Išči

Iz preteklosti

Text/HTML

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Iz preteklosti

Obvestila Kranjske S. 1913

Obvestila Kranjske S. 1913

Na letni skupščini 26. februarja 1913 je bil izvoljen naslednji odbor: Heinrich Ludwig, predsednik, Walter Rizzi, namestnik predsednika in svetovalec vodje. Nikolaus Polyak, sekretar. Karl Tschech, vodja blagajne, Leo Samann, Max Klementschitsch, nadzor koč, Emil Klauer, Wilhelm Thielemann, Josef Klauer, svetovalni odbor.
Posebne odgovornosti za reševanje in predavanja, za knjižnico in različne druge naloge so bile razdeljene med posamezne člane odbora. Predsednik okrožja Jesenice Egon Twerdy in njegov namestnik Hans Apold sta žal odstopila iz zdravstvenih razlogov. Generalna skupščina in odbor sta se jima iskreno zahvalila za njuno dolgoletno zaslužno delo. Ernst Keininger in Anton Feldbacher iz Aßlinghütteja sta prevzela vodenje Gaua Jesenice in ga odlično nadaljevala.
V preteklem letu je imel odbor veliko dela, a tudi veliko uspehov, zato se lahko z zadovoljstvom ozremo na to, kar je bilo doseženo. Področje planinske dejavnosti na Kranjskem je še vedno obsežno, vendar ima sekcija naravne meje, ki jih ne more preseči, ne da bi se bala škodljivega drobljenja sil. Dolžnost Odbora je, da ohranja in razvija zapuščino svojih odličnih predhodnikov, in v skladu s tem načelom je Odbor jasno predpisal svoje dejavnosti.
Odbor svojega dela ne bi mogel opravljati sam brez aktivne podpore številnih pokroviteljev in sponzorjev. Vsem se iskreno zahvaljujemo, predvsem hvalevrednemu Glavnemu odboru na Dunaju, ki je odobril znesek 20.000 M za novogradnjo Koče pri Triglavskih jezerih, 1200 M za razširitev Vossove koče in 500 M za pot Luknja – Triglav, ter hvalevredni Kranjski hranilnici za znesek 2000 K.

