Eden izmed plezalnih taborov v dolini Velike Paklenice in plovba po morju od Starega grada do Obrovca in nazaj.
Paklenica
Inko Bajde 1973
Prvomajski prazniki se bližajo z njimi pa nekaj prostih dni, zato so misli znova polne načrtov in kot že tolikokrat prej, se tudi letos v tem času odločimo obiskati dolino Velike Paklenice, sotesko, ki se takorekoč od morja zažira v drobovje Velebita. Pri nas je še zima, plazovi se še niso uleteli, zato si že močno želimo kopne skale.
Prostih dni ni nikoli dovolj in kolikor jih je, jih želimo kar se da polno izkoristiti, zato ni čudno da smo eni že zarana na nogah, drugi za volani avtomobilov in jo brišemo proti Ljubljani. Na PZS dvignemo šotore nato pa nadaljujemo. Vreme ni nič kaj prijazno, ves čas dežuje, zato se v Rijeki ustavimo le za hipec. Jadranska magistrala je prava past za voznike, o tem pričajo številne avtomobilske razbitine ob vsej poti. Ko vozimo skozi Karlobag nam očitno želi svojo naklonjenost ponuditi tudi vreme. Cesta je že suha, pa tudi sonce se je jelo prerivati skozi trgajoče se oblake in sivino tega dne. Takoj je boljše tudi razpoloženje.
Končno - Stari grad na moru, nekakšen začetek srednjega dela Dalmacije, do koder se pot iz Maribora kar krepko vleče in prav vesel sem da bomo vsak hip na cilju. Le še kake štiri in pol kilometre vijuganja po razdrapani makadamski cesti do začetka kanjona nas loči, ko bomo končno oprtali nahrbtnike in vso potrebno opremo s šotori vred, ter se napotili na komaj desetminutno hojo do platoja, kjer se dolina zravna in razširi v čudovit naraven »kamp«, ki ga na dvoje reže bister potok, obdan pa je z nepopisno lepim ambientom sten velebitskih vršacev.
Na nekakšnem parkirnem prostoru pri vhodu v sotesko pustimo avtomobile, ter se otovorjeni kot mule odpravimo proti tabornem prostoru. Ogromne stene ki se dvigajo nad sotesko, oglušujoče šumenje potoka, ki se prepleta in zapleta z lastnimi odmevi, skalne gmote in balvani razmetani sem ter tja, med katerimi se vije pot, vse to daje občutek prvobitnosti, še posebno, ker k sreči v to naravno okolje še ni posegel človek s kakšnimi novotarijami. Ni čudno, da je ta izjemna divjost in prvobitnost privabila snovalce filma o Vinetuju in da je večina kadrov bila posnetih prav v kanjonu Velike Paklenice.
Iz leta v leto prihaja vse več turistov, ki se čudijo naravnim lepotam, le te so dolgo časa bile skrite v nedrjih Velebita. Tudi alpinistov je vsako leto več iz vse Slovenije in Hrvaške, celo iz tujine tako da tabor v Paklenici postaja že kar tradicionalno mednarodno prvomajsko alpinistično srečanje.
Kmalu prispemo do šotorišča, na travnato livado v razširjeni dolini vrh soteske, ki jo obdajajo ostenja Anića Kuka in Čuka, katerih relativna višina je med 300 in 400 metri. Kar nekaj šotorov že stoji, toda prostora in prijetnih kotičkov nedaleč stran potoka je še dovolj. Tok vode, tukaj skozi dolino, je umirjen, kar nekam lenobno se vleče, kmalu zatem pa se v divjem ter razposajenem drncu požene strmo navzdol skozi sotesko, odhiti in se pridruži vodam bratov in sestra širnega morja.
Vstopi v plezalne smeri v okoliških ostenjih, zlasti Anića Kuka in Čuka so izredno blizu, da njihove raznovrstnosti, tako po dolžini, kakor tudi po težavnosti niti posebej ne poudarjam. V ostenju Anića Kuka poteka ena najtežjih smeri pri nas, imenovana Klin. Vseskozi je previsna in čeprav relativna višina stene ne presega tristo petdeset metrov, so prvi plezalci potrebovali kar debele štiri dni, da so jo dokončali. Redke so naveze, ki so jo do danes ponovile.
