Delo, Šport: ... Čakali samo na dan z lepim vremenom | Alpinistične novice ...

Zadnja naveza naše odprave »Lotse 81« bi bila prisiljena na povratku z vrha bivakirati, kar pa bi pomenilo skoraj zanesljivo smrt

LJUBLJANA - Južna stena Lotseja (8511 m) je bila preplezana, ko je naveza Knez-Matijevec dosegla rob stene. Na greben v pravem pomenu besede plezalca sicer res nista stopila, ker bi bilo to prene­varno zaradi snežnih opasti, toda po skalah sta splezala kar precej nad najnižjo točko grebena. Da bi prišli na vrh po zamišljeni smeri, pa bi potrebovali vsaj en ves dan lepega vremena, takega da bi bilo mogoče kolikor toliko normalno plezanje tudi na višinah nad 8000 m. Lepega vremena pa je bilo letos v vsem predmonsunskem obdobju na področju, kjer je delovala odprava »Lotse 81«, le tri ali štiri dni. Pa še ti, žal, niso bili v obdobju, ko bi naši alpinisti lepo vreme najbolj potrebovali.

To so ugotovitve, ki jih je mogoče povzeti iz prvih pogovorov z udele­ženci jugoslovanske alpinistične od­prave »Lotse 81«. O tem, kako je bilo v steni zadnje dni, pa je nekaj po­drobnosti še posebej orisal udeleže­nec zadnje jurišne naveze Franček Knez.

»Ker sva z Matijevcem že dobro poznala razmere v višinskih taborih, sva se odločila za vzpon v skokih. Iz prvega višinskega v trojko, potem v štirico in iz nje direktno v najvišjega, v tabor 6, ki je stal nekako v višini 8000-8050 m. Tabor dve sva izpusti­la, ker je bil sila neudoben, ves čas je kapljalo s stropa, petica pa je bila celo prav nemogoča, šotor je nenehno zasipal sneg.

Ko sva bila v taboru 3 (6800 m), so se Podgornik, Štremfelj in Zaplotnik že pripravljali za povratek. Povedali so, da so razmere nad 8200 m narav­nost nemogoče: sipek sneg se hudo predira, divja izredno močan veter in vrhu vsega bi bilo potrebno še nekaj časa plezati prek težkih skalnih od­stavkov, preden bi dosegli lažjo snež­no raz, ki vodi na vrh. Za vzpon na vrh Lotseja bi zato potrebovala vsaj en dan lepega vremena, tega pa letos v našem delu Nepala ni bilo. Vsak dan je snežilo, vsaj od 11. ali 12. ure na­prej.

Kaj sva hotela? V takem, vremenu bi bila vsaj na povratku z vrha prisilje­na bivakirati, to pa bi pomenilo skoraj zanesljivo smrt. Odločitev je bila zato lahko le ena - ne navzgor, temveč v levo, pod vršno steno na greben, da s tem potrdimo dejstvo, da smo južno steno Lotseja v celoti preplezali.

V ponedeljek 18. maja sva se na sklepni vzpon pričela pripravljati že okoli treh ponoči, iz T 6 pa sva krenila ob svitu. Najprej strmo navzdol, po vrvi sva se spustila okoli sto metrov, potem pa po prečnici v levo. Bila je resnično delikatna. Če bi se sprožil plaz, bi bilo verjetno po nama, saj se nama je vdiralo do pasu in še čez. Potem pa je zmanjkalo še kisika - bombe so se prehitro praznile, ne ve­mo pa zakaj. Napredovanje navzgor proti grebenu je bilo potem resnično eno samo hudo garanje. Še dodatna ovira pa so bile opasti na zastrugih, zaradi katerih sva oba po enkrat tudi »frčala«, ker so se rušile.

