Slovenske novice - Marjan Raztresen: ... in umrl v ognju
TRAGIČNI JUNAK
Zvone Kofler je tragično preminil med vračanjem iz Hindukuša. Ob 50. obletnici tragedije so na njegovem grobu prižgali svečo.
Minuli petek je šesterica alpinističnih veteranov na pokopališču na Dovjem prižgala svečo na grobu svojega plezalskega tovariša Zvoneta Koflerja, ki je bil pred pol stoletja tragični junak slovenske (uradno jugoslovanske) odprave na sedemtisočak Istor-o-Nal v pakistanskem delu pogorja Hindukuš. Potem ko je z Jankom Ažmanom, prav tako Mojstrančanom, priplezal na vrh 7398 metrov visoke gore in se s pomočjo soplezalcev rešil iz nevarnega objema ledenega orjaka, se je med vračanjem v domovino tragično končala njegova življenjska pot.
Kamion so si sposodili
Leta 1969 so se kranjski alpinisti odločili proslaviti 70-letnico ustanovitve Kranjske podružnice Slovenskega planinskega društva z odpravo na enega izmed nepreplezanih gorskih vrhov pogorja Karakorum. Šele naslednje leto so dobili iz Pakistana dovoljenje - za plezanje v Hindukušu, ker da so vrhovi v Karakorumu že oddani drugim odpravam. Odločili so se za 7398 metrov visoki Istor-o-Nal, Konjsko podkev, kot se v prevodu imenuje ta gora z desetimi med 7100 in 7400 metri visokimi vrhovi, in sicer za njegov glavni vrh. Zaradi zahtevnega vzpona so Kranjčani povabili v odpravo še kolege iz Ljubljane in Mojstrane.
Deset alpinistov, štirje iz Kranja, tudi zdravnik dr. Ivo Valič, ki je bil vodja odprave, dva iz Ljubljane in trije iz Mojstrane ter fotoreporter revije Tovariš Joco Žnidaršič, je odšlo 25. aprila 1971 iz Kranja na več kot 7000 kilometrov dolgo pot z izposojenim kamionom TAM, ki je vozil skoraj dve toni opreme in veliko hrane, katrco in dvema dostavnima spačkoma. Do pakistanskega Ravalpindija je šlo po cestah, od tod dalje najprej z letalom, nato s terenskimi avtomobili in še naprej peš in z nosači 4450 metrov visoko, kjer so 22. maja, skoraj mesec dni po odhodu iz domovine, postavili šotore baznega tabora.
Že naslednji dan so po ogledu orjaške gore, ki se je pred njimi dvigala k nebu, sklenili plezati prek težavne še nepreplezane južne stene, kjer je treba prečiti strm ledenik. Niti dneva niso počivali. Že drugi dan bivanja na gori so Peter Ščetinin iz Ljubljane, Kranjčan Franci Ekar ter Mojstrančani Janko Ažman, Janez Brojan in Zvone Kofler postavili na nadmorski višini 5300 metrov dva šotorčka, kar je bil prvi višinski tabor, nekaj dni pozneje pa 500 metrov višje še drugi tabor. Od tam so iskali najprimernejšo smer proti vrhu.
Prve junijske dni, ko so bili fantje že dobro pripravljeni na življenje z manj kisika, se je začela razpletati zgodba na Konjski podkvi. Četrtega junija sta bila Kofler in Ažman v drugem višinskem taboru, Brojan in Ščetinin v prvem, preostali pa v baznem. Prva dva naj bi naslednji dan postavila tretji višinski tabor in se vrnila v enega nižje na počitek, drugi bi prihajali višje na goro, tako da bi fanta iz prvega višinskega tabora naslednji dan postavila četrti tabor in se iz njega odpravila na vrh, dan pozneje bi na vrh plezala še oba Mojstrančana, potem pa bi ob ugodnem vremenu isto poskusili še drugi člani odprave.
A sta dobro navita Mojstrančana bistveno pospešila dogajanje. Še istega 4. junija sta postavila tretji višinski tabor kar 6600 metrov visoko, od koder bi že bilo mogoče plezati na vrh, kar se je tudi zgodilo. Petega junija zgodaj zjutraj sta Kofler in Ažman odrinila na strmo ledeno pot in okoli treh popoldne prišla na vrh. Z njega sta se pol ure razgledovala po širnem gorskem okolju, ga fotografirala in vodji odprave seveda sporočila, da sta na vrhu.
Katrca zagorela kot bakla
Utrujena od napornega vzpona sta začela sestopati po smeri, ki sta jo poznala, že po dvesto metrih pa je Koflerja na ledu odneslo in je po nekaj sto metrih drsenja pristal v globeli pod sedlom. Naslednji trenutek se je isto zgodilo še Ažmanu. Gora jima je tiste trenutke vzela fotografska aparata, Ažmanu tudi ledeniška očala, Kofler- ju pa derezo.
Ta čas sta v tretji višinski tabor priplezala Brojan in Ščetinin. Med razgledovanjem po okolici se jima je zdelo, da daleč pod sedlom vidita drobni piki, ki sta se večali, kolikor bolj sta se bližali tretjemu taboru. Ko je bila četverica skupaj pod skromno šotorsko streho in ko sta zmagovalca gore po nekaj skodelicah vročega čaja prišla nekoliko k sebi, sta Brojan in Ščetinin sprožila reševalno akcijo, saj je bilo jasno, da skoraj slepa in utrujena alpinista sama ne prideta v dolino. Vsi iz nižjih taborov so se s težkimi tovori kisika in pijač odpravili na pomoč. Naslednji dan, dva, tri so onemoglima prijateljema pomagali pri sestopu, šele peti dan po zmagoslavju na gori so bili vsi člani odprave v baznem taboru.
Po nekaj dneh počitka so se odločili, da se bodo zadovoljili z doseženim. 15. junija so pospravili taborišče, 38 nosačev si je oprtalo tovore, deset dni pozneje je bilo moštvo spet v Islamabadu, kjer so jih čakali avtomobili.
Toda nedaleč od pakistansko-afganistanske meje je katrca zletela s ceste in se nekajkrat prevrnila, fantje, ki so bili zaradi vročine samo v kopalkah, so poskakali iz vozila, ki je ob bencinski eksploziji zagorelo kot bakla. Zvoneta Koflerja, ki je bil avtu najbližje, so zajeli ognjeni zublji, hudo opečenega so odpeljali v bolnišnico v Kabul, kjer je bil vseskozi z njim zdravnik dr. Valič, a nesrečnežu niso mogli pomagati. 1. julija je tam umrl. Oba, zdravnik in nesrečni alpinist, sta se v domovino vrnila 6. julija, preostali člani odprave so z avtomobili prišli domov šele tri dni pozneje. Naslednji dan se je odprava zadnjič zbrala na pokopališču na Dovjem, kjer so pokopali tragičnega junaka alpinistične odprave na Istor-o-Nal.
MARJAN RAZTRESEN