L-G/Jutro, 18. februar 1940: Z razvojem planinarstva je hitro rastlo tudi število nesreč ...
... zaradi snežnih plazov, kar pa je zopet povzročilo, da se jim je posvetilo vedno več pažnje. Za razumevanje vzrokov njihovega nastanka je potrebno skrbno proučevanje raznolikosti snežnih plasti in pod njimi se nahajajočih zemeljskih oblik. Danes imamo že na prostem in v visokošolskih zavodih laboratorije za znanstveno študiranje plazov. Znani, na Nanga Parbatu ponesrečeni alpinist dr. Welzenbach je za doktorsko disertacijo obdelal snov iz mehanike premikanja snežnih plasti.
Sneg nastane iz zračne vlage pri zelo nizkih temperaturah v obliki iglic in lusk, pri relativno višjih temperaturah pa se tvorijo šesterokrake zvezdice, ki se pri temperaturi okoli ničle spojijo v večje ali manjše krpe. Iz praktičnega, smučarskega stališča razlikujemo po Paulcke-ju sledeče glavne vrste snega:
Sveži sneg, sestoječ v glavnem iz rahlo naložnih snežnih drobcev, je lahko: suh in rahel, če je padel pri nizkih temperaturah in brez posebnega učinka vetra: suh in stisnjen, če je padel z močnim vetrom na protivetrna pobočja ali pa ga je veter naknadno stisnil; tako nastane veterni srež, če je plast le skorjasta, in snežne plohe, če je plast do podloge enkomerno stisnjena; lahko je moker in lepljiv, če pada pri temperaturah nad ničlo ali pa nastane iz prvotno suhega snega pod vplivom solnca ali južnega vremena.
V novo zapadli snežni plasti nastanejo v teku časa razne izpremembe in sicer v smeri od površine navzdol pod vplivom atmosferskih prilik ter v smeri od tal navzgor pod vplivom talne toplote. Tako nastali stari sneg ločimo v več vrst. Prvi je pršič. Kljub temu, da je v snežni plasti stalno nizka temperatura, izgine sčasoma prvotna zvezdičasta struktura snežnih delcev. Zaradi pretvarjanja snega iz trdne oblike neposredno v plinasto in iz te zopet v trdno (sublimacija), nastajajo poleg iglic in zrn tudi vse večje in večje snežne ploščice. Plast se polagoma sesede, vendar je še vedno suha in smučarji, ki drčijo preko nje, ne da bi se jim smuči pregloboko udirale, se veselijo »idealnega pršiča«.
Pod vplivom solnca ali drugače »ojuženi« sneg se močno sesede. Iglice in zvezdice so se zlasti na konicah stalile, ostanki se sprimejo v vedno večja zrna, srenj.
Zmrzli srenj imenujemo srež, ki je lahko tako trden, da se ne udira, ali pa sestoji le iz več ali manj tanke skorje, lomljivi srež.
Pod višjimi plastmi snega znaša talna temperatura ne glede na zunanjo stalno + 0.5°. Zaradi tega nastajajo v globini obsežna nekristaliziranja snega, globinska slana. Večja zrna se še povečajo na račun malih, med njimi pa ostanejo veliki medprostori. Tako nastane takozvani plovni sneg, ki leži rahlo in je izredno gibljiv, kakor na primer riževa zrna v vreči.
Da se sproži plaz, je potrebno dvoje: Snežne mase morajo biti v labilnem ravnotežju in podan mora biti vzrok, da se to ravnotežje poruši. Snežne mase so v labilnem ravnotežju, če ležijo na strmi in gladki podlagi. Nevarnost plazov se pričenja že pri naklonu 22°, zlasti, če tvori pobočje obširna, enakomerna ploskev. Izredne važnosti za nastanek plaza je podlaga. Gladka skalnata in travnata pobočja so plazovita že po novem snegu. Porasla in hrapava pa so varna tako dolgo, dokler se kraj ne izgladi s padlim snegom, torej, dokler so še vidni obrisi s snegom pokritih grmov, skal in poti. Čim pade na stare snežne plasti novi sneg, nastanejo nadaljnje možnosti plazov in to tudi na pobočjih, ki po prvem snegu še niso plazovita. Na led in srež padli sneg ostane navadno do konca plazovit, zlasti, ako se na površini ojuži; v tem primeru pronica voda do prve trdne plasti ter jo izpremeni v pravo drsalno ploskev. Nevarnost plazov se v tem primeru prav ni ne zmanjša, ako zamrzne na površju zgornja ojužena plast. V skrajno labilnem položaju so zlasti od vetra stlačene plasti snega, snežne plohe, ki ležijo na gladki podlagi, večkrat celo nekoliko napete, tako da zeva med njimi in podlago prazen prostor. Plovni sneg, ki nastane, kakor zgoraj omenjeno, v teku časa v spodnjih plasteh, tvori ravno tako stalno nevarnost, da zdrčijo preko njega zgornje plasti brez posebnega trenja po načelu krogljičnih ležajev. Kakor je nešteto možnosti, da se nahaja snežna masa v labilnem ravnotežju, tako je tudi mnogo vzrokov, da se to ravnotežje poruši. Najpogostejši vzrok je teža plasti same.
