Išči

Iz preteklosti

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske  predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na Matterhorn

Slovenec - Charles Gos: ... čez Zmuttski greben 

Charles Gos – Prevedel J. Gorin

Na Matterhorn čez Zmuttski greben

Vzpon čez Zmuttski greben velja poleg Furggenskega za najtežji in brez dvoma tudi najveličastnejši dostop na Matterhorn. Prepričani smo, da sledečega opisa ne bo bral z užitkom od prve do zadnje vrstice samo planinec, ampak vsak, kdor ima le malo poglobljen smisel za prirodo. Saj je po mnenju dr. Kugyja prav ta opis najlepše literarno izčrpano planinsko doživetje. Sicer pa, naj govori delo samo zase.

Želja naju je obšla na vrhu Dent Blanche-a.
S tega vrha je zmuttska stran Matterhorna bolj privlačna kot od kjerkoli. Orjaški zid šine iz kaosa črnikastih skal in snežišč, se skrivi v mehkem objemu ledenika in se vrže neposredno kvišku ter pošilja daleč v nebo divjo ost, ki jo krase ledeni stolpi in skalne ploče. Grebeni, ki vihrajo v goro, so jasni in čisti. Nobena stvar ne moti. Ni nepopolnosti, nad katero bi se spodtikalo oko. Z neke vrste estetično naslado uživaš prizor strahovite granitne gmote, katere harmonična lepota spominja na titansko skulpturo kakega okrušenega klasičnega torza.

Z vrha Dent Blanche-a sva sestopila čez snežnobeli greben. V isti meri, kot sva midva prihajala niže, je rastel zmuttski Matterhorn. In, ko sva se ustavila med cvetlicami sredi rušnatih pobočij Schönbühla, je postal strašen, preteč in privlačen hkratu. Večerna svežina je ublažila dnevno pripeko. Toda želja po gori se je zagrizla v najini mladi srci. Razumela sva se.