Kako prav, da se nisva odločila za vzpon na vrh! Tega dne je namreč začelo snežiti že okoli desete ure. Res, izbrali smo si edino realno možnost in tudi dosegli, kar smo hoteli. Gledala sva celo v Solo Kumbu, kjer sva pred dvema letoma hodila z odpravo na Everest.

Sestop v tabor 4 je bil krona vsega. Že davno sva bila brez kisika, ki v tistih višinah kolikor toliko olajša gi­banje in če bi le za hip popustila, če bi npr. zaradi preutrujenosti samo za trenutek zadremala, sem prepričan, da se ne bi nikdar več zbudila. Pa sva zdržala, toda v štirico sva prišla šele naslednjega dne dobre tri ure po pol­noči.

Za konec lahko še rečem, da smo napravili najbrž največ, kar je bilo doslej splezanega v Himalaji. In - če bi bilo lepo vreme, bi šel na vrh. Oba sva se počutila odlično«.

Veliko bo še priložnosti za oceno dosežka odprave »Lotse 81«. Kmalu lahko pričakujemo prve ocene tujih strokovnjakov. Tistih, ki realno oce­njujejo dosežke našega alpinizma, pa tudi tistih, ki so že nekajkrat pokazali, da nam zavidajo, oziroma, da prepro­sto ne morejo razumeti, kako se lahko majhen narod loteva problemov kot so južna stena Makaluja, zahodni gre­ben Everesta, južna stena Lotseja. Problemov, v katere pred našimi niso ugriznili tudi veliki alpski narodi s precej večjo tradicijo v Himalaji in seveda tudi povsem drugimi ekonom­skimi možnostmi.

Razpoloženje vseh je morda naj­lepše označila A. E. Hawleyeva, osrednja osebnost Katmanduja glede poročanja o dosežkih v Himalaji, ki je dajala: Z doseženim ste nam vsem pripravili silno presenečenje.

FRANCI SAVENC

---

 

V 16 postajah GRS je več kot 500 članov

Gorski reševalci za tesnejše sodelovanje s ci­vilno zaščito - Še naprej Bine Vengust

LJUBLJANA - Na zboru delegatov slovenskih gorskih reševalcev je bilo poleg 56 delegatov še veliko gostov ter predstavniki sekretariata za narodno obrambo, za zdravstvo, RSNZ, UJV in drugih institucij. Osnova razprave je bil srednjeročni načrt, problematika (v ospredju so težave s prenosnimi radijskimi postajami) in tesnejše sodelovanje s sorodnimi organizacijami. Zavzeli so se za tesnejše sodelovanje s civilno zaščito. Seveda pa niso pozabili tudi na svoje zaslužne člane. Za 25 let požrtvovalnega dela je zlati častni znak prejel Ernest Štoklas iz Celja.

V Sloveniji je 16 postaj Gorske re­ševalne službe, ki združujejo 578 čla­nov, od katerih jih je kar 345 z najviš­jo usposobljenostjo. Postaje so razpo­rejene po vsej Sloveniji, niso pa seve­da enako obremenjene. Z akcijami je prav gotovo najbolj mojstranška, ki jih je imela lani kar 18 (z blizu 1.900 urami dela) od 83, kolikor jih je bilo v naših gorah brez pomoči na smučiščih. Kamniška in bohinjska postaja sta imeli po 10 akcij itd. To pa seveda ne zajema preventivnega dela, ki se ga sploh ne da izmeriti.

Komisija za GRS pri PZS dela v več podkomisijah - za vzgojo, izobraže­vanje in tehniko, (vodja Marjan Salberger), za plazove (Pavle Šegula) za opremo (Stane Veninšek), zdravniško (Andrej Robič) ter za letalsko reševa­nje (Milan Domadenig). Dosedanji vodje bodo komisije vodili še v na­prej, prav tako bo Bine Vengust še naprej načelnik celotne komisije, le sekretarske posle je Danilo Škerbinek po 14 letih predal Andreju Grasselliju.

