Jutro (17. februar 1941) dLib/L-G:
V zadnjem času smo doživeli celo vrsto fotografskih predavanj z osrednjim motivom: naše gore. Gore vabijo v vsakem letnem času. Vedno so lepe in mikavne: ko jih obseva sonce in se visoko nad njimi v modrem nebu pode beli oblaki, ko gozdovi pod njimi rumene in listje odpada, ko divji viharji besne in butajo ob njih stene, ko se sneg blešči na pobočjih in visokih vrhovih, ko ob vznožju cveto pašniki in cvetoče drevje z opojno dišavo polni ozračje, ko daje srebrna mesečina visokim kristalom čaroben blesk.
Človek v svoji prvobitnosti čuti to krasoto; dovzeten za čudovito skladnost divjega gorskega sveta, občuduje življenje in borbo za življenje v tej pečevnati zgradbi, ki moli visoko v sinje nebo, se vzpenja k vrhu. Pot navzgor pa ni lahka in je pusta; polno je tu dogajanj, izmed katerih je eno človek sam. Polno je tu življenja, življenja gore in vsega, kar jo obdaja. Gora ni mrtva, gora živi. Divje megle se trgajo ob razdrapanih grebenih, valovi megla butajo ob mogočne stebre, nevihta goni temne, svinčene oblake, po modrini plovejo bele ovčice, veter nagiba poslednji mecesen in viharnik se še žilavo bori, kljubujoč silam vetra in neurij, kamenje pada, plazovi grme in hudourniki čistijo svoje struge skal in peska, gamz se s svojo družino sprehaja po strmih vesinah, žuželke obletavajo lepe in edinstvene gorske cvetke, cvetlice ponovno dvigajo svoje glave, in le zlobni roki, ki jim pretrga nit življenja, uklonijo svoje nežne vratove, bor se krčevito oprijemlje skope prsti. To je življenje!
Ali ni prehod noči v dan, ko svetloba narašča in se z vrhov pomika v dolino, ko prvi žarki budečega sonca ožarjajo gorski svet in se senca z dnevom spreminja in ko poslednji ogenj tonečega sonca žari v vrheh, ali ni tudi to življenje?
In človek? Da, tudi človek ob gozdni meji, na sočnih planinskih pašnikih, v prepadnih stenah in k nebu stremečih grebenih, v borbi s svojimi slabostmi, pogumno, vztrajno in premišljeno premaguje vse ovire, uveljavlja svoje sposobnosti do skrajnosti, poživlja gorski svet. Mrtva bi bila priroda brez človeka. Človeško oko gleda vse to pestro življenje v gorah, njegova duša pa dojema to krasoto. Človek hoče vse to združiti na svoji fotografski plošči, hoče imeti lepo sliko za svoj album in sliko, ki jo bo pokazal tudi drugim — sliko doživetja s prirodo.
Skoraj sporedno z razvojem alpinistike je šel tudi razvoj planinske fotografije. Prvi planinski fotografi, ki so odkrivali krasote gorskega sveta, so s svojimi težkimi in neokretnimi kamerami prihajali le redko višje ko do gozdne meje in od tu so slikali gorske velikane z brezpogojnim ospredjem drevesa, štora ali človeka, če je spadal na sliko ali ne. Tudi dandanes se to v bistvu ni spremenilo. Ko gledamo takšne črno-bele slike, imamo občutek, da človek, ki je stal za kamero, ni živel s prirodo, ni občutil njenega življenja. Te slike so nekam trde in suhoparne, posnete zgolj tehnično z objektivom; upoštevane so predvsem lepotne poteze, globlji duševni odsevi fotografa pa so drugotnega pomena. Te slike so le redkokdaj oblikovane z umetnikovim duhom.
Popolnoma drugačni občutki nas prevzemajo, ko gledamo dela nekaterih redkih mlajših mojstrov sodobne fotografske umetnosti v prikazovanju prirode in gorskega sveta. Tudi njih dela temelje na načelih klasičnih fotografov, vendar pa je njih estetski moment podrejen, upoštevan le toliko, kolikor mora biti potreben pri celotni kompoziciji slike. Prvo je pri njih le življenje v prirodi in odnos človeka do prirode. V črno-beli fotografiji vseh teh čustvenih odtenkov ni mogoča prikazati v polni meri. Barvna fotografija, v kakršno nas je nedavno uvedel g. Karlo Kocjančič, pa lahko prikaže vse odnose človeka do prirode, njegov pogovor s prirodo, njegovo čustvovanje s tem živim in tako zgovornim svetom. Krasna nastrojenja nam je pokazal ta predavatelj v Ljubljani in drugod. V predavanjih SPD smo videli med drugimi sicer tudi dela neplaninskega značaja, zelo lepa dela raznih avtorjev, vendar pa so nas posnetki iz gorskega sveta najgloblje zagrabili. A na Jesenicah smo občudovali barvne posnetke g. Slavka Smoleja. Videli smo gore v njihovih značilnih razpoloženjih, gledali smo življenje nedotaknjene prirode, v kateri kaže človek svoj odnos do nje. Smoleju je namreč človek često sredica posnetka. In ko se je oko napaslo na krasni harmoniji barv in duh opajal z doživetji, smo spoznali, da Smolej hodil svojo pot, pot navzgor, pot borbe in življenja, pot ob dogajanjih. Ta pot ni več samo planinska, nego je že alpinistično-skalaška. Potrebno bi bilo, da bi slišali Smoleja tudi v Ljubljani in poslušali govor njegovih barvnih slik.