Noč je prihajala in objemala dremajočo goro. Zvezde so se igrale v gubah njenega odsevajočega snega.
Z obličja v obličje sta se gledala Matterhorn in solnce. Mehki večerni mrak je spremenil jasni nebesni svod, ki je ležal proti solnčnemu zatonu, v zlit čad. Zadnji solnčni žarek je vrgel svoj ognjeni snop. Senca je počasi naraščala in je s pomirjujočo črnino pregrinjala grozečo goloto prepadov. Stopala sva vkreber k bivaku pod zmuttskim grebenom.
Lepota te ure je zaklenila najina usta. Začudena sva opazovala večno isti ritus spoja med svetlobo in senco. Ali pozna najvišji duhovnik v pričakovanju božje vizije kakšno stvar, ki bi mogla človeka bolj in svetejše pretresti?
Vsemogočno je zrastla v tej uri v nama strast po borbi.
Za danes je najina naloga lahka, kajti vzpon k bivaku je dejansko prej sprehod kakor tura. Ni pleza kot k italijanski koči ali k staremu zavetišču pod švicarskim grebenom. Votlina, ki jo iščeva, čepi nekje ob vznožju prvih skalnih grebenskih stopenj. Kakor hitro sva prestopila zgornji del zmuttskega ledenika, približno na kraju, kjer se njegovemu odcepku pridruži tiefenmattski ledenik, sva odločno zapustila široki, zaledeneli svet in krenila proti vzhodu. Prideva v divjo dolino, ki uklepa v svojih ledeniških grobljah majhen, povsem nedolžen in čisto bel ledenik. Malo nama je mar, ali hodiva po skalah ali po snegu. Brez težave si utirava pot in slednji korak naju bolj približa gorskemu obronku.
Tedni trdih vzponov, ki sva jih skupno preživela in dalje nazaj marsikatero poletje, so zvarili najino mladost. Še pravkar je mojega prijatelja in mene pretresla vizija Matterhorna. Toda to notranje razburjenje je bila slabost, ki je razpršila najino silo. Pa kmalu sva se zopet znašla. Čutila sva, da sva močnejša, zgrabila naju je temna sila, ki je izhajala iz te gorske zemlje, katero človek tako bore malo pozna. Ne vem, če sem jaz edini, ki je to poizkusil, toda često je vzpon med ledeniškimi grobljami in snežišči vzbudil v meni višje občutje kot veselje pri plezanju ali sreča na vrhu.
Tam gori čutimo vse drugače. Fantaziji, ki je nekoliko razdražena, se pridruži neizogibni lirizem. Je to ali veselje spremenjenega bitja, ali pa ostra napetost duše v borbi. Toda tudi tukaj spodaj, v senci gore, ima naporna hoja čez grušč svojo poezijo. Ali ni večer pred vzponom hkratu že tudi začetek duševnega nagona, ki nas vodi na vrh? Ali ne bomo jutri želi plačila za trud? O, ti sladki trenutki, ko nas preseneti večer na poti k bivaku, medtem, ko tako neugnano korakamo dalje; pleča se šibe pod nahrbtnikovo pezo, roka stiska hladni cepin.
Tako sva stopala vkreber; zaupljivo sva se prepustila slučaju. Saj sva dobro vedela, da bova že kje steknila pomol, kjer se bova zleknila za to noč, če bi slučajno ne našla bivaka. Nenadoma pa se mi je zazdelo, ko sem preiskoval skale, ki so postajale vedno višje, da vidim nedaleč od naju majhen zid, ali bolj točno simetrično zgrajen zid, ki je bil naslonjen ob previs in je z leve puščal prosto nekakšno črno luknjo. Gotovo je bil to naš bivak. Poklical sem prijatelja in, kot bi trenil, sva bila na cilju.
Takih resničnih bivakov, ki so jih zgradili kot zavetišče za plezalce tisti, ki so si prvi upali gor, je čedalje manj videti. Niso več za naš čas. Mar se ne bi mogel meriti razvoj alpinizma po napredku, ki je spremenil ta trda zatočišča alpskih pionirjev v čedne koče, na katere dandanes naletimo skoro povsod, na grebenih, ledeniških grobljah in na zadnjih zelenicah. Primitivno pribežališče je izpodrinilo preveč preprosti bivak, in koča, opremljena z vsem komfortom, ki si ga moreš misliti, je pregnala nekdanji zasilni refugium. S tem je izginil eden največjih gorskih čarov, in človek, ki mu ni treba več zastavljati vseh moči svoje volje, nima pojma o intimni duhovni zvezi med človekom in gorskimi tlemi. Trdim, da plezalec, ki prebije noč pod morensko skalo ali na ruši sredi divje ravni, kjer ima za zglavje le vrv in nahrbtnik, prodre globlje v lepoto gora in prej prodre v njihov pasivni življenjski ritem kot pa plezalec, ki spi v koči. Če pomislimo na dobo, ki je ovenčala prve plezalce s slavo, potem bomo pojmili poezijo bivaka in polnost sreče, ki jo tam najdeš celo v najtišji preprostosti. Tisto malo zavetišč iz onih starih časov, ki jih poznam, je v meni zapustilo globlji dojem kot najbolj udobna koča. Seveda s tem nikakor ne mislim trditi, da koča nič ne koristi. Nasprotno, koče so zveza med goro in dolino, brez njih bi mnogo ljudi ne poznalo sija vrhov in veličastnosti gora. Počasi podirajo ta predsodek, ki dela iz alpinistov ljudi posebne vrste in jih prikazuje kot ljubosumne in egoistične čuvarje višin.
