Akademski AO - Alenka Klinar: Letos smo »poletno« plezarijo začetek maja
... otvorili z Jakom, Dejanom in Janom J. (ČAO) v Krvavi smeri (V+/IV, 205 m) v Vipavi. Luštna smerca, z nekaj naloženim skalovjem in lepimi razgledi. Par dni kasneje smo se z Nacetom in Igorčkom ogrevali v Šiji, snega je bilo takrat še toliko, da smo za sestop potrebovali tudi zimsko opremo. Par dni za tem sva šla z Nacetom prečit greben iz Zelenice do Palca. Sicer na greben nisva vstopila čisto na začetku, pridruživa se mu nekje nad tistim velikim balvanom. Na grebenu nekaj lažjega poplezavanja in bojevanja z rušjem, sta pa Zelenjak in Palec ful luštna, k lahko mal poplezavaš sem in tja.
Z Janom J. (ČAO) sva šla pogleda Staničev vrh, plezala sva Mrzlo postaja (V/IV, 150 m). Res kompaktna skala, brez posebnih težav. Ker je bil dan vedno bolj lep sva ga zaključila s prečenjem Zeleniških špic in kovala načrte za Humar-Škarje, ki sem jih jaz zaradi poškodbe zapestja odložila ne nedoločen čas.
Po skoraj mesečnem premoru smo se skupaj s Petro, Slapijem in Neli zmenili za krajši vikend paket v Paklenici. Ko smo v soboto zjutraj prispeli v kanjon smo bili osupli nad popolnoma mokrimi stenami. Prvi dan zato ni bilo prav veliko izbire in s Pero sva se odločili za Zimski cvijet (6a+, 210 m) in Juho (6a, 250 m). Kljub mokri skali je bilo plezanje zelo prijetno. V nedeljo se odločava med različnimi opcijami. Na koncu se odločiva za Kačo.. zgrešiva vstop in po nekaj časa spakirava vso opremo in se podava pod Stup. Tam uzreva Levo Tržiško (6a+/b, 120 m), ki nekako izgleda še najmanj mokra. Rahlo skurjeni od prejšnjega izredno vročega dne komaj slediva njeni dinamiki, izpostavljenost je res izredna in z veseljem izplezava ven na Stup, kjer z dvema abzajloma zaključiva plezanje.
V sredini prejšnjega mesca en vikend preživimo s prijatelji v Bovcu in z Nacetom se odločiva za prečenje Srebrnjaka-Veliki Pelc. Z južne strani se po spolzkih travah in kompaktnih platkah podava na greben Srebrnjaka in nadaljujeva v smeri Ribežnov in Pelca. Samo prečenje ni težko, mestoma malce našodrano in rahlo izpostavljeno. Hotela sva sestopiti proti lovski koči, iskanje izstopne grape nama vzame kar nekaj časa. Sestop prav tako poteka po izredno strmih travah, vmesni deli ponujajo kar nekaj plezanja navzdol. Super tura v popolni osami! Nekaj dni za tem se odločim, da grem pogledat kako Bosova grapa izgleda poleti. V štartu se gibam v smeri, potem pa zavijem preveč desno in grapa postane kombinacija tečnih strmih trav z vmesnimi razklanimi skalami in bojevanje z rušjem. Menda je original grapa bolj prijetna.
Zadnjo soboto v juniju se s Petro v zgodnjih jutranjih urah lotiva Skalaške z Ladjo (V+/V+, 1000 m), ki sem si jo že dolgo želela. Izredna plezarija po čudoviti Steni naju ni pustila ravnodušne, vsaka si prižreba en detajl in nekaj čez poldne si na vrhu dava petke in stečeva proti Luknji. V Steni, razen ene naveze ni nikogar in uživava v tem izrednem miru:)
Minuli vikend pa sva se s Petro udeležili ženskega alpinističnega tabora v Logarski dolini.
Moje prvo srečanje s stenami tega plezalnega raja so pustile velik vtis. Že preko celega tedna sva kovali načrte o smereh, ki so v močnem deževju konec tedna skoraj padli v vodo. Pa sva jih vseeno zelo uspešno realizirali. V soboto sva plezali Direktno smer v Štajerski Rinki [VI (VI-, A0)/V-VI, 600 m]. V smeri se nama pridruži še Katarina iz AO Kranj in celotno smer si razdelimo na tri dele. Krasna smer, z malo slabšim zgornjim delom, sicer pa logična linija, z izredno lepim detajlom. Kljub temu, da je bila Ojstrica kar precej mokra, pa se za nedeljo odločiva, da greva pogledat Herletovo smer [VI+ (V, A1)/IV, 450 m)]. Pod steno skeptični gledava mokre lise, vendar se odločiva, da vseeno poizkusiva. Nekaj delov je sicer bilo namočenih, vendar plezanje zaradi tega ni bilo nič težje. V celotni steni tisti dan ne opaziva nobene naveze in iskreno uživava v tem miru. Prvi del smeri je precej enostaven in lahek, detajl pa ponudi z izpostavljenim plezanjem po prečnici, ki ne nudi ravno udobnih grifov. Tudi nadaljnji raztežaji so glede na spodnji del težji. Krasen je predzadnji cug z zanimivim kamin. Sicer rahlo masten, globok kamin z malo varovanja. Ko priplezaš na vrh kamina potem še nekaj časa plezaš po rahlo izpostavljenem razu in opazuješ njegove razsežnosti, ki se vijejo globoko v steno. Na vrhu si navdušeni čestitava, jaz pa si zaželim še vrh.