Išči

Iz preteklosti

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iz podružnice v planinsko društvo

Bojan Traven: ... ali kako smo Bohinjci ostali brez planinskih koč

Iz podružnice v planinsko društvo

Pričujoča dejstva v tem zapisu, ki je nastal na podlagi bogatega arhiva Planinskega društva Srednja vas, odstirajo do zdaj še precej neznane dogodke po drugi svetovni vojni in so namenjeni naslednji generaciji raziskovalcem, ki se bodo brez predsodkov lahko lotili tega dela slovenske planinske zgodovine.

Iz njih pa je vendarle vidno, da so Bohinjce pri delitvi planinskih koč še kako izigrali. Še več, jasno je, da so jim onemogočali razvoj na lastni zemlji.

Takratni dogodki in odločitve imajo še danes izjemen vpliv na stanje v naših gorah. Kajti, le kdo – razen nas Bohinjcev – bo skrbel za neokrnjeno naravo, čisto pitno vodo brez izplak iz planinskih koč in ne bo podlegel pohlepu in skušnjavi, ki jo prinaša upravljanje največjih planinskih koč v Triglavskem pogorju. Prav teh, ki zaradi odločitev v prvem desetletju po koncu vojne niso nikoli postale bohinjske.

Po koncu druge svetovne vojne, 7. aprila 1946, so se člani zbrali na prvem občnem zboru v hotelu Bellevue nad Bohinjskim jezerom. Takrat se je še t. i. planinska podružnica razglasila za Planinsko društvo Bohinj.

A ni šlo vse gladko. Še manj od tega. Društvo je delovalo na podlagi pravil, ki jih je sestavil planinski odbor Fizkulturne zveze v Ljubljani. Na tem planinskem odboru pa so se delile karte – a ne v prid Bohinjcem. Na skupščini 5. aprila 1946, ki je potekala brez Bohinjcev, je bila opravljena t. i. razdelitev območij oziroma planinskih postojank. Tine Arh, povojni kronist Planinskega društva, zapiše: »Sprva je bilo precej vroče krvi pri Bohinjcih, ker smo želeli dobiti v upravo ‚Dom Planiko na Ledinah‘, nekdanji Aleksandrov dom, ki je še kako povezan z Bohinjem. Pomislimo samo na gorske vodnike iz Bohinja – Škantarja, Kosa, Korošca in druge.«

A Bohinjci niso bili uslišani. Bohinjskim planincem, ki jih – kot rečeno – ni bilo na tej skupščini, sta bili dodeljeni Koča pod Bogatinom in stara Vodnikova koča. »Postojanki sta bili popolnima prazni, ker je ves uporabni inventar služil partizanom. Vsa okna, vrata in drugo so odnesli verjetno že po vojni nekateri ‚potrebni‘, ki so si morali doma v dolini obnoviti mogoče tudi porušene domove,« zapiše Arh. Hkrati so Bohinjci dobili tudi navodilo, da obnovijo eno izmed postojank pod Črno prstjo. Glede na vso zgodovino so se odločili, da bodo obnovili Orožnovo kočo, prvo slovensko planinsko kočo. A so jim kaj kmalu prekrižali načrte v Ljubljani in zahtevali, da obnovo opustijo na račun postojanke na Črni prsti, ki pa spet ni prišla v bohinjske roke. »Na občnem zboru leta 1951 je bilo izrečeno precej hudih besed na ta rovaš. Zadeva Orožnova koča ni bila rešena v nobenem pogledu,« ugotavlja Arh. Ob odrejeni opustitvi obnove Orožnove koče so morali bohinjski društveni delavci celo na pomoč drugim društvom, saj je bila prednostno obravnavana izpolnitev petletnega državnega načrta. (Orožnovo kočo so bohinjski planinci obnovili šele leta 2006, op. Urednika.)

To je povzročilo precej nejevolje med bohinjskimi odborniki. »Nastane mučna situacija,« opisuje Arh. Zato se porodi ideja, da bi Bohinjci obnovili Skalaški dom na Voglu, češ, »da je to naravno, če ga obnove Bohinjci.« A tudi iz te moke ni bilo kruha – upravljanje Skalaškega doma so ljubljanski funkcionarji dodelili PD Železničar.

Dokončno pa je med odborniki zavrelo, ko je iz Ljubljane prišlo navodilo, da se mora planinsko društvo priključiti Fizkulturnemu društvu Sloga iz Bohinjske Bistrice. »Mnogi začno gledati na to reorganizacijo z nezaupanjem, samo delo trpi, nič več se ne udejstvujejo z nekdanjim elanom.« Poskus reorganizacije je kmalu klavrno propadel.

17. oktobra 1948 je bil na peti seji sprejet sklep, da se stara Vodnikova koča zaradi dotrajanosti podre. Gospodar Janko Hodnik piše, da je »temeljno zidovje novega Vodnikovega doma narejeno in da je treba z gradnjo poleti 1955 brezpogojno nadaljevati«. Slovesna otvoritev je bila 31. avgusta 1958, »potem, ko je bila vsa slovenska javnost o tem obveščena po dnevnem tisku.«

Društvo je iskalo nove poti, kako pridobiti nepremičnine za upravljanje. Zato so odborniki leta 1955 sklenili najemno pogodbo z zidarjem in polkmetom Janezom Arhom (Goričarjem) iz Srednje vasi, ki je bil lastnik »planinske hišice« na Uskovnici. Leta 1958 so hišico s hlevom in zemljiščem odkupili. »Denar v višini 1 milijona dinarjev je posodila PZS in ga je društvo po nekaj letih že vrnilo zvezi,« zapiše Arh. Na teh temeljih je leta 2022 zrasla praktično nova koča, ki je ekološko in trajnostno naravnana. Je ena prvih takšnih v Sloveniji. Klenost, iznajdljivost in gospodarnost bohinjskih planincev namreč nikoli niso minile.

 

   ZBORNIK
Planinskega društva
Srednja vas v Bohinju

Image

Image

Značke:
GL4

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1116

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.