Janez Pikon: Bohinjska Bistrica, sobota 15. julija 1922 ob četrti uri popoldan, ognjeni zublji so zajeli 27 domačij in gospodarska poslopja v bistriški zgornji vasi. 
Obsežen in uničujoč požar je zajel Bohinjsko Bistrico v zgornji vasi, ki je pogorela skoraj v celoti, kajti pogorelo je sedemindvajset domačij z gospodarskimi poslopji vred. Lesena ostrešja kmečkih domačij je še dodatno povzročilo hitro širjenje ognja med ozkimi ulicami domačij pod Rebrom v zgornji vasi, kjer ustna izročila govorijo o velikanski škodi. Bohinjski kronist in navdušeni zbiratelj vseh posebnih in zanimivih dogajanj iz preteklosti v Bohinju in okolici, domačin Grogorinov Šimn (Simon Žvan), ki je zapisoval vsa posebna dogajanja v domačem kraju, ta so predstavljena v nadaljevanju in razvrščena po datumih.
V Bohinju so ble tri tovarne, železarne in to v Stari Fužini, Bohinjski Bistrici in na Pozablenim, največja je bila v Bistrici v kateri je delalo 300 delavcev in ta zadnja tovarna je 18. oktobra 1890 leta pogorela. Bil je hud udarec za Bohinj, ker takrat v Bohinju ni bilo drugega zasluška. Ker so pa prav tisto leto začeli graditi železarno na Jesenicah so se mladi delavci preselili tja, stare so pa upokojili.
Bistriška cerkev se je začela graditi 1878, skoraj dograjena se je 6. avgusta 1881 porušil zvonik, pri tej nesreči je bilo 10 človeških žrtev in druge škode.
Bohinjski predor se je začel graditi v jeseni leta 1900. Delali so ga 5 let, dolg je 6338 m in 60 cm. Kopali so ga iz Bistriške strani 4 kilometre, iz Podbrda pa 2 kilometra. In tako je prišel tisti zaželeni prvi vlak v Bohinj 26. julija 1906. Takoj je bilo bolše za Bohinj, postavile so se žage in delavec je imel dela in kruha.
Gasilsko društvo (Požarna bramba) na Bohinjski Bistrici se je ustanovilo v aprilu 1884, ob ustanovitvi štelo 63 članov.
Dne 9. julija so odkrili leta 1922 spominsko ploščo pesniku Janezu Mencingerju na hiši na Brodu.
Dne 27. 28. in 29. novembra 1923 grozne povodnji, v eni noči skopnelo 65 cm snega, vode prestopile bregove. Od Bohinjskega jezera do Radovljice pobralo sedem mostov in tri jezove.
Leta 1929 je bila v Bohinju huda zima, snega je bilo pol drug meter, mraza pa 30 stopinj pod nulo. Nad Ravnami so zmrznili 3 gozdni delavci rodom iz Primorske, pokopani v Bistrici.
Najboljši telovadec Bohinja Anton Malej rojen na Savici, se je ponesrečil v Luksemburgu, umrl 15. julija 1930, pokopan v Bistrici.
Dne 22. februarja 1931 se je vršila svetovna tekma smučarjev v Bohinju.
V letu 1931 je bila v Bohinju neznosna vročinja, nad 40 stopinj.
V letu 1934 je bila huda zima, vsega snega je padlo 3 m in 50 cm, pomlad pa zgodnja, v aprilu je bilo že 25 stopinj uročine.
Dne 8. decembra 1935 je umrl Valentin Hodnik, umetniški slikar, rojen je bil v Stari Fužini Pr' Htoro, imel je čin majorja. Leta 1937 je od 14. marca naprej deževalo skoraj 13 dni, kak dan je deževalo po 12 ur nepretrgoma. Dne 17. septembra 1939 je bila na brojskem mostu automobilska nesreča, auto padel iz mosta v vodo, štirje mrtvi.
Leta 1940 je dne 17. novembra deževalo 24 ur neprenehoma, močan orkan podiral kozolce, voda pa mostove.
Dne 3. aprila 1944 ob 8 uri zvečer je pogorela žaga »Impeks,« last lesnega trgovca Janeza Heiniherja iz Bohinjske Bistrice.
Dne 18. maja 1944 so bili v bistriški vasi 4 mrliči naravne smrti. Prvi redek slučaj za bistriško vas.
Leta 1945 na dan 5. maja so šli Nemci iz Bohinja in zasedli so partizani vse vasi v Bohinju. Tega leta v juliju so se vrnile iz logarjov izseljene družine.
