Išči

Iz preteklosti

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske  predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Led na Kilimandžaru

MK Na vrhovih sveta - Ante Mahkota

Kilimandžaru pravijo v jeziku tistih krajev »Sijoča gora«. Ljudje, ki živijo pod njim, ga spoštljivo imenujejo kar »Gora«. Kot bi ne bilo na svetu nobene druge gore! V resnici je Kilimandžaro velik kot pogorje. In ledeni, najvišji ognjenik Kibo se le od daleč zdi njegov edini vrh.

Dva dni in tretjega polje minilo, odkar sem pozabil na vse druge gore. Tako blizu sem mu, da ga tikam: »Višina me daje, Kibo. Ali si še zelo visoko, Kibo?« Odgovor je korak, ki se udere v sneg. Večni sneg na ekvatorju. Led na Kilimandžaru. Tri tisoč metrov više kot Triglav. Tako sam sem, kot je gora sama sredi ravnine: nobene sosednje gore, nobenega grebena, nobenega predgorja. Le lastna senca je spremljevalec. Na strmem ledeniku Decken sem drugi človek, prvi ponavljalec. Kmalu bom na višini, do koder je na zahodni strani Gore prišel leopard. Našli so zmrznjeno okostje. »Nihče ne ve, kaj je iskal leopard na tej višini.«

PRVI DAN. Deževni petek v Nairobiju. V najeti volks- wagen zlagam sposojeno opremo. Gorski vodnik Rusty Bailly, planinski dirkač iz Guinessove knjige rekordov, mi jo je dal s širokim nasmehom: »S temi derezami sem preplezal Eiger.«

Kupujem hrano v samopostrežni trgovini, in ko se z velikim zavojem vrnem na parkirišče, me pri avtomobilu čaka Tom. Z menoj potuje v Loitokitok, zadnjo vas na severni strani Kilimandžara. Tom je inštruktor za alpinizem v kenijski podružnici znamenite šole za pustolovščine »Outward Bound«. Upava, da mu bodo dovolili tri dni dopusta in da bova skupaj preplezala - prvikrat po šestindvajsetih letih - ledeno steno Decken na naj višji vrh Afrike.
Nedaleč ven iz Nairobija je konec asfalta. Avtomobil divje poskakuje. Tom pripravlja sendviče, jaz šofiram. Čez sto milj se posloviva od široke, rebraste ceste v Mombaso. Zdaj so za pot le kolesnice, zorane v savano. Dolg oblak prahu se dviga za drvečim vozilom in nekajkrat nevarno podrsam. Dežela Masajev je pred nama. Oblačno je in narahlo rosi.

»Bloody weather! Če bi bilo jasno, bi bil Kilimandžaro za kažipot. Tam zgoraj!« Tom pokaže čez rob vetrne šipe - tam daleč zgoraj, nekje med oblaki, je vrh. Tam je Kibo.

V indijski trgovini, kjer kupujejo samo Masaji, popijeva zadnjo kokakolo, potem motor zarjove v breg in - konec ceste. Parkirava na dvorišču pred pritličnimi lesenimi verandami. Tomu šefi ne dajo dopusta. Ostal sem sam.

Urejam nahrbtnik: hrana za teden dni, liter bencina, kuhalnik, puhovka, spalna vreča do podpasu, vetrovka, ledni klini, vponke, dereze, cepin. Ko vodja pustolovske šole le preveč zmajuje z glavo, čemu vsa ta odlična oprema, in Tom namigne »Decken, pa solo«, moram našteti vse svoje vzpone od Alp do Himalaje, da jih pomirim.

Ob pol petih popoldne sem popolnoma sam. Prebredel sem reko in zdaj sem v gostem gozdu na vznožju Kili- mandžara. Do meje med Kenijo in Tanganjiko (današnjo Tanzanijo) meje spremil Tom. Na tej, zdaj moji strani gore ni nobene koče in hitro bom moral stopiti, da me noč ne ujame v gozdu. Že občutim zlagani blišč sposojene opreme. Gojzarji so mi premajhni, vedno teže hodim.

