkalo sodobno zasukane publicitete, je zraven tudi Toni Hiebeler, ki je s svojim »Alpinismusom« ubral nova pota planinske reportaže in alpinističnega magazina, kakršnega do šestdesetih let tega stoletja svet še ni imel. IHE - mednarodna ekspedicija na Everest - bo rabila seveda velika sredstva. Računajo z 800 000 DM, torej vsaj desetkrat toliko kot poprečna navadna ekspedicija, da ne govorimo o žepnih. 

 

DR. TOM PATEY 

Škotski zdravnik dr. Patey se je smrtno ponesrečil v Sutherlandu v steni The Maiden pri spuščanju z vrvjo. Spomnimo se l. 1956, ko je Patey, 24-letni študent, stopil na Mustaghtower v Karakorumu. L. 1958 je z Mikom Banksom prišel na 7788 m visoki Rakapoši, na Zmajev rep, ki so ga 20 let zaman naskakovali. Poleti l. 1960 je bil na Norveškem in opravil prvi zimski vzpon v Store Trolltindu (smer Fiva). L. 1963 in 1964 je v Zahodnih Alpah utrgal lepe lovorike: severno steno v Aig. Sans Nom, zahodno steno Aig. du Plan, jugozahodni greben Aig. Leschaux, vrsto ponovitev najtežjih vzponov in poskus v Eigerju. Bil je v Evropi zelo popularen, sijajen plezalec, velik individualist. Zatekla ga je usoda, kakršni so podlegli že mnogi veliki alpinisti. Smrtno se je ponesrečil v steni, ki na Škotskem velja za plezalni vrtec. 

 

RAIMUND SCHINKO 

Graški alpinist je imel tudi pri nas svoje znance in lahko rečemo tudi občudovalce. L. 1936 je s Sikorowskym preplezal severozahodno zajedo med Rosskuppe in Dachlom imenovano »Todesverschneidung«. Veljala je za nepremagljivo. L. 1938 je preplezal jugovzhodno steno Stangenwand v Hochschwabu, ki so jo šteli med najlepše smeri v Vzhodnih Alpah. Precejšen vpliv je imelo tudi njegovo pisateljsko delo. V Hochschwabu je rešil vse plezalske probleme do l. 1932. Nekatere njegove smeri, ki jih je plezal brez klinov, še danes vzbujajo spoštovanje pri generaciji raznih superdirettissim. Smrt ga je dohitela še mladega v drugi svetovni vojni. 

 

GINO SOLDA 

Če današnji plezalci izgovarjajo to ime, jim je samo še zgodovinski pojem, velik pojem, ne več živ človek. Solda pa še živi. Ni več mlad, saj si je svoj prvi večji uspeh zapisal l. 1936 s 3. ponovitvijo severne stene Zahodne Cine. Tedaj je bil star 29 let, torej jih ima zdaj 64. Njegovo ime je za zmeraj povezano z jugozahodno steno Marmolate. V 36 urah in s 70 klini sta jo zdelala s prijateljem Umbertom Confortom, ki je bil prav tako član CAI Vicenza. Dva dni pred tem je Solda preplezal severno steno Langkofla, 1000 m visoko. Do danes jo je ponovilo komaj 12 navez. Solda še pleza. Petice zmaguje kot prvi na vrvi. L. 1947 je kot 40-letnik s Paganijem preplezal južno zajedo v Piz-de Ciavazes. 20 let je ta smer čakala na ponavljalca. L. 1948 je ponovil jugovzhodni raz v Torre Trieste, ki sta ga 1935 preplezala Cassin in Ratti. 13 let je raz čakal na prvega ponavljalca - Soldo. L. 1949 je plezal Comicijevo smer v severni steni Velike Cine z Rebuffatom. Vodil ni bistveno mlajši Rebuffat, ampak 43-letni Solda. Ugotovil je, da je v Comicijevi preveč klinov. Ko je l. 1960 Lothar Brandler filmal v Zahodni Cini »direttissimo«, je bil zraven tudi 53-letm Solda. Plezal je v severni steni smer, ki je bila plezana šele petič. Sedaj dela kot smučarski učitelj na Passo Tonale. 

to

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1011

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.