Stari lev Aleksander Burgener nama je nekoč dejal: »Gresta pa že gor pod zmutski greben? – Potem takem se bosta čez noč pri meni oglasila.«
S tem je mislil: – Prenočita v zmuttskem bivaku. Jaz sem ga zgradil pred dvajsetimi leti, na predvečer dneva, ko smo skupaj z Mummeryjem osvojili Materhorn od te strani! –
Bivak na Schönbühlu je bil pravi paradiž v primeri s tem. Tu je bilo samo kamenje, ničesar drugega: ob vznožju gigantske gore votlina, ki je samo en meter visoka in leži na širokih pločah. Od nikoder iz daljine ne moreš tega bivaka opaziti, je preveč del gore same.
Ni studenca v okolici. Podričal sem se s cepinom k malemu ledeniku, napolnil klobuk z ledom in ga nesel v obeh rokah kakor kuhinjski lonec. Po najini stari navadi sva spraznila nahrbtnika, razložila vsebino po skali in razporedila breme z ozirom na prihodnji dan.
Z ledom napolnjeni kuhalnik sva pristavila k špiritovemu plamenu in Jan, kuhar, ker je slučaj tako nanesel, je moral premisliti, kako nama bo pripravil večerjo. Ura je bila polna tihe, veličastne vedrine. Večer je napočil, ves mlačen in poln prosojnih senc; z ametistno barvitostjo je potrosil rajdo gora. Oba sva se vsedla in gledala. Nič več nisva govorila.
Tako blizu Matterhornove podlage sva bila, da nisva mogla videti vrha. Prav nad nama je ležalo široko kamenito pobočje, prerezano in nagubano z ozebniki in žlebovi; nosilo je belo perjanico snežnega grebena. Zgornji deli šije so se oblikovali v silovit stolp, črn in preteč, na redko poprskan s svetlimi snežnimi lisami, in od italijanske strani, od italijanskega grebena, ki je predstavljal eleganten in razkosan obris, so padali ledeni prepadi v globino, nad njimi pa so kipeli skalni lanci, polni preteče zmaličenosti. Neprestano so tam drveli plazovi in kamenje v globine. Za zarezo Col du Liona je sledil razkošno dvignjeni Dent d'Hérens. Strašna ledena gmota, skoz katero so se vlekle pravilne riže visečih ledenikov, je odsevala v senci, kljub bledoti svojega večnega snega. Sklanjala se je globoko dol in se družila z belo ravanjo tiefenmattskega ledenika, čigar skrajni, najvišji robovi so se dvigali prav do naju.
Matterhorn in Dent d'Hérens. Ničesar ni bolj različnega kot prizor teh dveh gora. Če greš iz Zermatta naokrog čez Breuil, Valpelline in Col d'Hérens, potem misliš, da je cela vrsta vrhov šla mimo tvojih oči, dočim si v resnici krožil samo okrog teh dveh orjakov.
Če dospeš na Col d'Hérens, posebno po monofoniji ferpécleške visoke ravni, te dojem, ki ga prejmeš, zgrabi. Nad globoko zajedeno, samotno in ledeno dolino se dvigata Horn in Dent strahovito, liki dve nepremični sfingi: Horn kopen in gol, črn in razkosan – s svojo ostjo iz razklanega granita izziva nebo na boj; Dent, ki poklanja tišini tega zapuščenega sveta čudovito vitkost svojih ledenih robov, skoz katere se vlečejo plave žile, naguban kakor srebrn ščit, v katerega so vdelani seráki, veličastno lepi, podobni krhkim kristalnim skulpturam, pa strašni kakor smrt.
Medtem, ko sva stopala proti bivaku, je toneče solnce zadnjikrat obsijalo vrhove. Zdaj je bila noč, zelo bleda, negotova noč, ki je komaj mogla zabrisati zlate odseve, ki so še ležali na obzorju. Neka zvezda je svetila nekam rdečkasto. Zdelo se je, da se iz globine Zmuttske doline, odkoder se je valila temota senc, poslavlja gosta noč po robu temu zlatemu plamenu, ki je bil vendar tako daleč in tako visoko.
Skale in ledeniške groblje so se zmračile, sneg in led pa sta nasprotno pod črnim plaščem temine privzela videz čadaste lahkote. Ni bilo več mogoče vedeti, do kam so se dvigali zidovi gora in kje se je začenjalo nebo. In pod zvezdami, ki so se potapljale iz enega obzorja v drugo, so spali veliki, bledi ledeniki. Bili so podobni zamrzli površini kakega samotnega jezera. Mrmranje njihovih podzemskih voda se je dvigalo in polnilo tišino. Človek bi mislil, da sliši globoke utripe gorskega srca ...
Nenadoma je prekršilo zamolklo, vztrajno vršenje nočni mir. Nasproti naju, za temnim zastorom, se je zrušil niz serakov na Dent d'Hérensu. Plaz je divje zagrmel čez ledena pobočja navzdol, se razlezel po tiefenmattenskem ledeniku in tam umrl. Hrušč padca je počasi postajal slabotnejši in je končno utihnil popolnoma. In zdaj spet ni bilo okrog naju ničesar več razen sanjavih glasov, ki so polnili tišino te noči ...