Skozi pragozd je izsekana ozka steza. Pod ogromnimi drevesi z ovijalkami se počutim kot Aliče v čudežni deželi. Peš, v rezervatu za divjad. Oblačno nebo napravi vse še bolj mračno. Više ko sem, bolj redek je gozd, in ko stopim na piano, zaropota v grmovju. Ne vem, kdo se je bolj ustrašil - sloni ali jaz. Pomahajo z velikimi ušesi in se poberejo.
Oblaki so vse bližji. Gozd je ostal pod menoj. Gazim skozi visoko travo pod savanskimi drevesi. Ko bi ne bilo megle, bi se mi zdelo že kar domače. Ob prvi mlaki se ustavim. Pete so krvave. Obvežem žulje in pripravim pijačo.
Še vedno je svetlo. Na ekvatorju ima dan odmerjenih samo dvanajst ur. Tudi minute več ne. Prišla bo noč, ne da bi jo napovedal mrak. Jaz pa sem pozabil svetilko.
Gora se dviga vse prepočasi, da bi še za dne prišel iz megle in v mesečini našel pot do votline, kjer so mi svetovali prenočiti.
Ko se dan na hitro prevaga v noč, je na vse strani samo trava, ki se zdi višja za dve glavi. Z nahrbtnika snamem cepin in začnem sekati suha drevesa. Nastrgam posušeno travo. Papir, vžigalica. Prijatelj ogenj. Trava zagori z visokim plamenom. In drzneža poljubi sreča. Izgubil sem se ob skalah in v Škrabah je od včerajšnjega dežja ostala voda.

Na skali zložim polena v grmado, zakurim velik kres. Zajamem vode in pristavim za čaj. Potem med dve skali nanosim trave - postiljam si. Najvarneje bo, če bom spal med dvema ognjema. Zato na sosednji skali zakurim še en kres. Vsa ta džungelska taktika je samo spomin na Mav- glija, ki sem ga bral, desetletnik, takrat ko je bil ves svet ograjen z bodečimi žicami in mi je bila Šmarna gora na drugem koncu sveta.

Dolga polena naložim na žerjavico tako, da jih bom dosegel iz gnezda in bom lahko vso noč skrbel za ogenj. Skuham hrenovke, pripravim puhasto obleko za čez noč. Krog, do koder seže svetloba ognja, se mi zdi kot zid najtrdnejše domačije. Skozi kadečo se soparo čaja strmim v ogenj. Nenadoma opazim, da je plamen izgubil moč. Megle so se razkadile in polna luna je vzela ognju sijaj. Ko se preobrnem na hrbet, zagledam visoko med zvezdami novo svetlobo: Kibo je, ki se ga je dotaknila mesečina. Prvikrat vidim Goro. Goro, ki sveti. »Sijoča gora«

DRUGI DAN. Spal sem samo v odmorih med nalaganjem na ogenj. Ob dveh meje premagala utrujenost. Zdaj je pet in luna še vedno sveti. Tudi žerjavica še tli. Pospravljam nahrbtnik. Naprej moram. Luna mi bo podaljšala dan. Obuvanje pretesnih čevljev je, kot bi me dali v stiskalnico. Za preozke gležnjevke zatlačim stare nogavice. Pogasim ogenj in grem. Trava mi včasih sega čez glavo, pa se spet razredči. Nad oblaki sem in Kibo je za kažipot. Z dnem sem spet izgubil stezo, toda zdaj je pred mano cel dan. Vem, da moram priti v prostrano sedlo med Kibom in skalnatim Mavenzijem, ki zdaj ni več samo bradavica na Kilimandžaru. Najprej moram odkriti veliko votlino, kjer naj bi po načrtu prenočeval. Potem imam na zemljevidu narisano novo votlino in zapisani še dve uri hoda. Gora tudi za hip ne popusti. Vedno samo navzgor.

Najdem stezo. Zasledujem velike kamnite možice in končno sem pri vulkanskem oboku - strehi votline. Nikjer nobene vode. Čez eno uro sem na meji vegetacije. Med črnimi skalami odkrijem votlino - vulkanski obok. Pod razpoko je postavljena pločevinasta posoda. Sonce stopi led, da se cedi v dvajsetlitrsko konservo. Prižgem kuhalnik, uživam zasluženi počitek. Ob enajstih grem naprej.