Komaj toliko časa imamo še na razpolago preden pade mrak, da postavimo šotore, nekaj skuhamo za pomiritev želodcev, potem pa ležemo k počitku, polni pričakovanj na jutrišnji dan. Iz sna me prebudijo najzgodnejše naveze, ki se že zarana odpravljajo v steno. Po obilnem zajtrku jo mahnemo tudi mi in sicer v Kaminsko smer v Čuku. Kar za štiri naveze nas je – kozjakovcev, zato ni čudno, da nagneteni pri vstopu, čakamo kot pri mesarju v vrsti. Smer je ena lažjih, skala pa je kompaktnal, zato dobro in neovirano napredujemo, saj ni posebne nevarnosti padajočega kamenja. Kamnina je izredno ostra, škrapljastih in žlebastih oblik, tu in tam je mogoče najti ostanke fosilov, kar potrjuje tezo, da je bil ves ta svet, po katerem se sedaj gibljemo, nekoč v davnini eno samo veliko podmorje.
Vršni greben je povsem razbit, tako da dopušča najrazličnejše variacije izstopa iz smeri proti vrhu. Prekrasen je pogled tja dol proti Staremu Gradu in morju, ki se kopata v opoldanskem soncu, in v drugo smer, v dolino kjer se ob vijugastem potočku vrste živobarvni šotori vseh velikosti in oblik, naši domovi, za teh nekaj dni. Fotoaparati »šklocajo«, kamera ki jo imamo tokrat s seboj brenči, za spomine pač, na stare dni.
Zgodnje popoldne je še ko smo zopet vsi zbrani v taboru ob prijetnem opravilu, priprave kosila. Potem pa kakor je komur drago. Nekateri se predajajo užitkom sončenja, drugi spet nepogrešljivi igri taroka, tretji plezalnim treningom na bližnjih balvanih, sicer pa je tudi za kakšno krajšo smer je še vedno dovolj časa in prav v tem je čar pakleniškega plezalnega vrtca. Vse je tako blizu in pri roki, da ti dan, kakor tudi noč, komur je pri volji, resnično izpolni vsa nepotešena pričakovanja, vsaj kar zadeva zaresno plezanje in za trening.
Zame je to že tretja »izdaja« Paklenice, v okviru rednih spomladanskih plezalnih urjenj in alpinističnih taborov za začetnike alpinističnega odseka PD Kozjak Maribor. Prvič sem bil tukaj leta 1968, ko je zanjo vedel le redkokdo od slovenskih alpinistov. Bolj so jo poznali nekateri hrvaški alpinistični zanesenjaki, čeprav je bila proglašena za nacionalni park že leta 1949.
Tudi tokrat smo bili priče še enemu izjemnemu dogodku, ki se je odvijal dobesedno pred našimi očmi in sicer poskusu, preplezati doslej najtežjo smer v neposredni bližini že omenjene smeri Klin, tako imenovani Brid Klina, ki v vsej svoji dolžini poteka po previsnem delu stene, značilnem robu, ki dejansko ponazarja obliko klina. Številna naprezanja obeh plezalcev, ki sta zmagala že spodnjo tretjino stene, so bila zavrnjena, da bi naposled po vseh poskusih, ki so trajali, kar osem dni, stena vendarle popustila in se dokončno vdala.
Ob večerih je v taboru prav prijetno, tu in tam zagori kakšen kres, med alpinisti se sklepajo nova poznanstva, tudi pesem zadoni, okoliške stene pa skrbe za tako imenovani »playback«. Na kupu smo se znašli štajerski alpinisti, alpinisti iz Tržiča, pa koroški alpinisti, Rečani, Zagrebčani pa morda še kdo in celo nekaj jamarjev, le ti so prišli raziskovati kraško podzemlje, ki tukaj presenečenj ravno ne skriva. V zgornjem delu pakleniške doline se namreč nahaja pravcata podzemna jama imenovana Manita peć, ki je delno urejena in opremljena ter tako na voljo tudi navadnim pohodnikom.
»Dobro jutro«, me zbudi glas enega naših pripravnikov in ko pogledam skozi narahlo razprto šotorsko krilo, mu še zdaleč ne morem pritrditi, saj se skozi dolino vlečejo megle iz njih pa narahlo rosi. Tudi pogled k steni, ki je pravzaprav niti ne vidim, marveč le slutim, zadostuje, da se odločim nadaljevati s poležavanjem. Toda če smo že tukaj ne bomo lenarili v nedogled, zato se odločimo malo razgledati po dolini in se iti raziskovalce. Napotimo se po poti, ki vodi k višje ležeči planinski postojanki, ko na prvem križpotju zavijemo levo. Čedalje bolj strma steza, ki se v serpentinastih zavojih dviguje proti pečinam, nas privede naravnost do velike zijalke in vhoda v kapniško jamo imenovano Manita Peć.