Bridek mraz naju je stresel.
Nisva imela nič lesa, ker sva bila mnenja, da je ta luksus v velegorju nekoristen in da predvsem zelo obremenjuje. Pa vendar moram priznati, da bi oni večer kaj rad čepel ob svetlem, plapolajočem ognju. Morda bi zapela celo kakšno pesem in pri tem tiščala roke k ognju. Zdaj pa sva molčala. Svečana tišina, ki jo človek vselej najde v sebi ob nekih urah svojega življenja, ko se samega sebe v polni meri zave, je oblikovala v nama neko globoko notranjo polnost. Potrebovala sva tega miru in počitka.

Ko sva se dvignila, da bi odrinila v votlino, je nenadoma vzplamenel nekakšen rdeč sij na drugi strani grape, v smeri proti Stockjeju. Drgetal je, se manjšal in nato ugasnil. Kdo neki je bil pri tem skrivnostnem plamenu, ki je ob tej uri po teh višinah blodil okrog? Tihotapski znak? Morda karavana, ki se je zakasnila v sestopu proti Zermattu? Nisva odgovorila, da bi si ohranila senzacijo občutja, da se nahajava sama; sama in slaba v tej globini prepadov, v tem nočnem niču, polnem oblik brez sleherne zveze, v tem kaosu granita, več kot tritisoč metrov visoko ...

Ali niste prepričani vi vsi prav tako kot jaz, da so molčeče noči velegorja prav tako lepe kot noči v puščavi ali na daljnem morju?
Najine priprave za bivak so bile kratke. Gorko sva se oblekla in, ko sva ležala zleknjena na pločah, sva odvila vrv in jo navila okrog nog. Nahrbtnika sta nama bila za zglavje. Naglo sva pozaspala, se s pleči uprla eden ob drugega – bila so vsa okorela od mraza, ki je žehtel iz te skalne dupline. Na granitu sva ležala in nizki svod naju je pokrival z granitom. Vladal je vlažni zrak podzemskih duplin, ta vznemirljiva okorelost, ki domuje v skroviščih, odkoder je pregnana svetloba. Toda bila sva v varstvu dveh matterhornskih skal, in to nama je za srečo bilo popolnoma dovolj. Spala sva od vsega srca kakor dva otroka.

In v tej noči se mi je sanjalo, da sem še otrok, in da ležim v svoji posteljici, pokriti in postlani z mehkim platnom; moja mati se je sklanjala čezme in mi molila naprej božanske besede običajne molitve: »Ljubi Bog, stori, da bom prav priden, bodi jutri pri meni, kakor si me tudi današnji dan varoval ...«
– – – – – – – – – – – – – – –

