Išči

Iz preteklosti

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske  predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na življenje in smrt

Jutro, 7. januar 1941; dLub.si

Težek je delež reševalcev pri nesrečah, ki jih terjajo gore

Oteti ponesrečenca raz steno, pomeni najtežavnejšo in najnevarnejšo nalogo v vsej planinski reševalni službi. Reševanje ni v teh primerih le vprašanje plezalne tehnike reševalcev ter njihovega obvladanja prve pomoči, marveč je uspeh v veliki meri odvisen od duševnih kvalitet moštva, ki mu je reševanje poverjeno, predvsem od njihove požrtvovalnosti, prežetosti tovariškega duha, vztrajnosti in duhaprisotnosti.

Prvi signal
Način obveščenja o nastali nezgodi je trojen: Klic na pomoč od ponesrečencev samih, obvestilo po tovarišu ali drugih, ki so bile priče nezgod ali končno obvestilo po svojcih ali znancih ponesrečenca. Klic na pomoč mora poznati vsak planinec. Na predlog angleškega alpinista Denta so bili za primer nesreč v gorah sprejeti mednarodni znaki. 

Klic na pomoč obstaja v tem, da oddamo šestkrat na minuto v enakih presledkih katerikoli vidni ali slični znak, nakar sledi minuta odmora; nato spet ponovimo isti znak šestkrat na minuto toliko časa, da dobimo odziv. Odziv obstaja v tem, da oddamo trikrat v minuti v enakih presledkih viden ali slišen znak, nakar sledi ena minuta odmora — in to ponavljamo toliko časa, da ponesrečenec preneha oddajati znake. 

Vidni znaki so: mahanje s kakim predmetom robcem, kosom obleke, klobukom, pri čemer moramo paziti na to, da je barva predmeta različna od našega ozadja, ali pa reflektiranje z zrcalom. Ponoči oddajamo znake z lučjo, bodisi z vihtenjem, prižiganjem in ugašenjem, prikrivanjem in razkrivanjem in podobno. 
Slišni znaki so: glasno vpitje, žvižgi, udarci na kak kovinski predmet in slično. Priporočljivo je, oddajati obojne: zaradi lažje orientacije naj ponesrečenec, tudi ko je že dobil odgovor, od časa do časa oddaja znake in tako skrajša zamudno iskanje v nepreglednem terenu. Pomniti moramo, da je od časa točnega, hitrega in izčrpnega prvega obvestila v veliki meri odvisen uspeh vseke reševalne akcije. — 

Reševalci gredo na pot 

Čim prispe obvestilo o nastali nesreči, sestavi vodja postaje nemudoma reševalno odpravo; v ta namen odbere zadostno število reševalcev, pripravi vso potrebno opremo za reševanje in prvo pomoč ter vsakemu določi nalogo, ki ji ima brezpogojno in hitro izvršiti. Načrt za vsako reševalno akcijo v steni mora biti dobro premišljen in odbrani morajo biti le zanesljivi in izkušeni reševalci. Če je mesto, kjer leži ponesrečenec, neznano, razdeli vodja moštvo v posamezne skupine ter jim določi okoliš, ki ga imajo preiskati. Skrbeti pa mora zato, da posamezne skupine ohranijo medsebojni stik (signalizacija s piščalkami) ter določiti kraj in čas snidenja. Preden pride moštvo do kraja nesreče, je potreben oddih in okrepčilo. Pri pogledu na težko poškodovanega ali mrtvega ponesrečenca mine marsikomu tek do jedi in tako obnemore sredi napornega reševalnega dela morebiti ravno v trenutku, ko bi bila njegova pomoč najpotrebnejša. 

Na mestu! 

Težko si plezalec utira v steni pot navzgor

Ko je prispela reševalna odprava do kraja nesreče, je njena prva dolžnost, da nudi ponesrečencu prvo pomoč, mu da primernih okrepčil ter ga nato opremi za sestop. Ponesrečenca moramo seveda najprej spraviti na kolikor mogoče varno in pred padajočim kamenjem zaščiteno mesto, najbolje na kako bližnjo polico pod previsno steno. Poleg njega naj bo prostora vsaj za enega reševalca, ki ga mora temeljito preiskati ter ugotoviti vse poškodbe. Izmed poškodb oskrbimo najprej one, ki so neposredno življenjsko nevarne, to so krvaveče rane. Krvavitev ustavimo s pravilno podvezo, pri čemer pa moramo pomniti, da sme ud ostati podvezan le dve in pol, kvečjemu tri ure. Ker pa traja tako reševanje iz stene navadno mnogo delj, moramo po preteku treh ur podvezo zrahljati, krvavečo odvodnico pa pretisniti z roko toliko časa. da spet oživi, nakar ga smemo ponovno podvezati. 

Šele ko smo odstranili neposredno življenjsko nevarnost, se lotimo ostalih poškodb, v prvi vrsti kostolomov. Zlomljene ude pričvrstimo na dobro podložene žične opornice, katere nosimo na reševalnih odpravah vedno s seboj in katere imajo to dobro lastnost, da jih lahko poljubno upognemo ter tako prilagodimo vsakokratnim potrebam. 

