Peter Mikša: Kako so nemške planinske koče postale slovenske in kako so jim spremenili imena
Po koncu prve svetovne vojne, ko je razpadla Avstro-Ogrska, je večji del slovenskega ozemlja postal del Kraljevine SHS. Delovanje tujih društev je bilo zakonsko prepovedano, tudi delovanje kranjske in drugih podružnic Nemško-avstrijskega planinskega društva (Deutscher und Österreichischer Alpenverein – DÖAV) oziroma Avstrijskega turistovskega kluba (Österreichischer Touristen Club – ÖTC) ki so bile pred prvo vojno zelo dejavne v naših Alpah. Njihove poti in koče je prevzelo Slovensko planinsko društvo (SPD).
Je pa tudi slovenska planinska organizacija izgubila številne objekte, člane in podružnice, ki so po rapalski pogodbi (z Italijo) in koroškem plebiscitu (v Avstriji) ostali izven meja nove države. SPD je izgubil 13 od 27 podružnic, 15 koč je bilo med vojno opuščenih ali uničenih, pet koč pa je ostalo na tujem ozemlju. Uvedba državne meje z Avstrijo na Karavankah je prekinila povezavo koroških podružnic z matico na slovenski strani. Enako se je zgodilo z podružnicami na italijanski strani rapalske meje.
DÖAV in ÖTC sta dobila za odzvete koče na slovenski strani odškodnino. Sicer je bila malenkostna, toda dana je bila in tudi sprejeta. Toda, Nemci so sprejeli odškodnino, hkrati pa izvajali propagando, da so jim bile koče po vojni »razbojniško« vzete. V Münchnu je bilo med obema vojnama v alpinističnem muzeju razstavljeno »ugrabljeno mesto« (die geraubte Stadt), sestavljeno iz maket vseh izgubljenih avstrijskih koč, ki ostale na ozemljih novih držav – Italije, Kraljevine SHS itd.
V prvem Planinskem vestniku, ki je izšel po I. svetovni vojni, v poročilu o občnih zborih lahko preberemo, kako je načelnik Slovenskega planinskega društva, dr. Fran Tominšek, 27. decembra 1919 na občnem zboru Slovenskega planinskega društva v Narodnem domu v Ljubljani v uvodnem govoru poudaril:
»Uspeh je ta, da se je društvo oprostilo vseh starih dolgov in da je moglo sedaj prevzeti v svojo last tudi koče nemškega in avstrijskega planinskega društva; poudarja, da bomo i v prevzetih kočah gostoljubno postregli tujcem in gostom, da, tudi bivšim članom nemškega planinskega društva poset
teh koč nikakor ne bo zabranjen, samo da kake nestrpnosti ali netaktnosti s strani nemških obiskovalcev ne bomo mogli trpeti; nadalje naglaša, da se bomo zdaj, ko se je narodnostni boj v planinah končal, s tem večjim veseljem mogli lotiti dela za razvoj planinstva po severnih krajih.«
Eden izmed prvih ukrepov je bilo tudi preimenovanje obstoječih nemških imen gorskih koč in zavetišč. Tako je na primer Deschmannova koča postala Staničeva, Vossova Erjavčeva; nekatere kot so Valvasorjeva, Zoisova in Piskernikova pa so imena obdržale v slovenski verziji imena:
Maria Theresienschutzhaus pod Triglavom — preimenuje se v Aleksandrova koča (danes Planika),
Deschmannhaus pod Triglavom — preimenuje se v Staničeva koča,
Siebenseenhütte — novo ime je Koča pri Triglavskih jezerih,
Kahlkogelhütte (na Golici) – preimenuje se v Spodnja koča na Golici,
Bertahütte pod Kepo — preimenuje se v Koča na Jepci,
Klagenfurterhütte na Stolu — preimenuje se v Rožanska koča,
Valvasorschutzhaus (na Stolu) — novo ime je Valvazorjeva koča,
Zoishütte na Kokrskem sedlu — novo ime je Cojzova koča,
Koroschitzahütte pod Ojstrico — novo ime je Koča na Korošici,
Piskernikovo zavetišče v Logarski dolini — novo ime je Piskernikova koča,
Ursulaberghaus — Koča na Urški gori,
Vosshütte pod Vršičem – preimenuje se v Erjavčeva koča.
Preimenovanje je opravila komisija; sestavljali so jo: dr. Josip Ciril Oblak, Josip Wester, dr. Anton Švigelj in Rudolf Badjura.
Vir fotografij: arhiv Peter Mikša.