Mraz naju je zbudil in segnal iz jame. Zunaj je še vedno ležala noč, bila pa je že bolj bleda in bolj plava; na slabotnejšem lesketu zvezda in na ledenem vetru, ki je drvel nizko pri tleh, se je že dalo slutiti, da svitanje ni več daleč. Čutila sva se kakor spremenjena, in medtem, ko je v kuhalniku vrela čokolada, sva izvajala brez vsakega reda nekaj telovadnih vaj, da bi spravila uporno kri spet v kroženje. Izvedla sva še zadnje priprave. Navezala sva se. Svetilka je gorela. Čas za odhod je prišel.
V čisto kratkem času sva izgubila bivak izpred oči. Srce nama je burno bilo, bila sva kakor na begu. Za seboj sva pustila kup skal, ki ga je najina navzočnost za hip oživila.
Mislil sem nazaj na enak odhod v tej isti okolici, ob koncu neke zvezdne noči, tej enake. Bili so štirje hrabri možje, ki jih je čudovit notranji nagon gnal proti špici: Mummery, Burgener, Petrus in Gentinetta. Njih skupne energije so premagale strahovite zapreke gore, na katero od te strani še ni bil dospel nihče. Tako se je zmagama Whymperja in Carrela pridružila še Mummeryjeva zmaga. Tudi on šteje zdaj med velike osvojitelje gora.
Kako brez pomena je prav za prav domišljavost nas alpinistov sedanjega časa, napram takim ljudem, saj smo mi prav za prav le epigoni.
Samo oni so imeli zaslugo, samo oni so prestali plameneči boj z goro, ki jo je branila pošast, pošast nepoznanega. Človek napreduje, pošast se umika. Človek pridobi en meter, pošast izgubi dva. Človek se dvigne ob enem oprimku, toda pošast stoji zraven in preži pri naslednjem prijemu na polici, v žlebu, v kaminu. Povsod je hkratu, strahovita in preteča. Toda človek se ne da zbegati in se dviga vedno višje, in na špici, na najvišjem oltarju, jo potepta smejé na tla, ponosen na svojo zmago.
Ker pa tega nepoznanega za nas več ni, je vrednost naših zmag v znatni meri zmanjšana. Ker je že šel neki človek pred menoj tu gor, zakaj potem ne bi mogel še jaz iti? Tako se preskušamo v boju, polni zaupanja in polni drznosti »drugih«. Kaj radi verujemo v svojo moralno vrednost, če vemo, da je že nekdo drugi šel isto pot in tako dokazal, da je prehodna.
Ledenik. Sedelce v ledeniški groblji. Drug, širši ledenik. Beli valovi se dvigajo proti prvim stopnjam Matterhorna. Podobni so nepremični močvari, ki je v tisočletjih okorela ob skalah, katere je obdajala. Kakšna daljna in kaotična epoha je tisti čas, tisti davni čas, ki še ni ustanovljen in ugotovljen v človeškem spominu. Že ob tistem času je morala orjaška gora, ki je bila nagrmadena na razvalini, katera zdaj predstavlja Matterhorn, metati svojo senco daleč ven na razburkano površino voda. Že tedaj je strašila mračna piramida v zapuščenost tega sveta, podobna silovitemu prstu, ki se s preroško kretnjo dviga proti nebu.
Čutila sva to goro, ne da bi jo videla, čutila sva, kako visoko nad nama mogočno vlada v noči s svojo silovitostjo. Teža njenega granita naju je polnila, polnila naju je teža njenih stoletij. Slutila sva, da je bila sklonjena prav blizu nad naju, ki sva bila slaba in plašna. Sklonila sva glavi in uprla pogled na vesino, pokrito z zrnatim snegom, v katerega sva morala s trdimi stopi udarjati stopinje. Mehki plamen najine svetilke je plesal nad snežiščem. Krog naju sta lebdeli noč in tišina. Nenadoma nama je zaprla pot nekakšna skalna zapreka. Tu se je začel pravi Matterhorn. Iz previdnosti sva počakala jutranjega mraka.
Počasi so padali svetlobni siji z zvezdnatega neba. In v isti meri, kot so se širili bledi in zelenkasti svetlobni odsevi po zemlji in po nebu, so ugašale zvezde druga za drugo. Zdelo se je, da sta nebo in zemlja vsa pijana v tej želji po luči.
