Išči

Iz preteklosti

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Knjižna gromača

Razgledi - Borut Peršolja: Oryctographia Carniolica ali ...

Baltazar Hacquet, prevedla Primož Debenjak (iz nemščine) in mag. Matej Petrič (iz latinščine):

Image
Oryctographia Carniolica ali fizikalno zemljepisje vojvodine Kranjske, Istre in deloma sosednjih dežel – 1. knjiga

Cerknica 2020: Knjižnica Jožeta Udoviča Cerknica in Založba Maks Viktor, 234 strani, ISBN: 978-961-92656-5, cena: 29 €
Knjigo sem kupil. (Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)

Nedvomno drži, da sta najpomembnejši zgodnji znanstveni deli o naših krajih Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja in Oryctographia Carniolica Baltazarja Hacqueta (1739 ali 1740–1815). Če smo celoten prevod prve v slovenščino dočakali leta 2009, je ostajal dolg do Hacqueta odprt.

Image
Prvi del Oriktografije Kranjske je izšel davnega leta 1778. V njem je pisal o podzemnih jamah, gorovjih, okamninah in fosilih ter vodah in slapovih. Del zvezka je pregledni zemljevid goratega dela Kranjske (od Celovca do Save) s poudarkom na površju in vodovju. V drugem delu (izšlo je leta 1781) je opisano mesto Idrija, kamnine in kristali ter rudnik živega srebra s sistemom podzemnih rovov. V tretjem delu (izšlo je leta 1784) je opisano Cerkniško jezero, Bohinjsko jezero in Bled. Opisane so gorske reke, kamnine, kristali in Alpe. Četrti, zadnji zvezek (izšel je leta 1789) opisuje tedanje bosansko kraljestvo, reke, kamnine in obmejna turška območja.

»Vse bom povedal in podajal tako nezapleteno, kot je le mogoče; vtem ko je tu odločilna samo resnica, ne pa lepota načina pisanja; zakaj ta je vendar potrebna bolj za lepe vede kakor pa koristne.« (XIV)

Spremno besedo je napisal akademik dr. Andrej Kranjc (SAZU), recenzijo in spremno besedo pa prof. dr. Mihael Brenčič (Oddelek za geologijo Naravoslovno-tehniške fakultete Univerze v Ljubljani in Geološki zavod Slovenije). Baltazarja Hacqueta je Brenčič domiselno označil kot »neznanega znanca«.

* * *

»… in pri nas se ne dogaja to, kar piše v Linnéjevem nemškem svetu mineralov, da apnenec v avstrijskih deželah sestavlja samo sredogorja, pač pa je pri nas prav nasprotno. Naša alpska veriga, kot sem doslej prikazal iz izkušenj, nima sploh nobenih okamnin; apnenec je prav tako pogosto, enako kot kremen, brez njih, kakor so to drugi dovolj pogosto opazili ravno tako dobro kot jaz. Zato so narobe sklepali vsi tisti, ki so vedno zatrjevali, da so apnenčaste gore nastale samo iz morskih produktov živalstva, in Scopoli jim je torej po pravici ugovarjal. Ne bom iz mineraloške zgodovine dokazoval, da se lupinarji v nekaj tisoč letih niso mogli tako močno razmnožiti, da bi iz njih nastale deset in več tisoč čevljev visoke gore …« (104)

Image

Hacquet je zelo jasno razlikoval dolomit od apnencev, in to v času ko to razlikovanje ni bilo samoumevno. Med seboj loči bituminozni dolomit in »navadni« dolomit. Vendar je pri tem potrebno poudariti, da je zmotno prepričanje, ki je zastopano v delu literature, da je bil prvi, ki je dolomitno kamnino znanstveno opisal. Še pred njim je to v svojih sistematikah mineralov opravil švedski naravoslovec in avtor binarne klasifikacije Carl von Linné.

* * *

»Na koncu doline, kjer se začenja hrib Nanos (Nanas), sem se na tega povzpel, da bi raziskal njegovo popolno lego in sestavine. Ta srednji kolos je del julijske verige in poteka od jutra do poldneva proti polnočni strani. Sestoji se iz čisto istega apnenca kakor hribi proti poldnevu, na polovici površine je gol in zelo prepelel. Nisem pa našel niti sledu kakih okamnin. Na najvišjem vrhu tega hriba, ki ima precejšnjo površino, je vse zelo na gosto poraščeno z listavci, vmes pa je vseeno veliko praznih prostorov, kjer je prav toliko travnatih in lepih travnikov. Ti hribi so nasploh zelo razpokani in brez vode na vzpetinah.« (5)

Image
Slavni botanik, mineralog, geolog in eden od pionirjev alpinizma, je pomemben kot raziskovalec/opisovalec Julijskih Alp in neločljivo povezan s Triglavom. Malo je manjkalo, da bi leta 1777 kot prvi dokumentirano osvojil Triglav. Naslednje leto je to uspelo štirim srčnim možem (pravzaprav trem), sam pa je nato vrh osvojil 8. avgusta 1779 in nato še 23. julija 1782. Njegova upodobitev Triglava v delu Oriktografija Kranjske – po predlogi kartografa Franca Ksaverja Barage iz leta 1776 – še vedno velja za prvo upodobitev nasploh. Hacquet je bil tudi prvi, ki je izmeril višino Triglava.