Kubični meter novega suhega snega tehta 60 do 80 kg, kubični meter sesedenega in zlasti ojuženega snega pa tudi do 800 kg! Pri neprestanem močnem snežnem metežu ali celo viharju postane teža plasti tudi pri suhem snegu tako velika, da se plast sama pomakne nizdol. Če se suho padli sneg naknadno ojuži, zlasti, ako nanj dežuje, mu teža naraste, in plast, ki je prej mirno ležala, zdrči. Včasih zadostuje tudi že dodatna obtežitev plasti po turistih ali po tropu gamsov. Večkrat sproži en plaz drugega, bodisi, da pade ali zdrči nanj, bodisi, da se vsujejo novi plazovi v korito starega. Opazovali so tudi, da nastanejo plazovi zaradi močnega, nenadnega sunka vetra, da, celo močan pok utegne pri ostalih neugodnih okoliščinah povzročiti plaz. Za turista in smučarja pa postanejo najčešče usodni plazovi, katere je povzročil s tem, da je s hojo oziroma s smučino prerezal povprek snežno plast. V tem pogledu so najnevarnejše zgoraj že večkrat omenjene snežne plohe, zlasti, ako votlo ležijo na srežu ali ledu in pa po vetru nanešene debele plasti snega pod velikimi opastmi. Tu zadostuje včasih že močnejši udarec s smučko, da se plast z zamolklim pokom loči od podlage in zdrči nizdol. Plast zdrči tem rajši, čim nižje je bila prerezana, ker je tako seveda teža zgornjega, visečega dela tem večja.
A. Kopinšek — Inž. B. Lavrenčič
Jutro, 25. februar 1940
Pod gornjim naslovom smo objavili preteklo nedeljo prvi del članka, ki sta ga našim smučarjem in planinarjem v pouk napisala po najnovejših izkušnjah gg. A. Kopinšek in B. Lavrenčič iz Celja. Prvi del je obnavljal teorijo. Danes objavljamo drugi del, ki nas pouči kako se izognemo nevarnosti plazov in kako se rešujemo.
Edino pravilno sredstvo, da se izognemo nevarnosti plazov je, da ostanemo po večdnevnem močnem snežnem metežu v dolini ali pa, če smo že na turi, v koči. Isto velja pri naglem vremenskem preobratu, bodisi da nastopa jug ali močno deževje v planinah.
Ako se pa napotimo kljub takemu vremenu v planine ali ako nastopa nenadno med turo južno vreme ali deževje, je treba brezpogojno paziti na vremensko napoved. Pravilno ocenimo krajevne razmere po možnosti že pred turo na podlagi kart ali dobrih in pravilnih informacij. Previdno prilagodimo smučino za vzpon kraju ter se pri tem izognemo »rezanju« za plazove nevarnih mest (strmih travnikov, sten itd). Izrabiti je treba kolikor mogoče grebene, ne glede na to da postane zaradi tega pot napornejša ali daljša. Na nevarnem ali nepreglednem kraju je treba bolje odpeti smuči ter peš gaziti previdno in počasi navpično navzgor ali dol. Ako že moramo prečkati kako nevarno mesto, potem izvršimo to kolikor mogoče visoko zgoraj, nikdar pa ne spodaj. Prvi naj previdno in hitro izgazi smučino. Tovariši naj sledijo v velikih presledkih, najmanj 50 do 150 metrov posamezno za prvim po isti smučini. Zbirališče skupine naj bo vedno pri kaki veliki skali, na grebenu, na vrhu ali slično. Pri tem mora drug drugega stalno opazovati ter če je treba, svariti. Tako prečkamo strmo ali manj strmo mesto, ne da bi snežno strmino pri tem preveč obtežili. Če se kljub temu sproži plaz, potem potegne pri taki pravilni hoji samo enega ali drugega zraven. Vsem drugim je tako dana možnost, da opazujejo, kje izgine ponesrečenec, in takoj se lahko začne reševanje.