Posebno podporo je sekcija našla pri Ottomarju Bambergu starejšem in Johannu Roslerju, ki sta odboru večkrat dala na razpolago lovsko kočo "Hubertus" v dolini Vrat, zdaj pa sta jo velikodušno dovolila uporabljati kot turistični dom tudi v prihodnjih letih. Zaradi te izjemno hvaležne podpore bo lahko sekcija članom DOAV in nemškim planincem nasploh, tudi v prihodnje nudil udobno nastanitev v dolini Vrat.
 Odbor se zahvaljuje cesarsko-kraljevi direkciji za gozdarstvo Gorici ter gozdnim upravam v Bohinjski Bistrici in na Bledu, pa tudi gospodu Fritzu Hamburgerju v Neubrücku, in gospodu direktorju von Berrerju v Beli Peči. Iskrena zahvala gre tudi gospodu Leopoldu Bürgerju, ki je odbor strokovno in požrtvovalno podpiral pri vseh zadevah.
Založba R. Lechner in kartografski inštitut Freytag und Berndt sta pred kratkim podarila veliko število svojih odličnih turističnih zemljevidov za naše koče. Zahvaljujemo se tudi nemškemu tisku, ki je bil pripravljen sprejeti novice z območja sekcije, ter uredništvom časopisov "Münchner Neuesten Nachrichten", "Täglichen Rundschau" in "Uoßzische Zeitung" v Berlinu, ki so svoje časopise brezplačno dali na voljo kočam.
Odbor ne more našteti vseh pokroviteljev in prijateljev poimensko, zato bi se rad še enkrat zahvalil vsem, zlasti številnim članom, ki so odbor podpirali z besedami in dejanji, ter jih prosil, naj tudi v prihodnje z razumevanjem podpirajo DOAV.
Odbor je na 22 sejah obravnaval tekoče zadeve in se ukvarjal z dvema velikima projektoma: gradnjo nove koče pri Triglavskih jezerih in gradnjo ferate s prelaza Luknja na Triglav, o čemer bomo podrobneje govorili v nadaljevanju. Vendar je bilo treba opraviti tudi veliko drugega dela.
Življenje sekcije je bilo v preteklem letu zelo živahno. Srečanja so od aprila naprej potekala vsak petek v Kazini in so bila dobro obiskana. Cilj je bil omogočiti članom razpravo o planinskih zadevah in jih spodbuditi k aktivnemu planinskemu udejstvovanju.
Maja in junija je bilo organiziranih več izletov sekcije, ki so privabili veliko število udeležencev: 18. maja na Veliko Planino. 25. maja na Krvavec, 7. in 8. junija Vrata – Luknja Trenta – Kranjska Gora, 14. in 15. junija Zoisova koča – Greben ter 28. in 29. junija na Triglav.
Izredno slabo vreme preteklega poletja, ki je po neugodnih vremenskih razmerah verjetno preseglo svoje predhodnike, je prekrižalo marsikateri skupni načrt, kljub temu pa so bile planinske in visokogorske dejavnosti med člani zelo živahne.
Šest članov se je 13. julija udeležilo slovesnosti ob odprtju obnovljene in razširjene koče na Korošici sestrske sekcije Cilli. Podpredsednik je prenesel najtoplejše čestitke Kranjske sekcije Celjanom, ki so delali v najtežjih razmerah.
Živahna je bila tudi komunikacija s sosednjimi sekcijami. Na generalni skupščini DOAV, ki je potekala od 13. do 16. julija v Regensburgu, sta sekcijo zastopala g. Ludwig, predsednik, in g. Vesel, šolski svetovalec. Sekcija je imela čast, da je bil njen predsednik Heinrich Ludwig izvoljen v glavni odbor DOAV za obdobje 1914-1918.
Ob geografsko - geološki študijski ekskurziji, ki jo je univerzitetni profesor Dr. Robert Sieger iz Gradca s svojimi poslušalci opravil na Krasu, je imel odbor priložnost pozdraviti ekskurzijo in ji pomagati z nekaterimi informacijami. Društvo za nemški duh v nenemških deželah se je avgusta odpravilo na družabni izlet v okrožja južne Avstrije: na sprejemnem večeru 30. avgusta v Kazini, je sekcija izkoristila priložnost, da gostom iz nemškega cesarstva v besedi in sliki predstavi lepote Kranjskih gora in tako pridobi nove prijatelje.
Na povratku iz Trsta v Celovec so dragi gostje spoznali vsaj del naše veličastne Gorenjske in se nato podali tudi v Eisenkappel in na Jezerski vrh, od koder se odpirajo najlepši razgledi na veličastne severne stene Kamniških Alp.
Sekcija se je pridružila "Društvu prijateljev Alpskega muzeja" in "Društvu za nego in varstvo alpskih rastlin". Na prošnjo odbora, je gozdarski urad kneza Schönburg-Waldenburga iz gradu Snežnik članom prijazno dovolil vzpon na Kranjski Snežnik (1796 m), ki je bil dolgo časa prepovedan ali dovoljen le v spremstvu njihovega gozdarskega uradnika. Omenjeni gozdarski urad je bil namreč prisiljen sprejeti ta ukrep, ker so bogato alpsko floro na Snežniku na najbolj neodgovoren način izropali turisti. Odbor zato prosi vse člane planinskee sekcije, ki se vzpenjajo na Snežnik, da se izogibajo zlorabi prijazno izdanega dovoljenja in aktivno podpirajo koristna prizadevanja zgoraj omenjenega varstvenega društva; člani so dolžni na območju Snežnika nositi znak naše sekcije in gozdarskim organom pokazati člansko izkaznico.
Predavanja. 24. januarja je Ch. Prossen (društvo Karavanke) govoril o planinskih izletih v Mallnitzer Tauern in pokazal čudovite fotografije. 9. marca je imel g. Vasco Tagliapietra predavanje z naslovom "Čudeži sveta", ki pa ni moglo izpolniti pričakovanj našega nekoliko razvajenega občinstva, zlasti v vizualnem delu. 18. aprila nas je gospod Emil Klauer presenetil s predavanjem o fotografijah kranjskih gora, ki so bile resnično čudovite. Zahvaljujoč velikemu navdušenju in pripravljenosti gospoda Klauerja, ima sekcija zdaj zbirko več kot 200 diasov, ki s svojo vzorno lepoto odlično predstavljajo naše področje dela. Večino fotografij sta posnela Emil Klauer in kapetan Friedrich Scholz, katerih umetniška dovršenost je pravi užitek za navdušene planince.
Idealen, a ne nedosegljiv cilj bi bil, da bi v fotografije ujeli celoten lokalni gorski svet, zato vse člane, ki se ukvarjajo z gorsko fotografijo, prosimo, da aktivno sodelujejo pri fotografskem razvoju naših Alp. Lep in obetaven začetek je bil že narejen. - Žal pa steklena dvorana Kazine ni najbolj primerna za organizacijo predavanj in zlasti za prikazovanje svetlobnih slik, tako da je udeležba v njej zelo problematična. Vendar pa odbor zaenkrat nima na voljo primerne večje dvorane. Nove slike so bile z velikim uspehom že razstavljene v nekaterih sestrskih sekcijah, npr. v Trstu pri gospodu Klauerju, v Metzu pri gospodu L. Beckmannu (S. Trier), v Gradcu pri predsedniku dr. A. Ottu in v Brnu pri profesorju Heinrichu Vallandu, ki je zbirki dodal tudi 16 svojih slik.
Ponovno so bile izdane nekatere razglednice, na primer Dežmanove koče, Marije Terezije, Črnega jezera, Zoisove koče in Skute. Po zimski zbirki je bil izdelan kliše sedanje Zoisove koče.
Odbor si je prizadeval, da bi v tujih krogih spodbudil poznavanje naših gora; na številna vprašanja v zvezi s tem so bile posredovane podrobne informacije. Pregledane so bile nove izdaje potovalnih vodnikov. Leta 1917 naj bi kot priloga "Zeitschrift des DOAV izšel zemljevid Julijskih Alp, ki ga je DOAV že dolgo in nestrpno pričakoval.