Dne 21. oktobra 1945 smo pokopali na bistriškem pokopališču 8 partizanov, kateri so bili prepeljani iz začasnega grobišča v svojo domovino.
Dne 2. februarja 1947 začel padati sneg, snežilo 7 dni, padlo ga je 140 cm, 4 dni ni prišel noben vlak v Bohinj, veliki plazovi v Soteski, čistila je tudi vojska.
V juliju 1947 grozna uročinja, grozna uročinja, v senci do 40 stopinj.
Dne 21. septembra 1947 so začeli goreti gozdovi v Triglavskem pogorju, gorelo je 14 dni, gasili so gasilci, civili in vojska vsak dan 700 ljudi.
Zima v letu 1948 na 49 je bila mila in brez snega.
Dne 27. junija 1949 je pogorela Srednja vas v Bohinju, pogorelo je 58 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji. Pogorelo je veliko živine, ena človeška žrtev, 70 letna ženica.
Dne 7. julija 1949 ob treh popoldan grozna nevihta, toča potolkla od Koprivnika do Podnarta, bilo jo je 5 cm na debelo, vsi pridelki so bili uničeni.
Leto 1950 je bilo suho že v juniju 40 stopinj uročinje.
Leta 1951 je v februarju padlo 2 m snega, nato dež, vode so prišle iz hribov, poplava tako, da so morali v bistriški vasi seliti živino iz hlevov na varno.
Leta 1952 v celi zimi padlo skupaj 3 metre snega.
Dne 3. julija 1958 popoldan grozna nevihta z dežjem, ob 6 zvečer podrlo 600 let staro grajsko lipo v Bistrici.
Dne 14. decembra 1958 gasilski alarm, povodenj, voda začela rušiti za Fajgelnom, z zalaganjem smrek se je rešilo.
Dne 3. julija 1960 ob 11 uri ponoči požar v Podjelju, pogorele so 3 hiše in 2 štali, ter 10 glav živine.
V letu 1960 je bilo 180 deževnih dni, skoraj polovico leta.
Dne 17. julija 1961 je prišlo do auto mobilske nesreče na Lepencah, ena smrtna žrtev rodom iz Čakovca Dopolnitev Jože Čop. Če pa je bila lipa stara 600 let, potemtakem so jo posadili 1958 let minus 600 let je 1358 let. Bila pa je stara nad 600 let, ker so starost 600 let navajali že leta 1930. (učiteljica Ruža Majcen je to prebrala iz grajske kronike in zapisala)
Simon Žvan (Grogorinov Šimn) sporoča: »Zidanje cerkve je prvotno prevzel zidarski mojster Bevk iz Cerknega. Po porušenju se delo ni več njemu zaupalo. Prevzel je delo stavbinski mojster Faleschini iz Ljubljane. Nesreča je zahtevala 10 žrtev. Zidarjev je posulo sedem, potem kaplana Janeza Jerala, preddelavca Matička in nosilko malte Šlosarjovo Meto iz Nemškega Rovta. Janez Tolar je padel z višine, zlomil si je obe nogi in desno roko. Zdravil se je v domači oskrbi in živel še 18 let. Zvonik se je posul med 8. in 9. uro dopoldne. Nastal je tak prašni dim, da ljudje ki so bili v gorah, niso mogli ugotoviti, kaj se je v dolini zgodilo. Po vseh podružnih cerkvah so zvonovi klicali na pomoč k reševanju ljudi.«
Grozna je bila ta nesreča za župnika Janeza Mesarja in za vse farane. Silno jih je potrla, a vendar jim ni vzela poguma. Precéj naslednje leto se lotijo novih priprav in spomladi leta 1883 zopet pričnejo z zidanjem. Jeseni leta 1884 je delo dovršeno in na Nikolajevo nedeljo tistega leta je cerkev blagoslovil Grajski dekan Jožef Razboršek.
Na Velikega Šmarna dan, 15. avgusta 1885 slovesno posveti prevzvišeni gospod škof dr. Jakob Missija - tedaj so Bistričani s svojim ljubljenim očetom Janezom Mesarjem pozabili britkosti, katerih jim je previdnost božja natočila polno čašo, ter hvalili Njega, ki rane seka, pa jih tudi celi.
Vir: Bohinjski kronist in navdušeni zbiratelj vseh posebnih in zanimivih dogajanj iz preteklosti v Bohinju, domačin Grogorinov Šimn - Simon Žvan, arhiv Julke Strgar iz Bohinjske Bistrice
Janez Pikon