Z bakljami na Špik!
Izdih olajšanja
Odgovor (kdo in zakaj) razkrijem šele ob koncu te zgodbe, ker tja tudi sodi.
Leta 1952 med 3. in 5. majem se je zgodila tragična alpinistična nesreča v severni steni Špika. »Bratje Ivan. Milan in Jože Uršič študentje, ter še dijak Hinko Muraus in sodni uslužbenec Franc Karner; mladi fantje stari od 21 do 25 let«; je zapisala Slovenska izseljenska matica – Enakopravnost 5. junij 1952.
Bratje Uršič so bili iz Slovenske Bistrice, kjer je deloval kar močan alpinistični odsek, toda po tej tragični nesreči je dejavnost popolnoma zamrla za kar nekaj let, dokler, no dokler se nista v alpinistični odsek Kozjak v Mariboru včlanila dva Bistričana Ivan Šturm in Vlado Zafošnik, dijaka srednjih šol v Mariboru, ki sta uspešno absolvirala alpinistično šolo, opravila pripravniški staž in postala polnopravna člana odseka. V času mojega načelnikovanja odseku smo na enem od sestankov sprejeli sklep, da ustanovimo alpinistično sekcijo pri planinskem društvu Impol Slovenska Bistrica, glavno breme delovanja in rastja sekcije pa sta nato prevzela prav Ivan in Vlado. Kmalu se je v sekcijo vključilo veliko mladih nade budnih začetnikov in tako je bila vzpostavljena osnova za vzgon novega alpinističnega odseka pri PD Impol, ki danes nosi naziv alpinistični klub Slovenska Bistrica.
Ob dvajsetletnici tragične nesreče torej 1972 smo se odločili za prvomajske praznike obiskati vrh Špika in v spomin na ponesrečence tistega usodnega dne na robu vršnega dela stene prižgati 5 bakelj. Takrat smo si nekateri že priskrbeli stare sicer rabljene avtomobile, ki so nam olajšali poti proti oddaljenejšim goram. Tako smo se z dvema avtomobiloma; staro Škodo in NSU Princem odpravili na pot in sicer dva Kozjačana Milan in jaz; ter trije Slovenjebistričani z Ivanom Šturmom na čelu.
Na prvo oviro smo naleteli med vožnjo po gozdni cesti v Krnico, ko so se pred nami, kar naenkrat pojavila debela debla smrekovine na sredini ceste, ki jih gozdarji očitno še niso odstranili, tako da smo morali krepko pljuniti v roke in napraviti toliko prostora da smo z vozili lahko nadaljevali pot, ki je sicer ni preostalo več veliko, pa vendar. Pripeljali smo še do presušenega hudournika in čez, bistveno dalje pa ni šlo več, tudi zaradi snega. Sicer pa ni bilo nobene potrebe saj do koče ni bilo več daleč. Iz slik ki dopolnjujejo zgodbo je razvidno, da je bilo takrat še obilo snega; v gorah pa so tako ali tako prevladovale prave zimske razmere. Prispemo do bajte, a ta v tem zgodnjem pričetku pomladi, še ni bila oskrbovana. Glede spanja smo računali, da se bomo že kako znašli. A ko stojimo pred kočo opazim, da je v mansardnem »kukerlu« okence samo priprto in bi bilo mogoče skozenj zlesti v notranjost in na skupna ležišča. Morda je bilo okence odprto celo z določeno namero in sicer, ko je pozimi dovolj snega v katerega je bajta zakopana, omogočeno zimskim popotnikom dostojno zavetje v slučaju potrebe - nekakšna zimska soba torej. Pa nekdo vpraša: »ja kako pa bomo splezali tja gor po gladki in strmi pločevinasti strehi« Pa pravim, »saj imamo vendar plezalne vrvi s seboj«. Glede na to da je sneg, ki je spolzel s strehe spredaj in zadaj napravil kar velike kupe, ki so segali precej visoko, sem predlagal, da daljši konec vrvi zabrišemo čez sleme, kjer ga bosta na oni strani dva čvrsto zadržala, na tej prednji strani na vrvi napravimo stopne zanke. Brž ko prvi spleza do okna in se spusti v prostor, potegne vanj tisti del vrvi ki sta jo onadva z druge strani čvrsto držala in jo trdno zaveže okoli kakšne noge pograda in pot za transport bo odprta. Rečeno in tudi kmalu storjeno.