Izida knjige sem se resnično veselil, saj sem se Hacquetom srečal že večkrat in sem se pogosto spraševal, kaj vse se še skriva v njegovih besedilih. A sem bil že po nekaj straneh razočaran, zbegan in nisem čisto dobro vedel kaj se dogaja … Da v občutenju nisem sam, me je prepričal Brenčičev zapis v recenziji: »Hacquetovo besedilo je gosto, pogosto nepregledno in nekoliko kaotično ter nesistematično. Piše, kakor je potoval, in pri tem opisuje, kaj je na poti opazil, kot da bi sledil asociativnemu miselnemu toku. Tako pri opisih skače sem in tja, nekaj časa opisuje pokrajino, nato razglablja o kemijskih poskusih, v nadaljevanju pa se spet vrne h krajinskim opisom. Sodobnemu bralcu je takšen način pisanja tuj in zanj potrebuje precej bralske kondicije.« (XXXIV)

No, bralski kondiciji navkljub nad branjem – žal – nisem bil navdušen. Res je težko slediti miselnemu toku avtorja, prav tako se hitro izgublja sled, o katerem koncu pravzaprav teče beseda … In ko si že prepričan, da si ulovil nit in da je njegova tedanja pokrajina (=lonec) zagotovo ista, kot današnja pokrajina, se v loncu popolnoma zamenja vsebina in pokrajinske opise nadomestijo razglabljanja o popolnoma nečem drugem …

Za zmedo seveda niti malo ne gre kriviti prevajalca, saj je ta svoje zahtevno delo opravil odlično (in vsekakor si ne bi želel biti na njegovem mestu!). Najnovejši prevod si primerjalno poglejmo na odlomku enega prvih poročil o Dolini Triglavskih jezer, ki je prek Tume dostopen v ravno sto let starem prevodu:

Najnovejši prevod
»Po 6 urah hoda sem prišel v golo skalno dolino (t. j. Zajezerom) v višini alpske verige, kakršne v svojem življenju še nisem bil videl. Želel bi si, da bi tedaj imel s sabo pesnika, trdno sem prepričan, da bi ta na način prave žalostinke upesnil uničenje sveta po sodnem dnevu, kakor je to storil Klopstock pri Mesiji. Predstavljajte si dolino, v kateri zemeljsko površino sestavljajo sami odpadli kosi skal in nič drugega, med njimi pa tu in tam leži še nekaj strohnelih dreves, – tista redka, ki še stojijo na koreninah, so brez vrhov, tako da lahko z gotovostjo rečemo, da čez stoletje tam ne bo nobenega drevesa več. Tamkaj nisem srečal niti ene same živali iz razreda štirinožcev in nisem videl nobene ptice; a vendar naj bi se ob deževnem vremenu na tamkajšnjih jezerih prikazalo nekaj morskih ptic. – Okoli doline stojijo tako rekoč neprehodne gole apnenčaste skale, ki nenehno grozijo, da se bodo povsem podrle, tako da ni mogoče nikoli hoditi skozi, ne da bi se slišali padce skal, še posebej takrat, ko jih deloma zapusti sneg; zakaj v celoti se to tako ali tako ne zgodi.« (15) »Ugotovil sem, da je dolina dolga 6 ur hoda, neravna, skalnata, široka pa je več kot pol ure; potek doline je v loku od jutranje strani proti poldnevni in polnočni in na splošno nosi ime Pri jezerih (Sa je fierzam).« (15) »V tej dolini sem našel osem ne ravno velikih jezer, ki imajo zelo dobro vodo.« (16)

Prevod izpred stotih let (Tuma 1921)

Image
»Po šesturni hoji sem prišel do gole pečnate doline (t. j. Zajezerom) v višini pogorja, kakor je v svojem življenju še nisem videl. Želel bi imeti pesnika pri sebi; gotov sem, da bi opeval polom sveta sodnega dne na najžalobnejši način, kakor je to storil Klopstock v svojem Mesiji. Predstavljajte si dolino, katera ne kaže po površju drugega nego zrušene skale, med katerimi sem in tja leži nekaj strohnelih dreves. Ona mala, katera še stoje na koreninah, so brez vrhov, tako da smemo z gotovostjo reči, da v enem stoletju ne bo več drevesa. Niti ene četveronoge živali nisem naletel v njej, ne videl ptiča, vendar se pokažejo za deževja morski ptiči ob jezerih. Okoli in okoli doline stoje neprelezne, gole, visoke apnene pečine, ki prete vedno s podorom, da ni mogoče enkrat samo tod mimo, ne da bi se slišalo padanje skal, posebno kadar odkopni vsaj deloma sneg, kajti popolnoma se to nikdar ne zgodi.« Iz Hacquetovega zapisa še zvemo, da je dolina, ki je »zavita od vzhoda proti severu in jugu, dolga šest ur ter široka eno uro« in da je v njej »našel osem ne posebno znatnih jezer, ki imajo prav dobro vodo«.

* * *

Glede na to, da imam knjigo na polici, se bo morda začetni bralski vtis sčasoma popravil. Ko bom po knjigi segel večkrat bom – upati je – tudi avtorju bolj zlezel pod kožo. Nisem pa siguren, da bom nove knjižne prevode kupil tudi v prihodnje. Prebral (in razumel?) jih bom pa zagotovo.

Razgledi,28.09.2021 20:19
KNJIŽNA GROMAČA
Značke:
GL4 Razgledi

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1185

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.