V preteklem letu se je v sekcijo včlanilo 44 novih članov, 32 pa jih je izstopilo; konec leta 1913 je sekcija štela 439 članov v primerjavi s 427 v prejšnjem letu. Od tega jih 230 živi v Ljubljani ali na Kranjskem, 188 v drugih avstrijskih kronskih deželah, 7 na Madžarskem in Hrvaškem, 12 v Nemčiji ter po eden v Švici in Angliji.
16. avgusta je nepričakovano umrla gospa Marie Ludwig; odbor v njej ne žaluje le za ženo predsednika, temveč tudi za dolgoletno članico in neutrudno sodelavko, katere pridnim rokam gre zahvala za marsikateri kos opreme za naše nove koče. Ta visoko cenjena Nemka bo v zgodovini sekcije vedno ostala v lepem spominu.

Letošnji dan vodnikov je potekal 22. junija in izkazalo se je, da ga je smiselno razdeliti na dva dela. Pregled vodnikov iz Bohinja in Bleda je potekal dopoldne v Srednji vasi, pregled vodnikov Mojstrane in Kranjske Gore pa popoldne v Mojstrani. Samo en vodnik je bil odsoten brez opravičila. Rezultat je bil zadovoljiv. Na žalost je bilo prejetih tudi več pritožb zoper enega vodnika, zaradi grobega zanemarjanja dolžnosti, zaradi česar mu je odbor zagrozil z odvzemom vodniškega znaka.
Nekateri vodniki so zaprosili za upokojitev zaradi bolezni. Naslednji so prejeli letne invalidske pokojnine iz vodniškega sklada, katerih višina je bila odvisna od starosti in delovne dobe: Johann Logar iz Bohinjske Bistrice 80 mark, Josef Hlebanja v Mojstrani (plus bolniški dodatek 25 mark) 84 mark, Klemens Hlebanja v Mojstrani 88 mark in Peter Rabič v Mojstrani 68 mark. Aspirant Johann Hodnik v Srednji Vasi je napredoval v vodnika. Johann Lakota in Johann Polda v Mojstrani ter Miha Oitzl mlajši v Kranjski Gori so bili imenovani za nosače oziroma aspirante, da bi dopolnili vrste vodnikov.
Na srečo reševalne službe niso imele razloga za posredovanje. Avgusta so prijavili pogrešanje plezalca, vendar se je po dolgi preiskavi izkazalo, da je že zdavnaj zapustil območje Triglava in se vrnil domov. Zdi se, da so govorice nastale, ker ni bil prijavljen njegov odhod. Vodenje reševalnega centra v Ljubljani je prevzel Emil Klauer.