 

Seja GO PZS preložena

Seja glavnega odbora PZS, ki je bila napovedana za to soboto, je pre­ložena za tri tedne, na 27. t. m. Na tem srečanju predstavnikov sloven­skih planincev bo osrednja točka sprejema srednjeročnega načrta. Se­veda pa bo potrebna razprava tudi o zaključnem računu in finančnem na­črtu za letos, o poročilu IO PZS, pred­logu za nagrade ter priznanja in dru­gem. Za sprejem je pripravljenih tudi nekaj pravilnikov ter zasnova statu­tarnih sprememb. Posebna točka dnevnega reda bo namenjena letoš­njemu dnevu planincev, akciji za raz­širitev Kredarice in odpravi »Lotse 81«.

 

Novice o delu PZH

Tradicionalno orientacijsko tekmo­vanje za memorial Janka Mišica, ki ga prireja PD Japetič iz Sambora, je bilo prav gotovo eno najbolj množičnih. Sodelovalo je 109 tričlanskih ekip. Med pionirji so bili najboljši člani PD Tuhobič z Reke, pri mladincih Orienta­cijski klub Maksimir, pri članih PD Ravna gora iz Varaždina pri starejših pa PD Vihor - Zagreb.

V nedeljo 17. maja so odprli novo planinsko, zavetišče pod Dugim vrhom v Hrvatskem Zagorju. Zanimi­vo je, da so zanj preuredili kar star železniški vagon. V njem je 10 skup­nih ležišč in dnevni prostor. Zavetišče, ki ga je uredilo PD Drugi vrh je od Varaždina oddaljeno devet kilome­trov.

V založbi NIŠRO - Varaždin sta izšli spet dve zanimivi karti. Za Žunbaračko gorje (Goranci, Samborsko gorje in JZ del Medvednice) jo je v merilu 1:50.000 pripravil Zlatko Smerke (cena je 100 din), ki je s tovariši tudi avtor karte Slavonskog gorja. Obe ediciji je mogoče naročiti pri založniku: 42000 Varaždin, Trg republike 21.

 

Neumorni Reinhold Messner

Reinhold Messner, ki ne pozna fi­nančnih zadreg, da se lahko loti uresničevanja katere koli svojih zamisli, je spet v Himalaji, točneje v Tibetu. S tovariši namerava posneti film in se v alpskem stilu povzpeti na 8012 m visoko Šiška Pangmo. Lotili se bodo severne stene, računajo pa na vzpon brez uporabe dodatnega kisika. Po kratkem predahu v domovini, bo po­tem že avgusta odpotoval pod Čamlang (7317 m, Nepal), jeseni pa na­meravata z Angležem Scotom opraviti še prvo prečenje Makaluja (8481 m) z vzhoda na zahod.

 

30 let komisije za opremo in varnost UIAA

Na Bledu so se zbrali zastopniki dvanajstih držav

BLED - Komisija za opre­mo in varnost pri mednarodni uniji za alpinizem (UIAA) je 30-letnico obstoja proslavila med zasedanjem na Bledu, kjer je bil tudi ustanovni se­stanek tega telesa mednaro­dne alpinistične organizacije. Komisija, v kateri je ves čas sodeloval tudi njen soustano­vitelj prof. dr. France Avčin, je v tridesetih letih opravila veliko delo, kar so te dni na Bledu poudarili zastopniki dvanajstih držav.

Navzoče je na Bledu poz­dravil predsednik Planinske zveze Slovenije inž. Tomaž Banovec, med gosti pa so bili tudi član predsedstva SR Slo­venije dr. Marijan Brecelj, častni predsednik PZS dr. Miha Potočnik in predsednik SO Radovljica Polde Pernuš.

Člani komisije, ki je na Bledu zasedala od četrtka do nedelje, so v soboto obiskali Vrata.