Rešetkasta železna vrata so le priprta, vhod ni zaklenjen in tako se neovirano po betonskih stopnicah spustimo v podzemlje. Prižgemo čelne svetilke in tipajoče se, skrajno previdno pričnemo spuščati vse globlje in globlje. Polagoma se oči privadijo na temo, ravno toliko, da lahko ob slabotni svetlobi baterijskih svetilk zaznavajo prelepo in skrivnostno okolje jamskega sveta. Jama je le delno raziskana, del ki je za silo urejen pa za zdaj ni posebno velik, nadaljnja odkrivanja pa bodo morda k dosedanjem vedenju o njej v prihodnosti dodala še kaj. Odkrila še kakšen zasut rov, ali našla prehod. Jama je kar bogata s kapniki, od stalagmitov do stalaktitov, vmes pa je mogoče opaziti tudi nekaj že kar orjaških kapniških stebrov, ki podpirajo visok strop velike dvorane, kar pomeni da mora biti že spoštljive starosti. Seveda pa bi o njej prav gotovo kaj več vedeli povedati jamarji, zato se v razprave o tej temi, kot alpinist ne kanim vpletati. Nadvse očarani smo strmeli v prekrasne podobe kapniških zaves. Žal je bilo mogoče zaznati precej primerov posledic človeške nečimrnosti, oskrunjenih kapniških tvorb, umetnin narave, ki jih je klesala stoletja, morda tisočletja.Krenili smo proti izhodu. Močna dnevna svetloba in sonce, ki je končno prepodilo oblačno deževno dopoldne tega dne, prekrasen pogled na dolino in ostenja nad njo, je bil sprejem, ki se ga pravzaprav nismo nadejali ob povratku iz jame.
Vreme je torej spet v najlepšem redu, zato smo zopet zaposleni s plezanjem. Žal pa je vse bližje tudi dan slovesa. Zagoreli so kresovi, jamarji so prižgali baklje. Posedli smo skupaj, kot ena velika družina. Pesem posvečena goram, prijateljstvu in tudi prazniku dela 1. maju, se je razlegala po vsej dolini, veter jo je povzel in nosil dalje, in še dalje, skozi sotesko tja dol proti širnemu morju. Srečni, da nam je dano srkati vso to žlahtnost prirode, smo zrli v silhuete gora Velebita, ki so se risale na jasnem zvezdnatem nebu. Dolgo v noč smo sedeli ob tabornem ognju, kramljali in se spominjali lepih, pa težkih in včasih tudi žalostnih trenutkov, ki smo jih že doživeli v gorah in na popotovanjih. Mladi smo in zagotovo jih bo še veliko.
Jutri, na žalost, pa pot vodi le še proti domu in vsakodnevnemu opravilu. Pa nasvidenje do prihodnjič!
Preurejeno, dopolnjeno, ter arhivirano na disketo: 1998-03-10
Dodatek - 29.06.22
V začetku sedemdesetih let smo pogosto novo plezalno sezono pričeli v Paklenici, kamor nas je vodila pot običajno ob prvomajskih praznikih, saj so bile vremenske razmere za taborjenje in plezanje takrat zelo ugodne. Leta 1977 pa smo si bivanje ondi nekoliko popestrili še z enodnevno plovbo iz Starega grada do Masleniškega Ždrila čez del Novigradskega morja do ustja izliva reke Zrmanje pa vse do Obrovca, kar je bilo tja in nazaj kar dobrih 32 navtičnih milj ali skoraj 60 km. Takrat nismo taborili v Paklenici, marveč smo v Starem Gradu na moru najeli apartma. V ta namen je Boro s seboj na prikolici pripeljal manjšo jadrnico s pomožnim motorjem Tomos T4, medtem ko sva midva z Venčkom kakor smo klicali Štefana Senekoviča, pa maestralov gumenjak z motorjem sovjetske proizvodnje Veterok 12 KM. Eno lepo sončno jutro smo se torej posvetili morje plovstvu in novim izzivom naproti za razliko od plezarije. Zgodaj zjutraj smo splovili barčice, zagnali motorja in odpluli. Vreme je bilo lepo morje mirno in tako smo uspešno napredovali, minili del obale med Starim Gradom na moru, do masleniškega »ždrila« skozenj in do ustja izliva reke Zrmanje v Novigradsko morje. Sledila je plovba skozi kanjon reke Zrmanje proti Obrovcu. Rob plovne poti na desni in levi strani je označen z nekakšnimi lesenimi piloti, ki štrlijo iz vode, saj se zaradi neprestanega krušenja kamenja z obeh strani soteske ob robovih nabira veliko materiala in mulja, tako, da se je treba držati navidezne sredinske linije plovbe. Z Venčkom voziva spredaj in ko se čez nekaj časa ozrem, vidim