Pozimi se je v odboru pojavila zamisel o gradnji ferate s prelaza Luknja čez severozahodni greben Triglava. Glavni razlog za to je bila želja, da bi veličastna visoka planota na zahodni strani Triglava postala dostopna tudi iz Mojstrane, glavnega vstopnega mesta za triglavske pristopnike, in da bi tako zelo zanimiv vzpon prek Bovške škrbine postal širše znan. Čeprav je omenjeno visokogorje zlahka dostopno po odlični Kugyjevi poti, ki jo je napravila obalna sekcija Kustenland, je do tam mogoče priti le iz Trente ali z veliko izgubo nadmorske višine iz Vrat. Poleg tega sta nas k reševanju naloge pritegnila tudi veličastnost slikovite severne stene Triglava in zahtevnost projekta.
Ko je občni zbor potrdil stroške, ocenjene na 1200 R, in glavni odbor zagotovil znesek 500 R, se je lahko začelo delo, ki so ga opravili trentarski delavci pod vodstvom Antona Zorča iz Loga. Emil in Fritz Klauer sta se 8. junija lotila zahtevne naloge trasiranja poti po grebenu, ki je bil doslej preplezan le trikrat. Delo se je začelo konec junija, zaradi skoraj nenehnih nalivov in pogostih snežnih padavin pa se je močno zavleklo. Kljub temu je bila pot do konca avgusta v glavnem dokončana, tako da je bilo treba v prihodnjem poletju opraviti le še nekaj izboljšav. Pot se začne neposredno na prelazu Luknja, premaga približno 700 metrov višinske razlike in se pod Bovškim snegom sreča s Kugyjevo potjo. Nova "Ottomar Bamberg Weg" - tako imenovana v čast ustanovitelja Kranjske sekcije (1874) in njenega prvega predsednika Ottomarja Bamberga - je nedvomno najbolj slikovita med vsemi triglavskimi potmi, a tudi najtežja. Zahteva dobro glavo brez strahu pred prepadi in zanesljivost, zlasti pri sestopu, ter je namenjena samo izkušenim planincem; le zelo strm in izpostavljen spust do prelaza Luknja, ki predstavlja vstop, je tehnično dobro zavarovan. V srednjem delu postane pot ponekod precej lahka, visoka stena pred izhodom pa ponovno ponuja priložnost za spodbudno prosto plezanje. Ta zadnji, izjemno zanimiv del poti, ki poteka neposredno nad ogromno severno steno Triglava, je Emil Klauer odkril šele po več poskusih, ki jih je večkrat preprečilo slabo vreme. Med celotnim vzponom se odpirajo čudoviti razgledi na globine dolin Zdnjice in v Vrata ter na skalnate velikane Julijcev. V zgornjem delu poti je lep razgled na vrh Triglava in popolnoma osupljiv na velikansko severno steno, ki se v celoti vidi od vznožja do Kugyjeve police. Slovesno odprtje Bambergove poti je potekalo 8. septembra.
Po posebnem povabilu gospoda Bamberga in gospoda Johanna Roslerja, so se člani sekcije zvečer zbrali v prijetni Hubertusovi koči v Vratih, kjer je namestnik predsednika pozdravil predstavnike sekcij iz Avstrije, Celja, Innsbrucka, Celovca in Dunaja. Gospod in gospa Leopold Bürger sta prijazno poskrbela za dobro počutje gostov. Jutro 8. septembra je žal prineslo slabo vreme, tako da je bil vzpon opravljen v megli in nazadnje v nalivu. Vzpon na vrh smo zato opustili in poiskali zavetje koče Marije Terezije, kjer smo prespali. Večina udeležencev se je naslednji dan spustila po čudoviti dolini Sedmerih jezer do kraja Sv. Janez ob Bohinjskem jezeru.

