Slovenski narod (1940): Tudi naše prednike je zeblo — V hudih zimah so bila posamezna naselja po več tednov, pa tudi mesecev odrezana od sveta

Izredno ostra zima, ki je pritisnila nad vso Evropo, nas spominja na ono v letu 1929. Tudi takrat je oklepal nenavadno hud mraz od juga do severa ter od vzhoda do zahoda vse evropske države. Toplomer je kazal takrat celo hujši mraz kakor sedaj, do 30 stopenj pod ničlo. Pa ljubljanski humor tudi v oni hudi zim: ni zmrznil, temveč je pogruntal, da so imeli v Gameljnih takrat 90 stopenj mraza. Nenavadno huda zima je bila tudi v južni Evropi, in zgodilo se je čudo, da je snežilo celo v Aleksandrii in Kairu v Egiptu. Poročila iz starih časov nam dokazujejo, da so tudi naši predniki mnogo trpeli od hudih zim.

Hude zime na Kranjskem
V starih časih promet še ni bil tako razvit kakor dandanes in je trajalo v hudh zimah pogosto po tedne in mesece, da so prišli ljudje iz samotnih, zasneženih gorskih vasi v dolino. Mnogo so trpeli od snega, zametov, mraza in gladu. Marsikdo je v snegu obtičal in zmrznil. V mnogih primerih pa so bili ljudje sami vzrok take smrti, zlasti na veselem Dolenjskem. V visokem snegu in hudem mrazu so se vračali, obteženi od preobilo zaužite kapljice iz vinskih hramov, ter za večno zaspali v globokih zametih.
Čeprav poročevalska služba današnjega časopisja v starih časih ni bila tako razvita kakor dandanes, vendar imamo v tem pogledu tudi iz one dobe zanimive podatke. Bleiweisove Novice so poročale 12. marca 1853 iz Gozda pri Kamniku: »Na višjih krajih kamniške okolice kakor na Gojzdu, v Luči in Černevcu se je pretečeni mesec toliko snega naletelo, da ga tukajšnji prebivalci že od leta 1830 takšnega ne pomnijo. Na enih krajih, kjer ga je burja skup nanosila, doseže visokost 3 sežnjev, druge je sploh po sežnju visok. V Luči pri Raku, mejašu med Kranjskim in Štajerskim, je celo 9 pedi visok. V spričo rečenega vam pričujočo žalostno prigodo podam: Šimen Urh, po domače Kveder iz Spodnjega Hriba Neveljske fare nad Kamnikom je dva dni zaporedoma čez Černevec v Gornji grad na Štajersko peljal, se je revček javaljne ni nadjal, da je bila zadnja pot. Ni ga bilo nazaj. Na Černevcu je v snegu obležal ter zmerznjen svojo dušo izdihnil. Vdova s 5 otroci joka po njem.«
Leta 1854 so pisali S Koprivnika na Gorenjskem: »Od vsih Svetih t. l. do božiča ni bilo tod druzega viditi ko gosta in merzla megla, ki je ravnala po vejah dreves, ne ivja, tudi požlepec, ampak nekak garjev led, ki je vsaki dan težji prihajal. Imenovana zmerzlina je bila ostra ko žaga, da je človeku, ki je skozi hosto šel, če se varoval ni, obraz razpraskala, in vedno težji na drevesnih vejah prihajavši, je verhe in močnejše veje pokvečila in do činesa sadnemu drevju in po gojzdih napravila tak polomaj, da bi mislili, da ga je toča pobila. Drevje povsod štule kvišku moli. Deset let bo preteklo, preden se bodo gozdi in sadno drevje obrasli.«
Dne 30. januarja 1855 so tožil iz Gorenjskega, da je pritisnil tako hud mraz, da so vse fužine zamrznile in so ljudje ob vsak zaslužek. Dne 16. februarja 1856 pa so pisali z Bleda: »Na sv. Tomaža dan smo imeli –17 stopenj R. Led se je na jezeru trikrat napravil: na novo leto, 17. dan januarja, tretjič 30. januarja si pa nismo upali dersat. Povpraševal sem stare može, pa nobeden trikrat v eni zimi ledu na jezeru ne pomni.«