Vse moštvo in oprema je čez čas v varnem zavetju. Pripravimo si obilno večerjo in ne dolgo zatem ležemo k počitku, saj nas naslednji dan čaka naporen vzpon na Špik in seveda tudi nočni sestop.
Komaj se prične rojevati nov dan, že smo na nogah in hitro zatem na delu. Sneg je povrhu zamrznjen in spominja na klože, ter se pri vsakem koraku vdira, vendar še znosno, tako da ob menjavah pri gaženju kar dobro napredujemo, kmalu se nam pridruži še sonce, kar sicer zna biti zoprno zaradi morebitnega proženja plazov, a na srečo nikjer nimamo kakšnih daljših prečenj in se večinoma pomikamo po vertikali. Okrog poldne dosežemo položnejši del pod temenom Špika od koder ni več daleč do vrha in roba stene. Ker bo potrebno počakati do večera, ko bomo prižgali baklje, si na tem delu iz snega napravimo nekakšen obrambni obod – iglu brez strehe, kjer bomo vsaj deloma v zavetju prebili preostanek dneva.
Še pred tem se povzpnemo na vrh in do roba stene, kjer zapičimo s seboj prinesene bakle, tako da jih bomo zvečer le še prižgali. Potem pa si krajšamo čas čakanja, kot vemo in znamo. Tarok kart, ki so vedno bile obvezen del nas starejših alpinistov, tokrat nisem vzel s seboj, saj Ivan ga ni igral, ostala dva Bistričana sta bila mlajša pripravnika in tudi nista tarokirala, midva z Milanom, pa si tako ne bi mogla kaj pametnega početi s kartami. Nudil se lep pogled na Frdamane police kjer nenadoma nekaj poči, poku pa sledi snežni plaz. Preden izbrskam fotoaparat, pa se glavna masa padajočega snega že umirja. Tako mineva preostanek dneva in ko napoči prvi večerni mrak se napotimo do bakelj. Noč je že zajela sapo, zato prižgemo bakle, nato pa se v mesečini in zvezdnatem nebu spustimo do bajte v Krnici. Utrujenost se naseli v telo, ki mu sledi dober spanec.
Zjutraj si pripravimo obilen zajtrk vse lepo pospravimo se po strehi tako kot smo bili prišli spustimo navzdol in odrinemo k avtomobiloma. Premaknemo se, še ne dobrih 150 metrov ko se pred nami pojavi gruča možakarjev, očitno gorskih reševalcev, ki so se ravnokar hoteli ihte zagnati v breg, ko se eden izmed njih odzove na naš klic in takoj povpraša če slučajno vemo, kaj se dogaja tam gori na gori, saj je ponoči bil viden sij nekih plamenov, menda vse do Podkorena in da po vsej verjetnosti nekdo potrebuje pomoč. »Ne, ne« pravim, » ni potrebno nikamor, to smo bili mi«. Razložimo zakaj so zgoraj gorele bakle (v spomin na dogodke izpred dvajsetih let), da pa nas čudi zakaj je bila sprožena reševalna akcija, če smo vendar našo namero objavili, tako po radiu, kakor tudi v enem od časnikov – mislim da Delu. Očitno je bilo sporočilo preslišano in spregledano, reševalna akcija pa sprožena brez potrebe.
Tako - in zaslišal se je zaznaven izdih olajšanja, saj ves napor, ki jih je čakal z vso pripadajočo opremo in v takih razmerah ni bil potreben. Ja če sem zadnjič zapisal, da v naključje ne verjamem, kar se nanaša na pripoved o nesojeni prvenstveni, je tokrat imelo še kako pomembno vlogo, saj če bi bili mi malenkost prepozni z odhodom, in oni malenkost prehitri z vzponom, bi bila vsa njihova prizadevanja, za prazen nič.
Ja tako je, če je človek neumornega duha, poln izzivov in raziskovalne vneme in seveda dolgo živi, v življenju marsikaj doživi in s kančkom sreče tudi preživi, če gre kaj narobe. Tako si nenehno poglablja studenec spominov iz katerih potem na betežno starost črpa energijo, da pogreje duha in srce, saj je vse drugo že zdavnaj »pase«!
Zapisal po spominih iz studenca, Inko Bajde 09.08.2023