Išči

Iz preteklosti

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Nas težnja po svobodi ...

... žene v višave? | Zgodbe iz gora (4) | Planinski vestnik - Andrej Mašera

Skozi vso zgodovino gorniškega udejstvovanja se je veliko pametnih glav ukvarjalo z osnovnim vprašanjem: zakaj pravzaprav hodimo v hribe. Kaj je glavni motiv, ki nas žene v višave? Hipotetičnih odgovorov je bilo veliko, končnega pa še ni in ga verjetno tudi nikoli ne bo.
Je preveč kompleksen, da bi ga lahko zreducirali na eno samo enačbo.

Tu nas seveda ne zanimajo motivi tistih številnih pohodnikov, ki imajo gore zgolj za torišče in kuliso svoje rekreacijske dejavnosti, ampak motivi tistih, ki za gore tako rekoč živijo, ki jim ta nekoristni svet predstavlja osnovno miselno in duševno preokupacijo, ki v njem najdejo smisel svojega bivanja, ki jih gore spodbujajo h kreativnemu snovanju in ustvarjanju, ki o njih sanjarijo, predvsem pa v gore redno zahajajo. Dojemanje gorskega sveta, predvsem pa odziv na spoznanja in čustva, s katerimi si ustvarimo trajni odnos do celokupnega gorniškega udejstvovanja, se lahko giblje v širokem razponu od strogo etičnega ničejanstva Eugena Guida Lammerja, do prekipevajoče estetske vznesenosti Juliusa Kugyja, če omenimo samo ta dva mojstra ubeseditve svojega gorniškega creda.
Podobno bi veljalo tudi, če bi primerjali Edwarda Whymperja in Guida Reya, Giusta Gervassuttija in Lionela Terraya, ali če ostanemo kar doma, Tumo in Miheliča.

Toda če se natančno poglobimo v njihov miselni diskurz, nedvomno izluščimo neko skupno nit, ki je hote ali nehote stkala nerazdružljivo ljubezen teh znamenitih alpinistov do gorskega sveta. In to je po mojem mnenju svoboda ali bolje rečeno občutek brezmejne svobode, ki ga človeku lahko ponudijo samo gore! Svoboda, posebno taka, ki si jo moramo priboriti dobesedno z naporom, težavami, nevarnostmi in osebnim odrekanjem. Svoboda pa je eden od osnovnih temeljev dostojnega, kreativnega in pozitivno naravnanega življenja.

Iz ujetništva v ujetništvo skozi svobodo na gori

Pred kratkim časom mi je prišla v roke izredno zanimiva in odlično napisana knjiga z nekoliko enigmatičnim naslovom No Picnic on Mount Kenya. Napisal jo je Felice Benuzzi, ki je služboval v italijanski kolonialni upravi v Etiopiji. Srčno upam, da ni sodeloval pri grozljivih zločinih, ki sta jih fašistična soldateska in tudi civilna oblast masovno izvajali v tej nesrečni deželi in o katerih se je šele v novejšem času sploh začelo pisati v italijanskem zgodovinopisju. Benuzzi je po osvoboditvi Etiopije leta 1941 padel v angleško ujetništvo in bil interniran v taborišču pri kraju Nanyuki, ki leži ob severozahodnem vznožju druge najvišje gore v Afriki - Mount Kenyje. Felice je bil že pred vojno navdušen gornik, med drugim je pogosto zahajal tudi v Julijske Alpe, sicer pa v Dolomite in v gore Južne Tirolske.
In v odročnem ujetniškem taborišču, ki leži točno na ekvatorju pod Mt. Kenyjo, se je začela ena najbolj nenavadnih zgodb, ki govorijo o pobegih iz vojnega ujetništva, hkrati pa je prežeta z brezmejnim hrepenenjem po gorah in - svobodi. V času prihoda v taborišče je bilo vreme oblačno in deževno, tako da sploh ni natančno vedel, kje se nahaja. Nekega majskega dne leta 1942 pa so se oblaki nenadoma raztrgali in v umiti modrini neba se je visoko nad taboriščem v soncu zableščal dvoglavi, drzno ošiljeni, sanjsko lep vrh, posut s snegom. Feliceja je kot blisk udarila neodjenljiva želja, sla, začutil je neubranljivo poželenje, da mora pobegniti iz taborišča in splezati na Mt. Kenyo. Misel, ki je bila že na prvi pogled »nora« in objektivno nemogoča, mu je popolnoma zavdala in dolgočasno životarjenje v taborišču se je spremenilo v mrzlično načrtovanje podviga.
Začele so se skrivne priprave, pri katerih so mu pomagali številni sojetniki (zanimivo, da ga nobeden ni izdal taboriščnim oblastem). Domiselno so izdelali kar spodobne dereze, cepine in nahrbtnike ter spletli konopljeno vrv. Benuzziju je bilo povsem jasno, da ni niti minimalne možnosti za trajen uspešen pobeg iz ujetništva in da se bo po vzponu na goro moral zopet vrniti v taborišče. Pa še kak mesec samice bo dobil za kazen! Večji problem je bil najti primerne tovariše; končno je našel dva, ki sta ga bila voljna spremljati: Giovanni Balletto in Vincenzo Barsotti sta bila v kar dobri fizični kondiciji, zelo sta se zagrela za podvig, nista pa bila alpinista.

