AO Železničar - Saša Požun: ... iz knjige 1001 noč
V začetku decembra sva se z Metkom odpravila na dopust v Oman. Prvotni plan potovanja in frikanja se je hitro spremenil, ko je po pošti prišel vodniček Climbing in Oman avtorja Jakob Oberhauser. Zakladnica dolgih smeri nama je narekovala, ko sva pakirala dvojčka, frende, kline in kladivo.
Kot se za ferajnovsko stran spodobi se bom osredotočila na plezalni del dopusta: v 14 dnevnem se je našel čas za dan frikanja in trije dnevi plezanja dolgih smeri. Sreča v nesreči lahko dodam prigodo, ko sem na letališču ugotovila, da sem v avtu pozabila čelado. Ojej. Ker nisva nekjer zasledila športne trgovine z čeladami, sem se obrnila na fb skupino Climbing in Oman in glej ti to! V 5ih minutah so se trije javili, da mi lahko posodijo čelado, nekdo pa bi mi čelado prodal. Dogovoriva se za hitro predajo, poleg pa nama Larry posodi še dva stola in knjigo Oman Offroad, po kateri sva potem vozila cel dopust. Res velja, ljudje v Omnu so eni najbolj prijaznih ljudi, kar sem jih srečala.
Za začetek plezanja sva imela v planu ogrevanje v plezališču Dyakhi. Ko sva po uri in pol vožje, našla plezališče, se nama je že kar smejalo ... Pa vendar ne more iti vse tako gladko, smeri so bile namreč cel dan na žgočem soncu, zato sva plezanje v plezališču kar opustila
Sledil je plan smeri v Wadi Tiwi. S pomočjo domačina smo po daljem času našli goro, vendar pa glede na sliko Metek ni bil prepričan, če je to res tisto, kar iščeva. Ker za tisti dan nisva imela v planu nič drugega, sva se odločila vsaj za pristop. Po uri in pol dostopanja čez balvane je bila gora prava, nisva pa točno določila, kje bi potekala opisana smer. Imela sva topo smeri, ne pa sliko stene, kje poteka. Navdušen nad skalo, je Metek želel poskusiti in je opremljen zarinil v prvi raztežaj. Žal se plezanje ni ujemalo z opisom, tako da je za vajo splezal še nazaj dol. Časovno sva bila prepozna za katero koli od smeri, sva si pa potem vzela čas za vodniček ter naštudirala smeri v sosednjih stenah. Za naslednjič. Pri sestopu pa sva našla tudi pravi raztežaj ogledane smeri, tako da za naslednič pride na vrsto tudi ta. V bolj zgodnjih urah.
Po turističnih ogledih in potovanjih pade odločitev, da splezava 500 metrov dolgo smer Les samba des Jedi (V), v gori Jabal Ghul, ki je bila lepo vidna že iz ceste. Dostop ob 6. uri zjutraj nama je vzel slabo uro in pol. Skala je fenomenalna, ostra, trdna in drži kar koli primeš. Sidrišča lahko v večini delaš na skalne danosti, kladivo je pelo le enkrat. Za 500 metrov sva porabila slabih pet ur. Potem pa se je po moje pričela kalvarija. Iz sence sva namreč stopila na sonce in sestopala dolge tri ure.
Drugo in zadnjo smer sva si privoščila na dan pred odhodom, Les queue de serpent, V+, 250 m v Wadi bani Awf. Smer pričneš skoraj pri avtu, ob vhodu v kanjon. Ponuja lepo plezanje, spet skalo kjer vseee prime, mislim čista zmaga. Kladivo je pelo le za drugo sidrišče, pa tudi odpelo... ko je v skali ostal nov BD klin. Metek še enkrat ... sori ... Nato slediš po logičnih lažjih prehodih in uživaš. Sestopila sva v hitrejšem tempu in za to potrebovala pol ure, potem pa sva se še ohladila v kanjonu. Čista zmaga.
To je tako na hitro, ampak midva bova šla še v Oman.