Išči

Iz preteklosti

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Klic z Begunjščice

Glas, 1. januar 1961: Zamolkel, hripav glas je odmeval ...

... po golih skalnatih grebenih Zelenice in Begunjščice ter se zgubil med snežnim viharjem. 

Ho, hoooo! 
Ho, hoooo! 

Odmevi od previsov v nasprotni steni so bili vedno slabotnejši. Po krajšem molku se je med snežno nevihto ponovno vmešal klic: 

Ho, hoooo! Ho, hoooo! 

Nad visoko navpično steno na ozki zasneženi polici sta bila zvita v klopčič dva človeka. Padec navzdol po grebenu, ure čepenja na snegu, ledeno mrzle in debele kaplje, ki so premočile še zadnji košček obleke, mraz, ki je že otrpnil noge in je silil naprej v telo in stiskal prsi, vse to ju je kruto toda dosledno prepričevalo, da je vsako upanje na rešitev le še olajšava za zadnje ure življenja. To prepričanje je utrjeval še posebno pogled na okolico. Kadar se je gosta megla za trenutek odlepila od grebena, so se pokazale vse naokrog le neprehodne, ozke police, zasute s trdim snegom do roba. Spodaj pa je zijala črna globina previsne stene. Da bi odganjal strašne misli, je on, mlad možak sedemindvajsetih let, zbral vse sile in od časa do časa zaklical v praznino pod seboj. Ženo pa je imel zvito ob sebi. Besede so bile redke. Tudi medsebojnih pogledov sta se izogibala. Misli so uhajale na Zadar in na visoke jadrnice, ki se zibljejo na morskih valovih, in na Samčevo ulico v Zagrebu. Koliko lepih in nepozabnih dogodkov! Možak je pod suknjičem znova zajel zrak in z vso zbrano močjo spet zavpil v grozečo praznino: 
»Ho, hej!!!« Niti odmeva ni bilo nazaj. Zaustavil ga je snežni metež. 

Toda nekje doli se je prav takrat nekdo ustavil in prisluhnil. Že prej je bil slišal nekaj podobnega, toda v metežu ni dobro razločil. To pot pa je bil popolnoma prepričan, da je to človeški glas. Glas, ki kliče na pomoč. Tudi sotovariš, graničar, je bil istega prepričanja. Dobro uro kasneje je zazvonil telefon na mali mizici v sobi Reševalne postaje v Tržiču. 

»Je tam postaja Gorske reševalne službe ? — Tukaj Podljubelj. — Nekje iz severne strani Begunjščice so graničarji slišali klice. Verjetno so tam ljudje, ki kličejo na pomoč.« — Kmalu zatem je zazvonilo v Predilnici, v tovarni Peko in drugod. Debeli gumijevi podplati so zaškripali po trgu navzdol in čez dobre četrt ure je bilo v sobi planinskega društva že zbranih osem najboljših alpinistov in smučarjev — gorskih reševalcev. Nadislav je nervozno gledal na ročno uro. Opremo je bil že določil. Šestindvajsetletne izkušnje so ga v tem obogatile. — Iz kratkega obvestila po telefonu, ob pogledu na oblake in veter je brž določil, kaj je potrebno. Iz velike omare je vzel vrvi za dve navezi, dereze, nosila »marinar«, obveze, najnujnejša prva okrepčila ... 

Tisti večer, 20. oktobra letos, se je zdelo, da sa je tema še hitreje kot navadno spustila iz ozkih grap v dolino. Razen temnih oblakov, ki so krožili nad vrhovi gora, je bil prav tisti dan tudi mlaj. Med mrzlo meglo, ki se je podila iz Tržiča po dolini proti Ljubelju, so na li a udarjale tudi osamljene dežne kapljice. Noč nikakor ni obetala nič dobrega. — Posamezni domačini po tamkajšnjih kmetijah so tekali v hlev ali drvarnico in se hitro vračali nazaj v kuhinjo ter se tam stiskali okoli peči in štedilnikov. Avto tržiške reševalne postaje se je ustavil v Podljubelju. Odpravili so se na pot. Dolgoletni alpinist in reševalec Marjan je prevzel vodstvo. Toda bil je prav tako založen s tovorom kot ostali. Vsi: Tonček, Nejče, Drago, Alojz, Janez, Milan in Janušev Andrej, vsi so razen svoje opreme morali nositi še vrvi, dele nosil — celotno opremo za reševanje. 