da je Boro precej zaostal in se oprijel in fiksiral ob enega izmed navedenih pilotov. Z Venčkom takoj obrneva in se približava Borotu. Ugotovil je, da se propeler na motorju ne vrti več in sicer kot posledica zlomljenega varnostnega zatiča na pogonski osi motorja, saj se je preveč približal robu plovne poti, propeler je zadel v plitvino nakopičeno z usedlinami, posledično pa je počil zatič, ki služi kot namensko varovalo v takih primerih. Z menjavo ni nobenih zapletov in v nekaj minutah je zadeva rešena, seveda če imaš rezervo, česar pa Boro ni imel. Vse orodje, ki smo ga imeli s seboj ni nič koristilo in med tem ko tuhtamo kako in kaj, se ti iz smeri Obrovca z gliserjem prikadi možakar, zaustavi in vpraša v čem je problem. Ko mu razložimo zakaj gre obžaluje, da tudi on nima takega zatiča, saj je imel močnejši motor Tomos 18, ki pa ima debelejše zatiče, ki jih je ravno pred kratkim kupil za rezervo in so še zaviti kakor so mu jih izročili v trgovini. Ne vem kaj mu je reklo, da izvleče zavoj, ga odpre in glej čudo, zavili so mu prav takšne, ki jih je potreboval Boro, njemu pa ne bi prav nič koristili. Tako smo mi trije kmalu nadaljevali pot proti Obrovcu, možakar pa v obratni smeri prav tako bogatejši za izkušnjo. Brez nadaljnjih zapletov smo dosegli Obrovac in se kaj hitro obrnili, saj nas je čakala še vsa dolga pot nazaj, dan pa se je že prevešal k poznemu popoldnevu.
A pripetljajev za ta dan še ni bilo konec. Ko dosežemo ustje reke Zrmanje in zavijemo v Novigradsko morje opazimo na desnem bregu iz vode povlečen gliser ob njem pa tri zajetne možakarje v trenirkah, ki mahajo in nekaj vpijejo. Ko se približamo izvemo, da jim je crknil motor in ga nikakor ne morejo zagnati in ker so se ravno odpravljali po kopnem peš po kakšno pomoč, so za vsak slučaj zaradi varnosti čoln nekako nasukali na obalo. Povprašajo, če jim lahko pomagamo in sicer tako da jih odvlečemo do masleniškega mandrača, kjer imajo v bližini vikend. No z Venčkom ne oklevava, ker je motor na najinem čolnu dovolj močan, zato možakarji svojo barko kar hitro splovijo, midva jih priveževa na vrv in prične se vleka. Ker pa so možje in čoln kar precej težki obstaja bojazen, da bi lahko sila vleke iztrgala iz gumenjaka krmno zrcalo z motorjem vred, sem sam med tem ko je Venček krmaril krepko držal za povezno vrv, tako da ni bilo direktne obremenitve na krmno zrcalo. In tako smo, brez zapletov prispeli v Maslenico, za kar so nam bili možakarji izredno hvaležni (bili so Čakovčani) in nas povabili v njihov vikend na jedačo in pijačo. Eden izmed njih je bil celo mesar, ki je dejal, da imajo dovolj zalog mesnin najrazličnejše izbire. Seveda sva bila z Venčkom takoj zato, a je Boro takoj protestiral v skrbi zaradi nočne plovbe proti Staremu gradu in skrbi, ki bi jih povzročili svojcem, ker bi se zadeva po vsej verjetnosti zavlekla, mobitelov pa takrat še ni bilo. Tako smo se samo zahvalili za povabilo in morda kakšno srečanje kdaj drugič ter jo odkurili proti domu.
Delala se je že noč, ko smo pripluli nazaj v Stari grad in tako zaključili še en zanimiv pester in po svoje razburljiv dan, ki si je našel svoje mesto v arhivu že mnogih spominov.
Kaj pa danes. Paklenica je zaščiten narodni park, taborjenje v njenem osrčju ob potoku in pod stenami, kot smo ga doživljali v naših časih ni več mogoče. Potrebno si je najti prenočišče v kampu v Starem gradu ali kakšnem apartmaju. Podobno je v Durmitorju, nam je bilo še dano taboriti v neposredni bližini Črnega jezera, pa tudi pri nas, da bi recimo taborili znotraj Narodnega triglavskega parka in še kje tudi ni več mogoče. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja smo organizirali alpinistični tabor v Zgornji Krmi, kjer smo takrat tudi taborili a o prigodah iz tistih časov v enem izmed naslednjih prispevkov.
Tukaj se moram osloniti na še en Kugyjev rek in zaključiti razmišljanja ko, pravi »goro najbolje spoznaš, ako prenočiš na njej«!