Še včeraj popoldne sem bil v dolini, komaj 1300 metrov nad morjem. Redek zrak in sonce mi tu pobirata moči. Vse bolj pogosto počivam.
V tej letni dobi je Kilimandžaro najbolj suha gora, kar sem jih spoznal. Pod previsom najdem kos starega ledu. Vzamem ga s seboj. Nenadoma presledek med skalami. Zagledam aluminijasto streho »Koče Kibo«, do nje se hodi tri dni - z druge strani gore.
Višina Mont Blanca. Ob štirih popoldne odprem vrata največje od štirih aluminijastih kolib in prebudim dva bradača, ki počivata na pogradih. V sosednjem pločevinastem »šotoru« leži na tleh sedem nosačev. Ekspedicija, ki je tri dni potovala sem gor iz Arushe. Povprašam za vodo.
»Ni vode. Mi smo jo prinesli iz doline. Tri dni hoda.«
Zdaj vem, da bom moral še danes do prvih snegov na Kilimandžaru, da si bom lahko skuhal čaj. Čez dve uri se vrnem z vetrovko, zavezano v vrečo, polno snega. Bencina imam dovolj, da bom nakuhal litre vode; hrane preveč, saj nisem mislil, da mi bo višina pobrala ves tek.

Tako sem se že navadil, da sem sam z goro, da z obema Američanoma, ki bosta jutri po »normalki« poskušala priti na vrh, le malo govorim. Kuham in jem, kolikor morem.

TRETJEGA POL. Ob enih po polnoči razgrejem kuhalnik. V koči je pretemno, zato grem kuhat na mesečino.
Ko so leta 1938 Decken prvikrat in zadnjikrat preplezali, so za ledenik potrebovali dva dni. Vzamem vso opremo za bivak. Oprtam si nahrbtnik in po izhojeni »normalki« zapustim kočo. Luna in bleščeči sneg spremenita noč v dan. Čez nekaj sto metrov zapustim peščeni greben in začenjam dolgo prečnico proti jugu. Hodim pod ogromnimi ledeniškimi odlomi ledenika Retzel in Decken mi je vse bliže. V dolinah so oblaki. Vitki sosednji vrh Mavenzi je kakor kartonasta kulisa, ki je še bolj črna kot nebo.

Pridem na sneg. Navežem dereze. Ob pol šestih - še vedno je noč - sem na robu velikega ledenika. Seraki nad menoj še mirujejo. Zdi se, da bom po polici med dvema lednima razpokama našel pot na hrbet Deckena. Toda led je veliko prestrm, da bi lahko tvegal plezanje ponoči. Ustavim se na skalni rami. Skuham zajtrk, in ko se še vedno ne zdani, se naslonim na nahrbtnik in zaspim.

Čez pol ure me prebudi dan in ozrem se iz stene: Mavenzi je že pod obzorjem. Torej je pred menoj še šeststo metrov ledu. Razvijem vrvi, zavrtam prvi ledni klin. Pripravim kamero. Vse, kar fotografiram, je samo sneg in led. In stopinje, ki jih sekam vanj. Fotografiram samo goro. Nikogar drugega.

Vrv se odvije do konca. Zavrtam nov klin in se vrnem po starega. Varovanje me tako zamudi, da bom gotovo bivakiral, če se ne preneham varovati. Zvijem vrv. Ledni klin, »bodalo« in cepin sta opori za roke, dereze pomagajo nogam. Kmalu bom tako visoko, kot je na drugi strani gore prišel leopard. Popolnoma sem pozabil, da me žulijo čevlji. In nisem več sam: »Ah si še zelo visoko, Kibo?« se pogovarjam z goro.

Ob desetih dopoldne je na vse strani samo še sonce. Na snežnem grebenu velikega kraterja sem. Decken je ostal pod menoj. Dereze škripljejo na grebenu, ki vodi še petdeset metrov više, na naj višji izrastek ledene kupole. Slabo mi je od napora. Greben, amfiteater nad ugaslim kraterjem, se vleče brez konca. Štejem korake. Uro in pol potrebujem za nekaj sto metrov. Potem zagledam skalo in zastavo. Vrh!

Vrh Uhuru. Vrh Svoboda. Zastava Tanganjike, knjiga s podpisi, bakrena plošča s posvetilom predsednika Nyerereja. V sneg postavim fotografski aparat, napnem samosprožilec ...

Noge so se razbolele do kraja. Vsak korak navzdol je trpljenje. Moram navzdol! Ob treh popoldne sem v koči. Nikogar ni.

Obsedla me je misel, da bom še danes v dolini. V koči pustim vso hrano - ostalo je je za nekaj dni - izlijem bencin in odšepam v dolino. Noge so že popolnoma krvave.