Močno je deževalo. Čim više so se vzpenjali, tem močnejši in mrzlejši je bil tudi veter. V Plazovih, tako imenujejo kraj pod Zelenico, tam jih je zajel pravi snežni metež. Usta so morali obračati stran od vetra ali pa jih zakrivati z rokami, da jim ni vzelo sape. Nenadoma so v snegu opazili sledove. Čevlji graničarjev so pustili zelo lepe odtise. 

»Morda so tu slišali klicanje,« je dejal nekdo iz vrste. Začeli so klicati. Nič ni bilo. Toda prav v hipu, ko so prvi čevlji začeli utirati nove stopinje v trdi sneg, se je eden iz vrste oglasil, češ da je slišal neki glas. - Eden izmed reševalce v je znova zaklical v temo z vsem glasom. - Vsi so napeto poslušali. Začeli so klicati znova. Pri tem so se držali za roke in napeto poslušali. Ničesar! Samo veter je divjal nad grebeni in dež je udarjal ob premočene ovratnike in v ledeno mrzlih sragah lezel po hrbtu navzdol. 
 

PRVI ZNAKI

Klicali so znova, poslušali, spet klicali ... in nenadoma — zopet glas ponesrečencev. Skoraj vsi so to potrdili. Toda s katere strani, v tem so bila mnenja deljena. Ne ­ kateri so trdili, da je prihajal klic iz desnega vrha Begunjščice, drugi pa so trdili za prav nasprotno smer — iz Šenturške gore. Izkušeni v takih stvareh so vedeli, da je to igra vetra. Toda ostali so brez orientacije. Da bi bilo iskanje kar najuspešnejše, so se hitro odločili: skupina naj krene proti vrhu Begunjščice. Načelnik Nadislav pa naj se spusti nazaj v dolino in pride iz Tržiča z novo skupino, ki naj razišče drugo smer. 

Osmero črnih senc, premočenih in premraženih postav, je krenilo naprej po trdem in visokem snegu proti vrhu grebena. Tu pa tam se je premočeni sneg udrl in cela noga je zdrknila v luknjo. Hoja je bila naporna. Nenadoma se je še huje stemnilo. Črne postave reševalcev so se komaj razločevale na belem snegu. Toda s svetilko je bilo treba varčevati. Noč je bila še malone vsa pred njimi in morda z dokaj nevarnejšimi prehodi. Otipavali so posamezne skale in opazovali njihove obrise proti oblakom. Vsako so prepoznali. — Prav tam, kot so si zamislili, so prišli na vrh grebena. Toda takrat jih je močan veter skorajda vrgel nazaj. — Umaknili so se za veliko skalo. Tisti, ki so imeli še kaj suhega v nahrbtniku, so se preoblekli. Potem so krenili na južno stran. Prav tam pa so opazili sledove ponesrečencev. Vsi so se tega razveselili. Obdalo jih je prijetno prepričanje, da bodo vsaj tokrat iz tistih prepadov rešili ljudi pred gotovo smrtjo v snegu in mrazu. Prav pred dvema letoma, skorajda isti čas, so tam reševali dva ponesrečenca . — Našli so jih napol zmrznjene na ledeni polici. Z velikimi napori so jih spravili iz prepadov in jih vozili in nosili do ceste v dolino. Toda — v bolnišnici sta oba podlegla posledicam ozeblin. Tokrat so sledovi vodili reševalce znova na vrh grebena pa zopet navzdol nad previse. To se je ponavljalo nekajkrat. Očividno so ponesrečenci iskali izhod na severno stran Begunjščice proti Zelenici. 

Polne štiri ure so reševalci hodili sem in tja, gori in doli, z lučjo iskali sledove in hodili za njimi. Toda na njihovo klicanje niso slišali nikjer več glasu. Črna slutnja se jih je lotevala. — Toda nihče ni tega takrat povedal drugemu. Nenadoma pa, nepričakovano presenečenje. Na ozki zasneženi polici so opazili zvitek črnih oblačil. 

Zavarovani z vrvjo so nadaljevali v temi in vetru proti ponesrečencem. Roke reševalcev so drhtele v nestrpnosti in zadovoljstvu, hkrati pa se je nekam v prsi vsedla črna senca zle slutnje. — Toda tam na polici se je nekaj premaknilo. Še so živi! 