Poleg izgradnje nove Triglavske poti so bile urejene tudi številne druge. Pot Krnica – Kriška stena in pot Konsul Vetterweg do izvira Mlinarice sta bili temeljito popravljeni in ponovno označeni. Pot Travnik - Mangart je močno poškodoval plaz, pot v delu Uskovniac – Tošč pa podor. Obe sta bila popravljeni, prav tako kot do slapa Savice in Peričnika, ki ju je treba popravljati vsako leto. Pot v Martuljško sotesko je bila na novo označena od novozgrajenega železniška postaja Gozd Martuljek je dobila informacijsko tablo.
V Kamniških Alpah sta bili popravljeni pot K. Bistrica – Zoisova koča in - skupaj s sekcijo Eisenkappel, pot Suhadolnik – Zoisova koča. Ponovno sta bili označeni povezovalna pot do Kočne in pot Podi - Skuta.
Žal tudi letos ni manjkalo neprijetnih pojavov, ki spremljajo dejavnosti naše sekcije. Veliko in težko mizo v koči pod slapom Peričnik so podrli in jo vrgli po pobočju. Številne smerne table so bile poškodovane in podrte ali pa so popolnoma izginile, zlasti na sedlu Dolič, kjer so štiri, in na planoti pod Bovško škrbino, kjer je križišče poti! Napačen korak bi bil lahko za turista brez vodnika zelo neprijeten, kar je zlahka mogoče zaiti v megli, in zlasti v zgodnjem poletju, ko so prehodi običajno še globoko pod snegom, kar se je tudi že zgodilo.
Tabla na prelazu Luknja je bila porušena, tista v Kokri proti Suhadolniku je izginila skupaj s kolom, prav tako pod Zoisovo kočo in številne druge. Na splošno so v Savinjskih Alpah smerne table DOAV še posebej priljubljeni predmeti uničevanja.
Žig na vrhu Triglava je bil ukraden. Raziskovanje vzrokov za te skorajda patološke pojave, ki so nič manj kot koristni za turizem, in odločno prizadevanje za njihovo odpravo, bo za pristojne kroge zelo zahtevna naloga. Na novo je bilo postavljenih ali zamenjanih 26 smernih tabel.
Čeprav nam glavni odbor DOAV te table zagotavlja brezplačno, ima sekcija vsako leto precejšnjo izgubo, saj že sama postavitev tabel stane precej denarja in je ni mogoče vedno izvesti takoj. Tabla Bela – Presedljaj je bila prebarvana, znak DOAV pa odstranjen.

Odbor z velikim zadovoljstvom poroča, da je tudi zadnje pereče vprašanje gradnje koč našlo srečno rešitev. Gradnja nove koče pri Triglavskih jezerih se je začela in koča je že pod streho. To kočo, ki jo je leta 1878 zgradil Vzhodno-avstrijski turistični klub, je leta 1903 skupaj s staro kočo Marije Terezije in Valvazorjevo kočo kupil DOAV in jo predal v samostojno upravljanje Kranjski sekciji. Obisk doline jezer in stare koče je bil prej zelo majhen, saj jo je obiskalo komaj 20 turistov na leto. Po ustrezni gradnji in uvedbi poletnega oskrbništva, se je število obiskovalcev iz leta v leto povečevalo. Veličastna tura po Sedmerih jezerih, ki je bila prej ocenjena kot zahtevna, je bila z obsežnimi izboljšavami poti pod vodstvom Dr. Koschnika precej olajšana in jo zdaj lahko brez težav opravi vsakdo. Vendar je bilo zaradi vse večjega prometa in dotrajanosti koče nujno, da jo razširijo ali zgradijo novo.
Kranjska sekcija, katere finančna sredstva so bila popolnoma izčrpana zaradi enako potrebnih gradenj koč v zadnjih štirih letih (koča Marije Terezije in razširitev Vossove koče), ne bi mogla iz lastnih sredstev izvesti te gradnje, če glavni odbor, dejanski lastnik koče pri Triglavskih jezerih, ne bi privolil v kritje vseh stroškov. Prošnji sekcije za gradnjo nove stavbe je bilo ugodeno in v proračunu za leto 1914 je bil za ta namen predviden znesek 20.000 R, ki ga je potrdila tudi generalna skupščina v Regensburgu. Gradnja se je začela konec julija po načrtih člana odbora inženirja Nikolaja Polaka. Pri nabavi lesa so se pojavile težave, vendar je bilo po zaslugi prijaznosti cesarsko-kraljeve direkcije za gozdarstvo in domeno v Gorici, mogoče kupiti 80 kubičnih metrov macesnovega lesa. Pri gradnji je bila vključena tudi stara mala koča, ki pa je bila korenito spremenjena, tako da bi lahko celoto upravičeno označili za novogradnjo. Nova koča je enonadstropna in bo imela 12 sob in spalnic, tako da bo v njej lahko bivalo 32 ljudi. Vodenje gradnje je bilo zaupano tesarskemu mojstru Lukasu Škantarju iz Stare Fužine. Les, lep rdeči macesen, je bil posekan v bližini koče, kamenje za temeljne zidove pa so našli v bližini. Ves drugi gradbeni material so morali nosači prenašati čez strmo pobočje Komarče.
Gospod Fritz Hamburger, lovski gospod na celotnem območju Bohinja, je svojo lovsko kočo ob dvojnem jezeru zelo prijazno odstopil za nastanitev delavcev, tako da ni bilo treba postaviti posebne barake za delavce. Zaradi zavisti do kruha in medsebojne nezdružljivosti nekaterih ljudi, se je delo včasih neprijetno zavleklo. Konec oktobra je bila lupina koče dokončana in streha prekrita s eternitom, Julija 1914 so jo že lahko odprli za javnost.

