Išči

Iz preteklosti

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Planinski velikani

Jutro, 22. avgust 1942 dLib.si

Ni se zgodilo prvič, da so Nemci prodrli na Kavkaz, že pred 24 leti so zasedle posamezne čete razprostrto pokrajino med Črnim in Kaspiškim morjem, že takrat so doživljali vojščaki močno nasprotje med stepo in visokim pogorjem, neposredni prehod iz ravnine v nebotično skalovje.
 

Caucaso: Temir Khan Sciura nel Daghestan Temir Kan Šura v Dagestanu

Kakor piramide se vzpenjajo v sinje nebo skalnate gore, pred njimi pa leži ploščata ravan južno od Kubana in Tereka. Skoraj v isti črti kakor obe ti dve severno-kavkaški glavni reki, se vleče visoko pogorje tam od nižine polotoka Tamana, ki ima precej vodovja, tja do skoraj puščavske ravnine, južnozapadno od polotoka Apšeroma, ki ima dosti mineralnega olja. Otožna enolična ravninska divjina in nasproti njej divja, visokogorska romantika v dolžino 1400 km in kakih 250 km na široko — to je glavno obeležje Kavkaza.

Evropski znanstveniki se tu in tam prepirajo, ali naj prištejejo Kavkaz k Evropi ali k Aziji. Resnica je nekako v sredi: to je vsekakor evrazijsko področje, čisto svojevrstno, z raznimi prehodi in menjavami.

Kavkaško visoko pogorje je gotovo med najbolj svojevrstnimi na našem planetu. Že stari Grki so ga osupli opazovali in vsekakor je ta mogočna gmota močno vplivala na njihovo živahno domišljijo. Res nepozaben je pogled na Kavkaško velegorje od katerekoli strani. Presenetljiva je podoba Elbrusa, najvišjega vrha. Na daljavo 100 km se blesti njegov srebrničasti vrh v jasnino in raste pred teboj, čim bolj se mu bližaš, dokler končno ne zajame vse ploskve pred tvojimi očmi.

V sovjetskem tisku so zadnja leta zelo vabili k planinarstvu, objavljali so v ta namen številne opise in slike. Poročali so o rekordnih vzponih na planine. »Kaj nam je dandanes 5652 metrov višine!« je bilo nekje zapisano. »Spreten delavski športnik mora razmišljati o tem, kako bo premagal kavkaškega orjaka!« 

Toda ta reč ni tako preprosta kakor so jo kazale reklamne fotomontaže. Ni vsakomur dana sreča, da bi se vzpel na najvišje vršace. Le prepogostokrat so skriti v oblake in čad. Padavine so v visokogorju zelo pogoste in obilne, to tudi ob dneh, ko se dolina prijazno sonči. V Transkavkaziji uspeva subtropska vegetacija. Prejšnja leta so bili trgi daleč naokrog dobro založeni. Gruzinci in drugi Kavkazci so prodajali kar orjaške sadeža po nizkih cenah. Čerkezi in Armenci so pekli na ražnju sašlik iz jagnjetine, slanine in čebule ali pa so ponujali debeli pečeni kostanj. Različne ljudske jedi teh krajev si dobil po pivnicah, kjer so postregli s cenenim toda prav krepkim vinom kahetincem. Ovčji sir in beli kruh sta podprla pojedino. 

Kavkazci so v splošnem čustveni ljudje, vendar obenem orientalsko lenobni; radi dobro jedo in pijó, pri čemer razpravljajo o politiki in kupčiji, potem vržejo zamaščene karte in naposled sladko zadremljejo. Poročevalec, ki spremlja zdaj nemške čete po Kavkazu, pravi, da so se posebno zanimivi prizori nudili popotniku prejšnje čase na gruzinski strateški cesti med Tiflisom in Vladikavkazom ali Ordžonikidzem. Planinski kmetje so dremali pozno popoldne po klopeh, ob katerih so stali prazni vrči, ali pa so preganjali dolgčas s kvartarni. Zlasti v krajih, kjer stoje mošeje, je bilo mnogo spanja in kvartopirstva, vino pa sta nadomeščala kiselkasti kumis ali sladki šerbet. ženske se tu redko pokažejo, nosijo pa koketne pajčolane, v kolikor so krščanske, medtem ko imajo mohamedanke ves obraz zagrnjen z belim platnom.

Krepko sliko teh krajev je podal Lev Tolstoj v svoji mojstrovini »Hadži Murat«. 

Tudi na Kavkazu se je zadnja desetletja marsikaj izpremenilo, toda nespremenjeni ostanejo vtisi, kadar se pelješ po visokih planinskih cestah mimo pošastno globokih prepadov in vedno više vzpetih vršacev, ki jim po pobočju šumijo hudourniki in izginjajo bogvekam. Le redko kje vidiš kak večji potok, ki pa se raznobarven kmalu razleze med različne plasti. Čim više se vzpenjaš, tem bolj zakrnelo je rastlinstvo, da te spominja docela severnih pokrajin. Naposled izginejo poslednji pohabljeni borovci in so skale prekrite le še z večnim snegom. Kolesje rezko reže pot čez led, še zlasti proti večeru, ko zamrzne čez dan raztopljeni sneg. Noč v planinski koči ostane nepozabna. Pozno zaspiš in zgodaj se zbudiš, venomer pa poslušaš šum s planinskih vrhov. Medtem ko je zimsko življenje popolnoma zakovano v smrt, se čez poletje vendarle drami prirodno življenje, ki pa ni močnejše kakor pomlad v severnih pokrajinah. Ko popotnik doseže višek poti v kavkaškem velegorju in se vrača v dolino, se vrstijo vtisi kakor v burnem filmu. Nagel je prehod iz ledovja v subtropsko podnebje. Priroda ponuja na ogled naravnost vzorno zbirko rastlinstva in živalstva različnih širinskih stopenj, čudovito okusni ovčji sir, ki ga dobiš pri pastirjih, k temu pa požirek ognjevitega kahetinca iz blagoslovljenih dolinskih krajev poživi duha, nakar voljno počivaš na svojem sedežu, pozabljaš vso puščobo in divjino, ki si jo ostavil med ledovjem in oko napeto sledi prizorišču, ki se neprestano pestro menjuje. Nad vso pokrajino se visoko boči nebo, pod katerim gospodujejo okamenjeni titani. Ovce preskakujejo skalovje kakor gamsi. Kratkoživotni, grbasti, čvrsti so planinski voliči, sila spretni za tovor, pa tudi kravje mleko je okusno. Pastirski psi so podobni šakalom. Konjički so borni, kljusasti, vendar presenečajo po vztrajnosti in sposobnosti. Planinski prebivalci na tem visokem robu civilizacije so pojave, ki se jih izprva nekoliko ustrašiš; čim globlje pa greš v dolino, tembolj se vživiš med nje, prav tako, kakor se romantična priroda polagoma umirja, čim niže prihajaš v dolino.

Objavil 22.08.2022
Oznake: 1942 Jutro 1942 Kavkaz

L-G, 22.08.2022
Planinski velikani nad kavkaško ravnino

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1104

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.