Z Dolenjskega so poročali 7. februarja 1853: »Potoki in reke so letos tako zamrznili, da se po ledu čez nje hodi. Čeravno se majhno nad Čatežem stekate Kerka in Sava, je vendar vsa voda tako stisnjena bila, da je pri Čateškem brodu Sava tako zamrznila, da so ljudje po ledu čez Savo hodili; zavoljo varnosti so bile nekatere lestvice po ledu in na nje deske polečene [položene], to je trpelo od 10. do 13. t. m. Že več kot 50 let, kakor pravijo ljudje, ni bila Sava tako zamrznjena kakor letos. Za veden spomin naj se to v Novicah ohrani.«

Volkovi in medvedi so pritiskali
Iz Železnikov so pisali 5. decembra 1859: »Po besedah pratike se nahajamo še v jeseni, ali bela oprava cele narave in mrzla burja nam dejansko spričujeta terdo zimo. Grudnov sneg je jeklen, pravi narodni pregovor. Kar že mnogo let ne, se je letos pripetlo, da sta se ris in volk pritepla v naše hribe. Posebno volk je hudo gospodaril in je nekemu nasamnemu kmetu devet glav drobnice pokončal. Pri svojem okrutnem početju se je obnašal tako prederzno, da je res čuda, kako ga ni puška zadela. Sledili so ga celo v ravnini in iz tega prerokujejo ljudje hudo zimo. Zdaj se je nek zatekel v poljansko dolino in slišali smo, da ima tudi tam še vedno nabrušene zobe.«
Tudi sicer topla Bela Krajina je v hudih zimah mnogo trpela. Iz Črnomlja je poročal dopisnik l. februarja 1868: »Huda zima z nenavadnim snegom, kakoršnega se tukaj v južnem kraju kranjske dežele že dolgo ne spominjamo, je cele trume divje zverine iz koćevskih in hrvaških hribov pritirala. Pretekli teden je pogumen lovec v Poljanah staremu medvedu, ki je ravno čez Kolpo primahal in se še ni dobro vode otresel, s kroglo »pos« [potni list] podpisal, da je mahoma obležal. Ker je deželni zbor premije za divje zverine odpravil, se ne zna, da bi toliko volkov pobitih bilo V prejšnjih letih se je v Črnomlju vsako leto 70 do 100 goldinarjev za pobite volkove plačalo, to nas v mislih potrjuje, da se je za nekaterega na bližnjem Hrvaškem, kjer se že davno niso premije plačevalo, ubitega volka iz kranjskega deželnega žepa lepi forinti plačali. Gotovo bo pa tudi sedaj lovec rad volka pokončal, ker mu koža in meso, kateremu ljudje tukaj posebno čudodelno moč pripisujejo, kakih 10 goldinarjev vrže. Pravil je nek kmet, ki je neki dan dva volka ubil. da je v malo dneh vse meso prodal, drago ko maslo. Naj »Novice« razglasijo to neumno vraž in ljudem dopovedo, koliko bolj koristno bi bilo, ako bi namesto funta volčjega mesa, ki stane znabiti kakih osem grošev, osem funtov živinske soli kupili.« Premije za ustreljene volkove so bile pozneje povišane, in sicer so znašale za volkuljo 50 goldinarjev, za starega volka 40 za mladega pa 20 goldinarjev. Vraževerni ljudje so za drag denar kupovali in sušili volčje meso, kot dobro in uspešno sredstvo proti raznim boleznim, zlasti proti mrzlici m živinskim boleznim, katere so imenovali »volčiči« (v vimenu, na parkljih, pod kožo itd.). Z volčjim mesom so hoteli pregnati »volčiče«.