Zoisova koča ima največje število obiskovalcev doslej, 293, in bi morala veliko pridobiti z načrtovanim avtomobilskim prometom Kranj - Eisenkappel.
V Vossovi koči so podstrešni prostor v novem prizidku obložili z deskami in ga uredili kot pomožni prostor. Pri vhodu so položili nov pod, v kuhinji in sobi s podestom, skozi katero je speljana kaminska cev, pa so postavili stojala za sušenje. Zunanje stene so bile pobarvane s karbolinijem. Da bi lahko pozimi ogrevali tudi druge prostore, je gospa Magda Schleimer podarila parafinsko peč. Zgornji prostori v starem delu koče bodo naslednje leto očiščeni. Tudi koča Marije Terezije je povzročila velike stroške. Zahodno stran, ki je najbolj izpostavljena neurjem in zimskim viharjem, je bilo treba v celoti obiti z deskami, kar je stalo 1.400 kron. Donacija predsednika je omogočila izvedbo tega nujnega dela. Kuhinja je dobila kredenco in sušilno stojalo, jedilnica pa v Roschnikovem kotu knjižno omaro. Da bi se izognili snežnim zametom pri vhodnih vratih, so pred njimi namestili dvojna vrata, katerih zgornji del se lahko odpira ločeno, tako da notranja vrata ostanejo dostopna tudi ob močnem sneženju.
V Dežmanovi koči je bila v Mlakarjevo sobo nameščena parafinska peč. Čeprav so konec maja iz zgornje Krme z velikimi stroški pripeljali štiri tovore lesa, je bil zaradi hladnega poletja ves porabljen; jeseni ni bilo mogoče pripeljati novega lesa, saj je že tako drag prevoz lesa mogoč le po snegu. Leseni prizidek iz leta 1895 zahteva obsežna popravila, ki jih ni več mogoče odlagati; treba ga je ponovno zapreti, zatesniti in prekriti s eternitom. To delo je bilo treba zaradi številnih drugih in pomanjkanja denarja preložiti na prihodnje poletje.
V vseh kočah so delovali preizkušeni oskrbniki; gospod Hamann (Dežmanova koča), gospod Klementschitsch (Vossova), gospod E. Klauer (koča Marije Terezije in pri Triglavskih jezerih) in gospod Thielemann (Zoisova koča).
Koča pri jezerih je bila oskrbovana od 28. junija do 15. septembra, Vossova od 31. maja do 22. septembra in Zoisova od 14. junija do 15. septembra. Dimniški požar v slednji so hitro pogasili oskrbniki in ni imel posledic.
Pri podjetju Minimax z Dunaja je bilo naročenih pet novih gasilnih aparatov. Kljub pogoju, ki je bil priložen dobavi, da naprave namesti predstavnik družbe in da se najemodajalci poučijo o njihovi uporabi, omenjena družba kljub večkratnim prošnjam ni ukrepala.
Žal se ponovno pojavljajo pritožbe zaradi zimskih gostov. Vrsta mestnih opic, ki jim je čiščenje uporabljene posode popolna neznanka, še vedno noče izumreti. Plačevanje pristojbin za koče in povračila za porabljena drva je prav tako neprivlačna institucija za marsikaterega nepovabljenega gosta, ki to plemenito ignorira. Žal se planinsko izobraževanje ne razvija tako hitro, kot se povečuje število obiskovalcev. Nekateri obiskovalci koč tudi menijo, da morajo vpisne knjige v kočah nujno prekrivati z žigi svojih najrazličnejših klubov.