 

Dostopi na Snežnik označeni

Dom na Sviščakih stalno oskrbovan, na Snežniku v sobotah in nedeljah
ILIRSKA BISTRICA - Planinsko društvo Ilirska Bistrica je svojo posto­janko na vrhu Snežnika (1796 m) od­prlo za vse obiskovalce ob sobotah in nedeljah, že julija pa bo koča oskrbo­vana vsak dan. Večje skupine naj obisk najavijo društvu ali pa kar oskrbnici Loti Žnidaršič na Prešerno­vi 6 v Ilirski Bistrici.

Markacijski odsek društva bo kma­lu na novo označil vse dostope na Snežnik, pa tudi vse poti, ki vodijo čezenj. Še posebej priporočajo kot izhodišče Grdo drago in stezo, ki vodi od tam čez Mali Snežnik.

Za ljubitelje snežniških gozdov pa je vsekakor pomembno, da je od 1. junija stalno oskrbovan planinski dom na Sviščakih pod Snežnikom (1242 m), kjer lahko dobe prenočišče in do­bro jedačo tudi manjše nenapovedane skupine. Za večje skupine in organizi­rane izlete pa žele, da obisk napovedo društvu v Ilirski Bistrici ali pa oskrb­nici (Ana Valenčič, Župančičeva 8, Ilirska Bistrica).
 

ALPINISTIČNE NOVICE

Za analizo akcije »Paklenica 81«

Komisija za alpinizem PZS je spo­ročila, da so prejeli že 17 poročil od­sekov, ki so se udeležili letošnjega pr­vomajskega srečanja jugoslovanskih alpinistov »Paklenica 81«. Sedem AO (Akademski, Črnuče, Impol, Jezer­sko, Matica, Obalni in Železničar) pa poročil ni poslalo, zato zbirnika še ni bilo mogoče pripraviti in ga posredo­vati KA PZ Hrvatske, ki bo pripravila celotno poročilo. Organizatorji tudi pozivajo vse, ki so preplezali prven­stvene smeri ali variante, da pošljejo opise le-teh s shemami.

Rašiška v Škofovi glavi

Niko Novak in Andrej Žnidaršič, člana AO Rašica sta 24. maja preple­zala smer v Škofovi glavi (Prisojnik), ki je po izjavi Uroša Župančiča pr­venstvena. Do gredine pod Škofovo glavo so plezali že drugi, o čemer pri­ča tudi klin, ki sta ga našla v plošči, zgornji del njune smeri pa sta ocenila s V, A 1/III-IV, 150 m. Smer sta imenovala Rašiška, vodi pa po osred­njem delu stene.

Prosta ponovitev Diagonalke

Med prvomajskim srečanjem v Paklenici sta člana AO Železničar Rok Zavrtanik in Luka Levstek opravila 20 vzponov. Teden dni za tem se je Zavrtnik vrnil in z Igorjem Herzogom (Akademski AO) ponovil še Albatros (9. maja) in dan kasneje Diagonalko, Zavrtanik je to smer plezal prosto (ocena VI+/V-VI), kar je izgleda 1. PP.

Nosijo na Vrtaško planino

Člani AO Mojstrana so sprejeli na­logo, da za potrebe pašne skupnosti znosijo na Vrtaško planino deset ku­bičnih metrov desk. To jih seveda močno odteguje od plezanja. V nede­ljo 24. maja pa so si le dali duška in Brežanj, Čufar, Miklič in Pečan so preplezali Direktno smer v Mali Goličici (Prisojnik).

Osem vzponov nad Ospom

Člana AO Idrija Ivan Menard in Boris Sedej sta letos od 10. januarja do 10. maja opravila kar osem pono­vitev v steni nad Ospom. Po vrsti sta plezala Staro smer, Gobo, Medota, Žago, Muho, Italijansko smer, Preče­nje in Pero.