O zelo hudi zimi v januarju 1830 so pisali s Črnega vrha nad Polhovim Gradcem »V soboto 22. t. m. popoldne so ljudje videli velikanskega medveda, ki je lagotno korakal čez njive pred cerkvijo in potem v bližnjem gozdu izginil. Naglo se zbero 4 lovci in ga zasledujejo. Niso še dolgo hodili, kar ga lovec Sovov Francelj stoječ na meter visokej skali zagleda komaj dobrih 10 korakov pred seboj ležečega za grmom. Vesel malo zakriči po domače: »Je že tukaj!« da bi prihiteli še drugi lovci Na ta vzklik vzdigne medved glavo, vstane in pogledata se s Francetom. Le ta akoravno res junak, kakor sam pravi, se ustraši in – pozabi, da ima puško! Gledal ga je, ne da bi streljal. Ko so prišli njihovi tovariši, jih je medved zaslišal in odkoracal v gozd, kjer je od same jeze lomil veje. Odšel je proti Poljanski dolini. Drugi dan so napravili gonjo, vendar pa mu niso mogli slediti, ker je sneg med tem že skopnel. Kaj bi naredili ljubljanski lovci, če bi bilo to na Rožniku?«

Kraška burja in zameti
Že od nekdaj so bile znane kraške hude zime, burja in sneženi zameti Še več pa so trpeli ljudje zaradi nenavadno ostrih zim v sončni Goriški in milem Primorju. »Novice« so pisale 3. decembra 1853: Vožnja med Ljubljano in Trstom je zarad debelega snega že 12 dni ustavljena. Vozniki so bili primorani na poti ostati in brez zaslužka v gostilnicah denar tratiti – In 10. decembra iz Komna na Krasu: Letos nas je zima zlo prehitela, ker je že čez en čevelj snega pri nas padlo, še veliko repe in zelja je pod njim. – Dopis iz Istre 27. januarja 1858 javlja: Silni sneg, ki je 5. t. m. zapadel, ne le našo Učko in druge hribe, temveč celo do morja in tudi po sosednih otocih, nam je napravil zimo, da že osem let ni bilo take Šest dni je zastala vsa vozna pošta. – Iz Zagorja na Notranjskem so pisali, da so ljudje zmrznili blizu vasi; iz Senožeč, da je zaradi hude zime »beračev sedaj več ko zvezd na nebu.« – Z Nabrežine je poročal dopisnik 6. januarja 1864: Zavoljo sneženih žametov so trije hlaponi (lokomotive) med Nabrežino in Trstom v snegu zaostali. Poštno štafeto so morali v Trst in čez hribe in doline peš pošiljati in po telegrafu ni bilo mogoče naznanil pošiljati. Veliko popotnikov je bilo prisiljenih te dneve tukaj prebivati; državni minister Schmerling je bil primoran zavoljo hudega vremena v Gorici ostati, Vojvoda modenski iz Laškega prišedši je s posebnim vozom pot do Trsta srečno zmogel. Med Nabrežino in Devinom so v tem hudem vremenu trije popotniki zmrznili. – Iz Trsta so poročali 9. januarja: Novo leto nam je prineslo strah in grozo. Uže prvi dan je vstala močna burja in sneg je šel, kakor bi cunje trgal. Ponoči je nastopil mraz in dobili smo led skoraj po vsem mestu, burja je rastla in 4. dne tako narastla, da je dimnike podirala. Naši ljudje pravijo, da od leta 1802. ni bilo take vihre in da se je zgodilo tisoč nesreč. V pristanišču so bile skoro vse ladje poškodovane, več ljudi je burja ubila, v mestno bolnišnico so prinesli 24 hudo in nad 100 lažje ranjenih – Iz Gorice so pisali 9. novembra 1878: Takega vremena že nismo imeli leta in leta kakor sinoči. Burja je hotela vse unesti: korce je metala s streh. – Tudi strašna zima 1879–80 ni prizanesla Gorici ter so poslali od tam 25. januarja poročilo: Led na Soči – po mestih čez in čez! To je redka prikazen pri nas.