Žal, da pri nas na večjih turah še vedno premalo — oziroma sploh ne — upoštevamo plazovno vrvico. (Ta vrvica seveda ne služi za »privezovanje« plazov). Plazovna vrvica je rdeča ali modra in kakih trideset metrov dolga. Smučar jo vleče na turi za seboj. Pri nesreči omogoča taka vrvica lažje in hitrejše iskanje zasutega.
Pri turah v manj posečene kraje je priporočljivo da ima vsaj eden izmed udeležencev s seboj lopatico, (najboljša je aluminijasta lopatica Iselin), ki je sploh vsestransko uporabljiv pripomoček. Na primer za odkidanje zasutih vhodov v koče, za gradnjo snežnih bivakov in podobno. Kdor je že moral kdaj kopati in kidati pri kaki nesreči z rokami ali smučkami, bo ta nasvet hvaležno upošteval.
Dokaj težje je napredovanje v neznanem kraju, če nam gosta megla ali snežni metež jemljeta vid. Takrat ne vidimo več dreves, skal vrhov, grebenov ali drugih orientacijskih točk. Vse je v motni luči. Spodaj, zgoraj, spre ali zadaj, levo in desno — povsod sivo bela megla! Človek zgubi vsak čut za ravnotežje in ne ve, kako hitro napreduje, niti ne občuti, ako hodi ali se smuča navzdol, po ravnem ali navzgor. V takem primeru pomaga edino počasno in skrajno previdno napredovanje in sondiranje s palicami. Če mečemo nedaleč naprej snežne kepice, spoznamo vsaj deloma nagnjenosti zemlje. Drugi ali tretji ima seveda že smučino ali gaz in tako lahko napreduje dosti lažje in varnejše kakor prvi.
Pri večjem številu smučarjev ali planinarjev prevzame vodstvo vedno najsposobnejši. Drugi najboljši ostane vedno zadnji in pazi, da se iz skupine nikdo ne zgubi. Hitrost napredovanja ne sme presegati moči in sposobnosti najslabšega v skupini. V ostalem je pa seveda za srečni izid vsake take ture potreben dober nagib posameznika in — sreča! Kajti gore, kljub pravljični lepoti, niso vrtovi, po katerih bi se brez skrbi sprehajali. Večna nevarnost nam preti tam gori stalno in povsod. Ni človeka ki bi bil pred tem varen.
Kako se naj obnašamo, če se plaz sproži?
Če se kljub vsej previdnosti na turi iz katerega koli razloga sproži plaz potem pomagajo le še prisotnost duha, odločnost in — sreča. Če smo na robu plazu, potem se bo še dalo mogoče z naglim smukom (nikdar pa naravnost navzdol!) zbežati na varno. Če smo pa v sredini odloma in sicer tako da ne drči še kaka višja plast za nami, zasadimo obe palici na robe globoko v sneg in se skušamo tako držati na mestu. Tako lahko zdržimo samo manjše plazove, posebno male iz pršiča ali srenja. Seveda se to posreči le redkokdaj. Ako se pa za nami sproži še kaka višja plast, potem je vsak odpor odveč. Ven iz vezi, nahrbtnik proč in ven iz paličnih zank! — to bi bilo najbolj potrebno in pravilno. Toda, žal, ostane navadno le pri sami teoriji, že prvi znak nevarnosti, votli pok, navadno prestraši smučarja ali turista tako, da preden se prav zave, kaj se okoli njega godi, že drči vsa bela kopa z njim navzdol — v smrt. Edino obupno in divje delovanje z rokami in nogami (plavanje na snegu!) mogoče še lahko pomaga, da ostaneš na površini. Vsak, ki je že enkrat sam občutil, s kakšno ogromno silo že povsem mali, začetni plaz zvije smučke in noge in jih stiska kakor v stiskalnici, bo vedel, kako brez moči je proti temu človek.