Kar naprej dol. Ob pol osmih zvečer me sredi pragozda ujame noč. Sneg na Kibu so zakrile krošnje dreves in nikogar več ni, ki bi mi svetil. Prižigam vžigalico za vžigalico in iščem pot. Prižgem bencinski kuhalnik, da bi mi bil plamen za svetilko. Izgubim se. Potem spet najdem pot, pohitim, hodim debelo uro in sem na koncu spet pri hudourniku, ki sem ga bil prečil še za dne. Moram se umiriti, saj bom sicer taval vso noč. Tipam korak za korakom in kadar pod podplati ne čutim več steze, pokleknem in iščem pot z rokami. Končno vzide luna in nisem več mesečnik. V gozdu je še vedno temno, toda ni več brezupno.
Opolnoči prebredem reko in potem sem na širokem kolovozu, ki vodi v Loitokitok. Sezujem se in grem bos skozi roso. Noge me tako bole, da ne čutim trnja.

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1992
Od prvih pristopov do najvišjih sten
= dopolnilo objave Zunaj tirnic 


Faktografsko besedilo - povzetek


Afriške gore so alpinistično (plezalsko) lahko prav zanimive, le izbira ciljev se, žal, preveč ponavlja. Zanimivih je več območij: severozahodna Afrika s Saharo, Etiopsko višavje, vulkanske gore ob ravniku, gore na jugu Afrike pa tudi otoške gore.

 *  *  *

Gore ob ekvatorju so vulkanskega izvora, in ker so v tropskem pasu, je snežna meja visoko (na Kilimandžaru nad 5300 m), so pa tudi večji ledeniki. Na ozemlju sedmih držav so skupine: Ruven- zori, Kenija, Kilimandžaro, Virun- ga, Elgon, Kamerunski vrh idr.

Kilimandžaro je ovalna, 80 km dolga in 48 km široka skupina na meji Tanzanije in Kenije. Kibo (Uhuru Peak, 5895 m) ima kar 11 ledenikov; 10 km vzhodneje je Ma- venzi (Hans Meyer Peak, 5355 m), na zahodu pa Sira (4006 m).
1871 je New dosegel sneg na pobočjih Kiba, 12 let pozneje sta Johnston in Thompson prišla do višine 5000 m in 3. 10. 1899 sta Meyer in Purtscheller dosegla rob kraterja, Gillman’s Point (5715 m). Dva dni pozneje sta se vrnila in šla do najvišjega vrha. Imenovala sta ga Kaiser Wilhelm Spitze; ob razglasitvi neodvisnosti Tanganjike (1961) so ga poimenovali Uhuru Peak - Vrh neodvisnosti.

Kibo je menda /dosedaj/ najvišja gora, na katero vodi planinska pot. Za vzpon in sestop potrebujejo povprečno po pet dni; višinska razlika 4600 m, razdalja 113 km! Letni čas ni posebej pomemben, pač pa višina; neredki končajo vzpon na Gill- man’s Pointu z »razlago«: naprej je tako samo še položen greben. Alpinistične smeri na Kibo vodijo predvsem od jugozahoda. Na Ma- venzi, »nažagan« greben (Hans Mayer, 5355 m, Purtscheller, 5120 m, Severni vrh - North Peak, 5120 m, itd.), pa ni prav lahkega dostopa.

Na predvrhovih Kiba so bili naši* ljudje že pred drugo svetovno vojno (Kolomon Trčko iz Zrenjanina marca 1939), prva na Uhuru Peaku pa sta bila Rade Kušič in Savo Nedeljkovič 7. 11. 1954.

1958: Na Reki so pod vodstvom Stanka Vičiča organizirali našo prvo društveno odpravo; 11. decembra jih je deset doseglo vrh Kiba.

1964: A. Mahkota je v solo vzponu opravil prvo ponovitev 900 m visoke smeri Decken (E. Eisenmann-T. Schnackig 13.-14.1.1939).

1972: Ob 25-letnici AO in GRS Kranj je 16-članska odprava pod vodstvom F. Ekarja ob pristopih na Kibo (Bergant in Ručigaj po ledeniku Ratzel) ponovila tri smeri v Mavenziju, Perčič in Zaplotnik pa sta preplezala Kranjsko v njegovem vzhodnem ostenju.
1984: PD Planja; I.Tomazin seje z zmajem dvignil 100 m nad Kibo in poletel v Moshi.
1985: Danilo Cedilnik in Viki Grošelj sta 15.-16. 8. preplezala tehnično nezahtevno, vendar nevarno Jugoslovansko smer.

...
* Bili smo še del SFRJ, mišljeni so bili torej "jugoslovani"

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 888

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.