In prinesel nam je ta dan tisti god, o katerem pravi laški pregovor: San Bastian porta la viola in man. (Sv. Boštjan nosi vijolico v roki.) Res sred preteklega tedna smo imeli poštenih 9 stopinj mraza, kar je za Gorico – Nizzo celo nenavadno. Zapisano naj ostane v Noviški kroniki za potomce, kakor so tudi naši stari nam pustili zročilo, da so nekdaj »cele lodrice vina po ledu čez Sočo vozili.« Mraz tem bolj občutimo, ker piše ona tenka burja, ki človeku gre skozi kosti in mozeg. – Leta 1890. je poročal dopisnik iz Ajdovščine: Pri nas je razsajala 28. decembra tako strahovita burja, da je kar strehe odkrivala ter korčevino in kamenje z njih s tako silo metala, da ni nobeden upal na ulico. Metala je po tleh ljudi kakor muhe in eno ženo ubila. Tudi takega mraza ne pomnijo ljudje že mnogo let. Ipava zmrznila je čez in čez, kar se n; zgodilo od leta 1866. – Tudi poznejše zime 1893 in 1895 so bile zelo ostre.

Na Štajerskem je zmrznilo vino
Tudi štajersko deželo, kjer poleti vroče sonce žlahtno grozdje meči, so prizadele v preteklih časih hude in ostre zime. Tako so pisali 1. januarja 1854 s Štajerskega Novicam, da je nastopila zelo ostra zima. O božiču je bilo 22 stopinj mraza in je Savinja popolnoma zamrznila. – Od sv. Trojice v Slovenskih goricah so pisali 9. februarja 1858: Pri nas je zima huda tako, da se voda v vodnjakih suši, tako da moramo daleč ponjo hoditi; tudi za živinico je hudo, ker jo moramo daleč napajati goniti, not je pa zamerznjena. Ters ali vinska trta je tu in tam pozebla. – Na Martinovo 1858 je tožil mariborski dopisnik: Posestniki vinogradov, kteri niso še obrali, z žalostnim obrazom hodijo po svetu. V vinogradih naših je še dosti grozdja potergati. Večji posestniki so polovico spravili na prešo, ker je sneg zadnji dan oktobra se že prikazal in do 8. t. m. prav globoko tersje pokopal. Nekteri so v snegu brali, al iz 42 brent (put) komaj polovnjak dobili. Drugi počakajo lepšega vremena. Tako na priliko so presvetli nadvojvoda Janez prepovedali svojemu vinogradniku, naj ne bere, dokler toplo vreme grozdja ne otali – Iz Maribora so pisali 29. decembra 1879, da je Drava zamrznila, od ledu zajezila, vse nižje kraje izpremenila v ledeno morje in več sežnjev na debelo led natisnila. Po ustnem izročilu ljudje že 81 let niso pomnili take zime. – Z Bizeljskega so poročali v januarju 1880., da je vino v mnogih kleteh tako zmrznilo, da ga ni mogoče točiti. – Iz Celja so pisali 5. februarja istega leta, da je Savinja popolnoma zamrznila in je cestar Sajko z dinamitom uspešno razbil led na Savinji pri mostu ter tako most iz nevarnosti otel. Tudi iz Ptuja so poročali, da je Drava naplavila silne množine ledenih plošč. Južno vreme je nato podrlo mnogo mostov zaradi plavajočega ledu. Skoro vse reke so prestopile bregove. – Leta 1890. je sporočil ljutomerski dopisnik, da so imeli 20 stopenj pod ničlo.

Tudi stari Ljubljančani so zmrzovali
Zime v stari Ljubljani se niso mnogo razlikovale od sedanjih mogoče edino v tem, da je sneg še malo dalje obležal na ljubljanskih ulicah. Hišnim gospodarjem je zadostovalo, da so odkidali sneg tik izpred vrat toliko, da so mogli v hišo, vse nadalje pa je opravilo pomladansko sonce. Krivda za vso zimsko nadlogo se je zvračala na magistrat Ta pa se tudi ni ganil in si je mislil: Bog ga je dal, Bog ga bo tudi vzel.