Neuspeh na Batianu, zastava na Point Lenani

Največji problem je predstavljalo pomanjkanje zemljevidov ali kakšnega drugega informativnega materiala, čeprav so bili takrat že vsi trije glavni vrhovi Mt. Kenyje Batian, 5199 m, Nelion, 5188 m, in Point Lenana, 4985 m, že preplezani in je bilo celotno območje kartografsko kar dobro obdelano. Naši junaki pa so imeli za orientacijo na razpolago samo nalepko z neke konzerve, na kateri je bil stilistično upodobljen Mt. Kenya (sic). Končno so se januarja 1943 v okrilju noči splazili iz taborišča in tvegali, da jih pri tem straže lahko tudi ustrelijo, se potem čez odprt teren prebili do džungle, skozi katero so se nato nekaj dni vzpenjali ob živahni gorski rečici. V gozdu so naleteli na leoparda, nosoroga in slona, na srečo brez posledic, razen prestanega strahu. Posebno mučne so bile noči, ko so se ob ognju menjavali na straži in trepetali ob kakofonični simfoniji nočne džungle. Ko so po skoraj enem tednu napornega vzpenjanja stopili na odprt svet ob vznožju skalnih sten Batiana, so s polnimi pljuči in z utripajočim srcem pili gorsko svobodo, pozabili na ujetništvo (čeprav so tudi taborišče razločno videli v daljavi globoko na ravnini) in bili neskončno srečni.
Vzpon na Batian seveda ni uspel, plezalske težave so bile pač prehude (s te strani so na vrh splezali šele po vojni), toda zaradi tega niso bili pretirano razočarani. Potolažili so se z vzponom na Point Lenano, kjer so ponosno razvili italijansko zastavo kot simbolično dejanje ljudi, ki so se počutili popolnoma svobodne in jih v tistih trenutkih ni mogel nihče kakor koli ovirati ali ogrožati. Tudi danes se mora večina pohodnikov na Mt. Kenyjo »zadovoljiti« s Point Lenano, ki je samo visok, tehnično pa nezahteven vrh. Glavna dragulja pogorja Batian in Nelion sta namreč dosegljiva le s plezanjem najmanj IV. težavnostne stopnje, in še to po najlažjem, običajnem pristopu. Naši junaki so se potem vrnili v ujetništvo, zadovoljni in duševno dopolnjeni. Benuzzi je leta 1953 o teh dogodivščinah v angleščini napisal knjigo, ki je takoj postala uspešnica in še danes doživlja številne ponatise.

Svoboda v gorah - je to tisti skupni imenovalec?

Gotovo je, da so trije ubežniki imeli različne motive, da so se podali v nevarno avanturo. Toda občutek brezmejne, navdušujoče svobode so občutili na podoben način, kot ga doživljajo tisoči in tisoči gornikov po vsem svetu. Svoboda je eno osnovnih življenjskih dejstev, ki nam je dano kot imanentna vrednota, ki jo lahko zavestno oplemenitimo do najvišjih možnosti svojega učlovečenja, lahko pa jo zelo hitro zlorabimo in zgubimo. In to še posebej v gorah ali v divjini, kjer je še najmanj vpliva stalnega nadzora, s katerim politično-ekonomske strukture »osrečujejo« svoje podanike. Ta svoboda je tako dragocena, da je človeku nikakor ne smemo kratiti; seveda je omejena s svobodo drugega, v tem primeru s svobodo narave, ki jo moramo ohranjati in čuvati, da bomo v njej lahko našli svojo. In to je tisti motiv gorniškega dejanja, vreden truda, napora in tudi - sit venia verbo - določenega tveganja.

Andrej Mašera  
Planinski vestnik, 2/2008 (str. 33-36)  


Več vsebin za krajšanje časa doma >>> spletna knjižnica S knjigo v gore.

PZS, 21.04.2020, ob 9. uri
Zgodbe iz gora (4) Nas težnja po svobodi žene v višave?

PZS spletna knjižnica S knjigo v gore 


 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1185

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.