V preteklem letu sta bili zabeleženi tudi dve porušitvi koče, ki sta povzročili precejšnjo škodo v oddelku. 8. februarja je knezoškofov kaplan, oče Setničar iz Gorice v bohinjsko Srednjo vas prinesel novico, da so v kočo Marije Terezije poskušali vdreti. 16. februarja sta se gospod Emil Klauer in vodnik Levstek kljub hudemu mrazu in viharnemu vetru odpravila v kočo in ugotovila naslednje: vlomilec, ni se dalo ugotoviti, ali je bil turist ali pobalin, je s cepinom razbil tram okna jedilnice in razbil štiri stekla notranjih oken, skozi katera je veter v prostor nanesel veliko snega. Nadaljnji poskusi vdora so bili neuspešni zaradi močnih rešetk. Ko je bila koča ustrezno pripravljena in očiščena, se je vodniku pri zaklepanju ponesrečilo obrniti ključ v ključavnici; popravilo zaradi mraza in pomanjkanja orodja ni bilo mogoče, zato koča ni bila več dostopna. Seveda so bili obveščeni vsi zadevni in združenja. Poškodbe so bile odpravljene junija.
1. oktobra je odbor po telegrafu obvestil gospod Forester Zentner iz Kamnika, da je lovsko osebje Windischgrätza našlo vlomljeno in izropano Zoisovo kočo. Gospod Josef Klauer, ki je naslednji dan obiskal kočo, je ugotovil, da so bila vsa vrata razbita s sekirami, v notranjosti je vladal kaos, izropan je bil preostanek zalog, shranjenih v oskrbnikovi sobi, in ukradeno posteljno pregrinjalo. Kot močan osumljenec se je zdel potepuh, ki so ga videli v dolini Kamniške Bistrice, vendar se je njegova sled spet izgubila. Gospodu Setničarju in gospodu Zentnerju se iskreno zahvaljujemo za njuni takojšnji poročili.
V začetku novembra so turisti v Mojstrano prinesli novico, da je bila Dežmanova koča očitno oropana. Več podrobnosti ni bilo mogoče izvedeti, saj si niti turisti niti njihov vodnik niso podrobneje ogledali situacije. Da bi prišel do bistva, se je gospod Emil Klauer 2. decembra sam odpravil do koče - medtem je zapadlo veliko svežega snega, ki je onemogočil vzpon na goro skozi Kot. V veliki nevarnosti plazov je le ugotovil, da so se zunanja vrata odtrgala in že ležijo pod snegom. Možno je, da jih je nekdo pozabil trdno zapreti, tako da jih je nevihta odrinila nazadnje odtrgala. Sekcija se zahvaljuje gospodu Klauerju za njegovo požrtvovalno delo.
Kljub neugodnemu vremenu je bil obisk v kočah veliko boljši kot prejšnje leto. V odgovor na številna vprašanja in predloge v zvezi s priznavanjem popustov drugim planinskim društvom je treba poudariti, da je izvršni odbor dolžan upoštevati sklep občnega zbora v Leipzigu 1906, ki je zavezujoč za vse sekcije in po katerem imajo v kočah DOAV privilegije le člani slednjega.
Gau Jesenice je letos štel 28 članov, medtem ko jih je bilo lani 23 (v poročilu je bilo napačno navedeno 26). Pridružilo se je 7 novih članov, 2 sta odšla.
Pot od koče Golica do izvira je bilo treba spomladi temeljito popraviti, sicer pa poti do koč razen ponovne namestitve nekaj oznak niso potrebovale omembe vrednih popravil. Dolgoletna oskrbnica, gospa Gertruda Mandelc, je gostilno vodila v zadovoljstvo vseh. Kljub pretežno slabemu vremenu je kočo obiskalo 1157 ljudi, v primerjavi z 888 v prejšnjem letu, kar dokazuje vedno večjo priljubljenost gore, ki je znana tudi po svoji flori in razgledih. Da bi se lažje spoprijeli s posebej velikim številom obiskovalcev spomladi, so nabavili več miz in stolov. Oskrba z vodo je zaskrbljujoča; izvir, ki se nahaja približno 30 metrov pod kočo, postaja vse šibkejši, tako da bo treba v izogib vsem možnostim za kočo zgraditi cisterno. Valvazorjevo kočo je letos obiskalo le 166 obiskovalcev, medtem ko jih je bilo prejšnje leto 197. Vzdrževanje meteoroloških instrumentov, ki jih je postavilo Kranjsko društvo za pljučne bolnike, sta opravljali hčeri gospodinje, ki sta ves čas živeli v koči. V bližini koče so bile napravljene zaloge drv, ki bi zdržale več let. Temeljita prenova koče je načrtovana za naslednje leto.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1089

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.