Zelo huda zima je pritisnila leta 1858. Novice so poročale 1. februarja. Tacega mraza kot to zimo že ni bilo veliko let. Mraz je bil sicer že hujši, pa tako stanoviten ne. To se je videlo na Ljubljanci, ki je bila kmali nad malim grabnom zamrznjena. Samo v hudi zimi 1829–30 je bila tudi zamrznjena, kot vedo ljudje pripovedovati. – Enako so pisale tudi 15. januarja 1862: V soboto in nedeljo je padlo toliko snega, da se je vožnja po vseh železnicah zakasnila. Tudi po mestnih ulicah se ve, da ga je bilo vse polno; al naš gospod župan Ambrož, zapustivši tudi v tem staro kopito, po kterem je veliko najetih delavcev, ki so sneg nakladali, čakalo na malo voznikov, ki so sneg odvažali, je to reč pametno osnoval, da se prihrani mestni kasi nepotrebnih stroškov in se sneg veliko hitrejši iz ulic spravi. Kakor iz mravljišča pridno mravljinci švigajo na vse strani, tako so s snegom obloženi vozovi križem po mestu dirjali te dni, da je voznike pot polival. Kdo jih nek podi, da tako hitro delajo? je vprašal nekdo. Vsak se sam priganja, da s svojim konjičem več zasluži. Za vsaki voz ki si ga mora sam naložiti pa tudi sam sprazniti v Ljubljanco, dobi 5 krajcarjev. Bolj ko je priden, tem več 5 krajcarjev vjame, marsikdo si zasluži po 2 goldinarja na dan. Da se ve, koliko je kdo zvozil, prejme vsak spraznjeni voz marko Dobra ta naprava je tudi drugod posnema vredna.
Uredništvo Novic je poročalo leta 1871: Ljubljanski »gemeinderath«, ki bi zdaj moral posebno skrb obračati na to, da mesto ni podobno zanemarjeni vasi, da bi se tedaj veliki kupi snega odstranili vsaj od tacih krajev, kjer so ulice ozke in kjer se ob tržnih dnevih shaja veliko ljudi, ki preklinjajo nečimernost rotovža, se raji sprehaja v tacih sklepih, kteri kažejo, da – namesti da bi teptal sneg s svojimi nogami – tepta pravice naroda slovenskega v šolah. – V februarju 1876 je pisal Slovenski Narod: Vse ulice so še polne snega kakor na kmetih. Od hiš ne kidajo sneg, pa saj niti magistrat svoje dolžnosti ne stori. Zadnjo nedeljo zjutraj je bil tak mraz, da je Ljubljanica na močvirju čez in čez zmrznila, kar se pri nas redko zgodi. 
Zima leta 1879–80 je bila posebno huda in dolgotrajna. Že omenjeni list je poročal 6. januarja: »Po kratkem presledku nov mraz. Pota po mestu so vsled tega zopet nevarna, ker je na nekaterih mestih gladko, kakor bi po steklu hodil, a nikdo se ne potrudi, da bi tja vrgel pest smeti ali peska. Na to paziti je se ve dolžnost magistrata, ali kaj hočemo!« V tej hudi zimi so se dobri ljudje zelo zavzeli za stradajoče ljudi in živali. Po trgovinah in gostilnah so se pojavile lesene hišice z napisi: »Prosim piče za uboge tiče.« Nadaljnje zelo hude zime so bile v letih 1890–91 in 1892–93 ter izredno huda z velikimi množinami snega v potresnem letu 1895. V tem letu je izdala mestna občina ljubljanska za kidanje in odvajanje snega nad petnajst tisoč goldinarjev, kar je bila za tisto dobo pač silno velika vsota. Takšne so bile ljubljanske zime v preteklem stoletju, kar je bilo pa novejših, jih imamo še v živem spominu.

R. D. (Rudolf Dostal)
Slovenski narod, 20. januar 1940