Koj, ko se je zasvitalo, sva spet odrinila. Ko sva izstopila iz nerodnega žleba, kjer sva imela dovolj opravka, sva se držala v smeri zasneženega ostrožnega konca, nato pa sva kolovratila čez gruščnato pobočje, ki je čudovitemu ledenemu grebenu temelj. Pri polni dnevni svetlobi – solnce sicer še ni vzšlo – sva dosegla s snegom pokrito šijo. Na robu proti Tiefenmattenu se je dvigala skala. Na drugi strani je ležal prepad ledu in snega, bel prepad, posejan s svetlobo in senco. Solnčni žarki so začeli valoviti, polzeli so obotavljaje se navzdol, vzdolž zidov. Matterhornski ledenik je ležal razgrnjen v globini, poln motne beline, poln pravilnih zarez v svojih seraških zidovih, ki so sijali modro kakor žile. Še globlje je ležala Zmuttska dolinica in daljna ravan. Megleni kosmi so se vili in vrtinčili tam, ljubki v jutranji sapi. Veličastno so se vzpenjali mischabelhornski vrhovi v čisti zrak. Vrh Doma, ki se je drzno odražal od zelenega nebesnega ozadja, je sijal kakor rubin. Oči so bile oslepljene od tolike beline in od tolikega prostora. Oči so se zapirale in se nato zopet odpirale, polne opojenosti. Zdaj sva poznala opojenost vizije.
Solnce je moralo priti do roba obzorja. Zdelo se je, da dobrodušno ogleduje zemljo, preden bo nadaljevalo svoj lok. Severovzhodni greben gore je odrešil svojo pretečo šijo v vžigu drhteče luči. Ko je solnčna luč vzšla in preplavila razkosane skale, so drsele kaplje luči preko opustošenih robov, v katerih so se bile zajedle blede sence. Bilo je kakor kak zmagoslavni pohod. Prepadi so se spreminjali pod sijem tega ognja. Krasili so se z novo lepoto. In smrt, katera je tu gori na moč krvava in zdrobi človeka, ki pusti od harmoničnega telesa le še grd ostanek, ta smrt se zdi slavna. Iz globine teh, od solnca obsijanih in molčečih prepadov pa se je dvignil krik po življenju.
Šla sva, skrbno držeč se v ravnotežju, po rezi sneženega grebena. Sneg se je svetlo lesketal. Hreščal je pod ugrizom žebljev. Proti zmuttski strani se je bočil daleč ven čez prepad krhek »ledeni čuvaj«. Solnčni žarek se je igral s temi nagubanimi, kot igla špičastimi ledenimi stolpi. Voda je že krožila. Nekako grgranje je odtekalo pod ledom.
Od Zermatta gledan spravlja ta beli greben geometrične proporcije gore v ravnotežje. Privzema k svojemu profilu neko žensko ljubkost, ki je v nasprotju z brutalno lepoto gore. Preprost, kakor izgleda, valovi nežno in čisto kakor grški marmor.
Ne vem, ali je to moj planinski ponos ali ljubezen, ki jo čutim za svobodo, ali morda tudi sreča samotnega potikanja po gorah in dolinah, ki mi daje prepričanje, da govore gore ljudem močnejšo govorico kot katerakoli druga pokrajina zemlje. Pašnik in gozd, ledeniška groblja in grušč, ledenik in skala. Tu gori nas pretrese in prevzame na nov način, je drug del našega jaza, ki se tam javlja. Gore, ki tistemu, kdor nima vpogleda, kdor ni vpeljan vanje, nudijo le divji in obupni prizor, postanejo za nas na ta način polne neke tolažilne poezije.
Celo uro sva hodila po tem grebenu brezgrajne beline. Vsak korak te užitka polne hoje naju je bližal gorski steni, ki je bila v resnici strašna za pogled. Sneg je z zadnjim jezikom lizal nogo pomola, ki je zapiral dostop na greben. Razumel


Slovenec, 04.09.1930
Na Matterhorn čez Zmuttski greben


Prevedel Janez Gregorin, ki je delo potem vključil tudi v knjigo V borbi z goro (1937).

Opomba ob poobjavi: Zgodba ima literarno vrednost, zelo zanimive so tudi Gregorinove opombe (npr. njegov izraz trebušina za žmulo; ta izraz je tudi v njegovi knjigi Zavetje v pečevju).


 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 888

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.