Jutro, 12. oktober 1942 dLib.si
Pojmi alpinistika, alpinist in alpinizem so nastali ob koncu preteklega stoletja ter so se izoblikovali šele v sedanjem stoletju, ko je obisk gora zavzel tako mogočen razmah. Vsak izmed teh pojmov temelji na nazivu visokih gor, Alp, kjer se je pred dobrimi sto leti začelo človeško udejstvovanje z namenom, da si človek utre s svojimi telesnimi in duševnimi sposobnostmi pot na visoke vrhove gora, ki so bili nekdaj prestol božanstev, vladajočih nad nižino in kažočih človeku v prirodnih silah svojo nadmoč.
Prvi redki in drzni plezalci, ki so se upali motiti veličanstveno samoto vrhov, so pokazali gore in pot na njih vrhe. Razna planinska društva so pod vznožja, na visoka sedla in prelaze ter na planote tik pod vrhovi postavila planinske koče ter jih preko vrhov spojila z nadelanimi in zavarovanimi stezami. Tako so lahko na gore navalile množice, ki so često sem gor zanesle nižinske slabosti in s svojim obnašanjem motile veličastni mir, ki obdaja vrhove kot simbole mogočnosti, sile, nepremagljivosti in veličine.
Od te množice izletnikov in nedeljskih planincev pa so se ločili ljudje, mladi in silni, ki so bežali ven iz temnega mesta, stran od prašnih cest, zatohlih gostiln in proč od oskrunjene prirode. Ti ljudje, zdravi po duhu in telesu, se vzpenjajo, kadar jim to dopuščajo razmere in čas, stran od zavarovanih poti na visoke vrhove. Izkoriščujoč pri tem izkustva in pridobljeno tehnično znanje. Zaradi svoje prvobitnosti čutijo v sebi ljubezen do prirode in visokih gor, so dovzetni za lepoto surovega pečevja in v nebo kipečega višavja, vkovanega v led in večni sneg; ti ljudje, ki se telesno, moralno in nravstveno krepijo v visokih gorah in katerim je veselje v udejstvovanju, v prizadevanju, v sposobnostih in v znanju kakor tudi v naporu za dosego cilja, so alpinisti. Njih resno delo v gorah, njih telesno in duševno udejstvovanje je alpinistika.
Alpinistika je torej vzpenjanje na visoke gore in sicer v vsakem letnem času. Drugačne alpinistike ni. Plezanje po kopnem pečevju in zimska alpinistika sta alpinistu predmet njegovega udejstvovanja. Časten naslov alpinista pa pripada onemu, ki se v mirni dobi poleti kakor pozimi udejstvuje v visokih gorah, ne glede na to, kateri izmed obeh panog je bolj naklonjen po svoji starosti, nadarjenosti in občutku. Vse te ljudi, katerih svojstvena, pota vodijo na ponosne vrhove gora, spaja enaka misel in enak občutek do visokih gor. Ta misel, prav za prav nazor, je alpinizem, ki je moderno kulturno gibanje v visokih gorah.
Nekdaj so s turistom označevan človeka, ki pleza po gorah. Dandanes pa pomeni turist človeka, ki uporabljajoč prometna sredstva potuje po naseljenih krajih v pretežni meri zaradi oddiha in razvedrila. Turist po nadelanih potih v gorah pa je planinec. Tudi marsikaterega planinca ženejo v gore oni prirodni motivi kakor alpinista, vendar se planinec običajno prepušča udobnemu vodstvu poti, klinov, žice in znakov, pri čemer težko pride do globljega duševnega doživljanja, razen bolščanja v rdeče znake.
Razvoj alpinistike je šel svojo pot. Ko je človek stopil že na vse vrhove evropskih gorstev tako poleti kakor pozimi, se je začelo iskanje pristopov z raznih strani z domačini kot gorskimi vodniki ali pa istočasno in pozneje brez njih. Preplezane so bile vse važne stene in grebeni, začrtanih je bilo mnogo prvenstvenih smeri, od katerih — dasiravno so klasične in izvedene brez klinov, zaponk, plezalnikov — mnoge niso še ponovljene. Že so mislili, da so preplezali vse in bili na vseh vrhovih, pa se je pojavila mladina in se lotila iskanja novih in izrednih smeri, začela je misliti na možnost vzpona na kak posebno gladek in koničast vrh. Plezalna tehnika se je do takrat izpopolnila, težkoče in nevarnosti so zahtevale varnostnih sredstev in ukrepov. In pri tem iskanju so se pojavili odlični »planinski akrobati«, ki so naskočili gladke in navpične stene, drzno se dvigajoče stolpe in špike ter zgolj s telovadbo ob uporabi vseh mogočih pripomočkov, kakor posebnih klinov, zaponk, zank, sedežev, stopov, vrvnih napeljav in potegov, zmagali nad goro kot nad sovražno gmoto.
Nastalo je popolnoma športno udejstvovanje v gorah, medsebojno tekmovanje plezalcev za prvenstvene vzpona, zgolj telesno telovadno delo, tuje alpinizmu. Alpinistike ne moremo primerjati z nobenim športom. Gore niso torišče za rekorde, niso gledišče, kjer množica sledi borbi športnikov za diploma, priznanja, odlikovanja in nagrade. Alpinistu sta rekord in rezultat tuja. Tam, kjer ni več nadelanih poti, visoko nad množico, je borba žilava in tiha, vsakemu poedincu stavlja ta borbena pot telesne, značajne in duševne zahteve.
Ko so bile rešene z akrobatskim načinom zavojevanja zmag vse preostale velike naloge, ko so padale žrtve trmoglavosti in nepoznanja gorskih nevarnosti :n ko se je duh mladine prilagodil udobnejšemu početju v zakajenih kavarnah, gostilnah in plesiščih, je navdušenje za akrobatiko v gorah poleglo. S tem seveda gore niso izgubile častilcev. Ostali so še goram zvesti fantje in možje ter iz ljubezni in veselja do gor hodili svoja pota na ponosne vrhove, poslužujoč se pri tem često preizkušenih načinov akrobatskih plezalcev v plezalni tehniki. Njim je ta tehnika zgolj sredstvo za obdržanje telesnega ravnotežja na izredno težkih in izpostavljenih mestih. Pogled alpinistov pa sega preko evropskih mej v razsežna gorstva Azije, kjer je njih bodoči cilj udejstvovanja.
Nekako tak razvoj je doživljala tudi slovenska alpinistika, ki v svoji zgodovini beleži mnogo blestečih uspehov in imen. Slovenska mladina, navdušena za lepoto gora, je v resnem delu v gorah našla razvedrilo. Ni dvoma, da se bo po sedanji vojni spet častno uveljavila v evropskem alpinizmu.