Nekaj minut za tem so bili reševalci pri ponesrečencih. Sreča ­ nje je bilo ganljivo. Govorile so samo oči in hvaležnosti. Tudi reševalci so bili veseli. Ves trud v tej mrzli, viharni noči je bil poplačan z zavestjo, da so pravočasno prišli in rešili dvoje življenj. Ponesrečenca, tako je kaj kmalu začel po zlogih praviti izčrpani mož (žena je bila skorajda v nezavesti) sta hodila po Begunjščici. V megli sta izgubila orientacijo. Iskala sta izhod v dolino. Toda povsod sta prišla samo nad previse. Ko sta znova iskala izhod, je na grebenu ženi zdrsnilo na trdem snegu in zdrsela je kakih 150 metrov navzdol. In po srečnem naključju se je ustavila prav nad prepadom. Mož je po zelo tveganih, zamrzlih policah srečno uspel priti do nje. Toda nazaj se ni več upal. Kako naj bi tudi pustil tam njo samo! Nositi je nikakor ne bi mogel. Vdal se je usodi. Klical je in klical, čeprav niti sam sebi ni verjel, da bi bila kakršnakoli rešitev še možna, da bi ga kdorkoli slišni v tistih samotnih gorah, v tistem viharnem vremenu. 

Bila je tri ura zjutraj, ko so reševalci potrkali na vrata Gostišča v Podljubelju. Ženo so tam preoblekli v suha oblačila. — Zelo je bila izčrpana in na glavi je imela temne lise od udarcev po snegu. Kljub vsemu, sreča! Tako je priznal mož, tako so dejali reševalci. 
 

SKROMNE ŽELJE 

Taka je bila noč, ena akcija tržiških reševalcev. — Toda vsakdo iz njihove postaje bi lahko povedal še druge, pretresljive dogodke s ponesrečenci, bi obudil spomine na številne tvegane naveze, ko so morali sredi noči, v neurju in ledu v stene, da so rešili nekomu življenje. In prav toliko spominov bi lahko povedali reševalci Iz Kranjske gore, iz Bohinja, Mojstrane, Kranja in Planice. Gorska reševalna služba je zrasla ob nujnih potrebah, z razvojem turizma, z leti, ko so ljudje v večjih in večjih skupinah začeli hoditi v naravo in ob tamkajšnjih lepotah nevede tvegali svoje življenje. 

Tržiška reševalna je imela prvi krst ob nepozabni tragediji 1936. leta, ko je ob smučarskih tekmah pod Storžičem ostalo pod plazom 9 udeležencev. Takrat so reševalci dobili prve izkušnje, med ljudmi pa je prav to utrdilo prvo ljubezen in spoštovanje do te organizacije. 

Take žalostne dogodke svojega rojstva ima tudi jeseniška, najstarejša organizacija, ki praznuje že 30-letnico obstoja. Skozi take, težje nesreče so se najboljši alpinisti povsod kalili in vzgajali za gorske reševalce. Zato nihče niti ne zahteva plačila. Članstvo je na popolnoma prostovoljni osnovi. Tveganje v skalnatih previsih, odhod iz toplih domov ali celo iz postelje v viharne in mrzle noči, vse to in podobno ne bi mogel nihče plačati. Reševalci imajo doslej celo svoje lastne obleke in osebno opremo. — Plačilo jim je zgolj zavest, da so člani te humane organizacije, da rešujejo življenja tistim, ki ljubijo planine in prirodo tako kot vsak alpinist. — Zato je med 120 reševalci pri nas na Gorenjskem tudi precej mladih. Ko je ondan Roman Herlec iz Kranja pripovedoval o delu te službe, je povedal tudi to, da se po dolgih letih ne spomni, da bi kdo odklonil sodelovanje ali odstopil od akcije. Celo užaljeni so bili posamezniki, če jih ob določenih akcijah niso poklicali zraven. 

Poleg najboljših alpinistov in smučarjev so reševalci vešči tudi prve pomoči. Vsako leto imajo tečaje o tem. Seveda je med reševalci povsod tudi zdravnik. Tako hodi skupno z reševalci iz Kranja na vsako tvegano turo tudi dr. Sonja Mejakova, s tržiškimi reševalci dr. Robič itd. V novem letu si reševalci želijo predvsem boljše opreme. Želijo si radijskih oddajnikov, avtomobilov za prevoz in drugo sodobnejšo opremo. Potem, kot pravijo sami, bi bilo reševanje še toliko uspešnejše. A te želje so razumljive in skromne. 

K. Makuc 

Objavil   01.01.2021
Oznake: 1961  Gorenjski Glas  GRS  ljudje

L-G, 01.01.2021
Klic iz Begunjščice

Image

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1185

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.