Smer Huberta Peterke

Janez Kovač (Impol) in France Šo­lar (Škofja Loka) sta v nedeljo 17 maja prečila iz bivaka do smeri, ki jo je v steni Glocknerja prvi plezal Hu­bert Peterka (V, 400 m). Preplezala sta jo, čeprav je bila vsa v ledu (65/50 st.) in izstopila nekoliko bolj levo od originalnega izstopa, potem pa po SZ grebenu prečila na Hoffmannspitze, najsevernejšo vršino Gloknerja. Vre­me se je že popoldan pokvarilo in ker je ponoči vrhu vsega zapadel še sneg, sta morala nadalnje načrte opustiti.

Nove smeri Ivanoviča

Nenad Ivanovič z Reke je maja na­pravil spet več zanimivih solo prven­stvenih vzponov. V Klamaruši nad Crikvenico je preplezal tri smeri viso­ke do 200 m, v Brseču pa štiri, od tega tri v stolpih, ki se dvigajo tako rekoč iz morja, tako da so prvi pristopniki prišli do njih s plavanjem Ivanovič je do njih prišel po kopnem.

Podkomisija za GV

Podkomisija za gorske vodnike pri PZS bo imela jutri ob 18. uri sesta­nek, na katerem se bodo domenili o izpitih za nove GV ter izdelali pro­gram letošnjega dela ter srednjeročni načrt, pomeniti pa se nameravajo tudi o sestavi podkomisije v novem man­datnem obdobju.

Alpinizem tudi na Solčavskem

V Sloveniji je že 43 alpinističnih odsekov in sekcij, vendarle jih je še vedno premalo, da bi lahko trdno po­vezali in organizirano vzgajali vse, ki se žele ukvarjati z alpinizmom. Vedno znova se javljajo posamezniki in sku­pine, ki iščejo pomoči ali vsaj poveza­ve. Tako smo pred kratkim izvedeli, da je podoben zametek tudi na Sol­čavskem, kjer posamezniki plezajo lažje smeri tudi že tri leta in več.

Zavarovanje odprav v Ande

Ambasada SFRJ v Limi (Peru) je obvestila Planinsko zvezo Jugoslavije, da jih je tamkajšnje ministrstvo za zunanje zadeve obvestilo o obvezno­stih obiskovalcev njihovih gora. Skupine ali posamezniki se morajo naja­viti prek ambasad in jim posredovati potrdila, da so vsi zavarovani za pri­mer nesreče. V perujskih gorah lahko namreč posreduje le njihovo letalstvo (helikopterji), to pa je seveda združe­no tudi s plačilom stroškov.

Po nepotrjenih vesteh je kot prva letošnja odprava (in verjetno edina) včeraj v Peru odpotovala skupina še­stih članov PDS Velebit iz Zagreba, ki imajo v načrtu vzpone na Alpamayo in Kitaraju.

Žrtve plazov v Himalaji

Letos so v okviru IKAR, mednaro­dne organizacije gorskih reševalcev, prvič obravnavali tudi lavinske nesre­če v Himalaji. Osnovno poročilo je pripravil Norvežan Niels Faarlung, in sicer za obdobje 1950-78. Ugotovil je, da je bilo med 166 mrtvimi kar 94 (56%) žrtev snežnih ter ledenih pla­zov. Največ nesreče je bilo med nosači.

Celjani na Okrešlju

Palir in Grošelj sta 20. maja preple­zala Domnovo smer v Križevniku, 23. in 24. maja pa so imeli člani AO Celje tabor za tečajnike na Okrešlju. Toda v soboto je deževalo, zato so čas izko­ristili za udarniško akcijo, očistili so okolico in pomagali pri urejanju do­ma. V nedeljo pa sta Čanžek in Tržan ponovila Igličevo smer, navezi Povše-Okrogarjeva ter Bošnjak-Cankar Vzhodno v Mali Rinki. Dušan Golob pa je pet tečajnikov vodil pri prečenju Mrzle gore.