Ko je tako ponesrečenec pravilno oskrbljen, ne smemo pozabiti na to, da mu damo, preden se lotimo težavnega spuščanja po steni navzdol, primemo sredstvo zoper balečine. Paziti pa moramo tudi na to, da ne pričnemo s prenosom, dokler se ponesrečenec še nahaja v stanju šoka. Šok ali živčni pretres spremlja vsako težjo telesno poškodbo in to stanje samo po sebi utegne često postati življenjsko nevarno. Z umetnim dihanjem, masažo poškodovanih delov telesa in drgnjenjem udov skušamo v teh primerih poživiti krvni obtok in dihanje, s toplimi pijačami in sladkorjem pa dovajamo ponesrečencu potrebnih hranil in poživil ter mu tako spet zbujamo pojemajoče življenjske sile. 

Tvegana je pot navzdol 

Iz filma »Triglavske strmine« Pri reševanju se moramo vselej odločiti za nevarnejšo pot, to je po steni navzdol, tudi v primerih, ko leži ponesrečenec v zgornji polovici stene in bi bila torej pot navzgor do izstopa stene krajša ko pot navzdol do vstopa. Skušnja je namreč pokazala, da je prenos ponesrečenca po steni navzgor izredno težaven in pri omejenem številu reševalcev skorajda nemogoč. Spuščanje po steni navzdol zahteva sicer mnogo večje previdnosti ter ogromno reševalnega materiala (vrvi, klinov, karabinerjev itd.) je pa nedvomno za ponesrečenca ugodnejše in zvezano z manjšimi neprijetnostmi. Ker je uporaba katerikolih nosil v steni popolnoma izključena, ker so se izkazali različni reševalni pasovi in reševalne hlače kot praktično neuporabljivi, je prišel v veljavo način reševanja s pomočjo reševalne vreče in droga, katerega tudi mi s pridom uporabljamo v naši planinski reševalni organizaciji. Ponesrečenec leži popolnoma iztegnjen vodoravno v reševalni vreči, ki je s številnimi pasovi čvrsto pripeta na 2 in pol metra dolg reševalni drog. Drog sam je dvojno zavarovan, spremljata ga dva reševalca, ki sta spet zavarovana vsak na lastni vrvi. Njih naloga je, da drog s ponesrečencem odmikata od stene ter ga dvigata preko štrlečih skal tako, da ponesrečenca ne zadene nikak sunek. Ponesrečenec visi tako rekoč prosto v zraku dobro zavarovan, posebno pred padajočim kamenjem. Dva druga reševalca opravljata obe vrvi, na katerih je pripet drog, in ga polagoma in enakomerno spuščata navzdol. Naslednja dva reševalca varujeta svoja dva tovariša, ki spremljata ponesrečenca. Samo ob sebi umevno je, da so vse 4 vrvi še posebej zavarovane na klinih ter tečejo skozi karabinerje. 

Poleg že omenjenih šestih sta potrebna še najmanj dva reševalca, izmed katerih eden izbira najugodnejšo smer po steni navzdol, drugi pa pazi na ponesrečenca, na njegovo splošno stanje in na podveze oziroma obveze. 

Po izstopu iz sten 

Če pomislimo, da uporabljamo pri reševanju 40 največ 50 metrske vrvi in moramo torej na enkrat ponesrečenca spustiti le za to dolžino navzdol, nakar je potrebno za nadaljno 50-metrsko stopnjo zopet na novo zabijati kline in dobiti primerna mesta za varovanje — bomo z lahkoto uvideli, da se pomika taka odprava silno počasi navzdol in da je često potreba 12 in večurnega napornega in neprestanega trdega dela, preden je ponesrečenec na varnem. Tem zgolj tehničnim težavam pa se često pridružijo še nenadni vremenski preobrati, neurja, padajoče kamenje, noč itd., pri čemer je treba ne glede na lastno varnost predvsem zaščititi ponesrečenega tovariša, ga skušati obvarovati ponovnih poškodb. Takoj po izstopu iz stene moramo ponesrečencu kontrolirati vse obveze ter vse zrahljane popraviti, zasilna obvezila zamenjati s pravimi, katere nam je medtem preostalo moštvo reševalne postaje z nosili vred prineslo pod steno. Ponesrečenca predenemo na nosila ter ga nemudoma odpravimo v zdravniško oskrbo. Pri tem ne smemo pozabiti na to — posebno, ko se reševalno moštvo zmenja — da mu damo s seboj na listku pisano sporočilo, koliko časa ima že ude povezane, katera zdravila in kolikšno količino je doslej zaužil. Ponesrečenca spravi reševalna odprava v dolino do kraja, kjer more dobiti prvo zdravniško pomoč, in s tem je njena naloga izvršena.

Objavil  07.01.2021
Oznake: 1941 GRS Jutro 1941

K-G, 07.01.2020
V steni - na življenje in smrt

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 954

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.