Pri »suhem« plazu (pršič) je treba po možnosti paziti, da ostanejo usta in nos prosti snega kakor tudi čim večji prostor okrog glave, tako da lahko ponesrečenec tudi dalje pod snegom diha. Če se ne more sam izkopati, če je stisnjen v snegu, potem moli mogoče roka, noga ali kak drug del telesa iz snega. Mogoče smučka, palica, nahrbtnik, čepica ali plazovna vrvica. In če so tovariši pravilno hodili in budno opazovali potek nesreče ter ne takoj zbežali, potem ga bodo gotovo prav kmalu osvobodili belega oklepa. Če bi pa iskanje trajalo dalj časa potem nikar ne zgubiti upanja! Znani so primeri, pri katerih so rešili ljudi še nekaj dni po katastrofi. Eno seveda naj služi pri tem kot svarilo: nikar ne hodi sam pozimi na kako gorsko turo. Kajti vedi, da takrat ne ve nihče, kje si zasut — takrat nihče ne koplje!
Iskanje in reševalne odprave
Važno za hitro in uspešno reševanja (kopanje) je predvsem: zapomniti si mesto, na katerem je smučar ali turist izginil pod snegom, ter hitrost in smer plaza. Tako se da vsaj približno ugotoviti mesto, kjer bi moral ponesrečenec ležati. To mesto je treba takoj zaznamovati. Če se izkaže potem prvotno iskanje za brezuspešno, je treba s smučarskimi palicami previdno sondirati sneg. (Dobro je, če snamemo v ta namen krpljice). Če je tudi to zaman, potem je treba takoj poiskati v planinski postojanki ali pa v dolini nujno pomoč. Reševalna odprava mora razpolagati z zadostnim številom lopat, krampov, nosilnic, luči, lekarno za prvo pomoč, toplih odej in predvsem sond. Sonde so 3 do 4 m dolge, tanke železne palice ki so lahko iz enega kosa ali pa tudi zložljive. V zadnjem času se poslužujejo posebnih votlin sond, skozi katere lahko dovajajo ponesrečencu zrak ali celo tekočo
hrano! Pravilno sondiranje se vrši tako, da se postavijo reševalci drug tik drugega v eno vrsto in tako prebadajo od spodaj navzgor grede vsak kvadratni decimeter snega. To delo je treba nadaljevati vztrajno, brez odmora ure in ure. Pri tem je treba paziti na morebitni naknadni plaz ter postaviti takoj od začetka potrebno stražo. Ako se pri sondiranju čuti kak odpor, je treba takoj odkopati sneg na dotičnem mestu. To je prvo delo reševalne odprave. Nato sledi sistematično kopanje jam, ali še boljše jarkov od spodaj navzgor (glej skico!) in sicer v smeri proti glavni struji. Ti jarki naj segajo do višine onega mesta, kjer je izginil ponesrečenec. Po Zdraskem kopljeta dva moža vštric jarek širine poldrugega metra. Zadaj sondira tretji mož levo in desno po stenah tega jarka. Jasno, da mora iti vse to hitro in temeljito od rok, kajti včasih odločajo sekunde o življenju in smrti.
Prva pomoč
Če najdemo zasutega — skoraj vedno nezavestnega — tedaj mu moramo takoj nuditi prvo pomoč. Ako ni zdravnika na kraju nesreče, mora eden izmed reševalcev začeti takoj z umetnim dihanjem. Glava, usta in nos je treba osnažiti od snega. Nezavestni naj leži postlan na suhem. Telo drgnemo s kako volneno odejo ali čem sličnim in to temeljito. Pri tem je treba paziti na morebitne rane, poškodbe ali zmrzle ude. Te je treba (Zdarsky-Campell) odtaliti z vodo. Vroč čaj ali alkohol damo samo tedaj, če ponesrečenec lahko požira. Dihalne gibe pri umetnem dihanju je treba ponavljati po več ur neprenehoma, akoravno bi mogoče to izgledalo v začetku brezuspešno. Praksa je tudi tu pokazala kako neverjetno dolgo še živi človek pod snegom. Usodne nesreče zadnjih let in letos pri nas ter v inozemstvu so ponovno dokazale, da večina nima pojma o vseh naštetih nevarnostih v snegu. Treba bo na tem področju še dosti vzgojnega dela po društvih, šolah, radiu, časopisju cerkvah in občinah. Kajti gele pri polnem spoznanju in vednosti vseh snežnih nevarnost bodo postale gore za nas ono, kar bi morale biti v vsakem letnem času, zlasti pa tudi pozimi: vrelec lepote in življenja v svobodni prirodi.