... severni steni Planjave je bil nazaj gledano 8-letni projekt.
Prvi poskus smučanja je bil marca 2014 in sedem let je trajalo, da so se razmere približno ponovile.
Če začnem od začetka: že marca leta 2013 ob turnem smuku na Savinjsko sedlo sem ogledoval za možnostmi, aprila 2013 pa ob smuku skozi Grlo našel prehod iz Grla nad najstrmejši spodnji del stene. Za smučljiv prehod v zgornji del ostane še zahteven srednji del, kjer pa se je kazala rampa (III, smer Palouz-Tschada), ki bi ob dobri zasneženosti lahko omogočala smuški prehod.
Smučanje v spodnjem delu marca 2014
Zima 2013/14 je bila zelo bogata s snegom, ki je ob relativno visokih 
temperaturah vlažen padel po vsej vertikali (od 2500 vm dol) in stene na debelo obložil s snegom, ki je potem tam tudi ostal. Žal je kasneje po vsej višini padal tudi dež ter ta sneg prekril z debelo ledeno plastjo, kasnejši sneg pa je to le deloma pokril in se sprijel z ledeno podlago. Je pa takrat zalitost v omenjeni rampi bila odlična, praktično popolna, in tako sva z Janezom z odseka 9. marca vstopila v steno od spodaj skozi omenjeni prehod nad Grlom. V sami rampi je bil pas ledu 
10-20 metrov, in v taki strmini nesmučljiv. Zato sva takrat splezala v stranski žleb desno do skalne zapore na višini 1700 vm in od tam tudi odsmučala.
Sami elementi vzpona in spusta, ki je v glavnem ves čas strm in izpostavljen, so prvo grapa desno gor še v samem Grlu, ki preseka prvi skok (ki se mu običajna smer izogne v levo). To je bilo po podatkih prvo smučanje v njej (kasneje sem jo smučal še enkrat, Grlo direkt, 50/40-45°). Potem sledi omenjeni prehod, ki je že spodaj strm 40° in vodi dol naravnost na prepradno steno v Grlo, višje pa je bilo takrat, tudi zaradi precej napihanega snega v njem, 45-50°. Potem se gre 
"normalno" desno gor, zelo strm prehod (50°, poleti skalna stopnja) čez strmo grapo, v okviru katere pride gor Palouz-Tschada. Potem je spet nekaj položneje, nato pa se prične strmiti proti rampi. Tu sva na podobni višini v sosednjem žlebu namerila 50 stopinj. Sama rampa je izgledala podobno, a se je sedaj izkazalo, da je v srednjem delu, ko zavije desno, ter na vrhu okoli raza še strmejša, okoli 55, če bi bili vsi skoki v njej popolnoma poravnani.
Kasneje sem vsako leto hodil gledat za razmerami, ki pa se do letos niso niti približno ponovile. Nekaj let kasneje sva z Janezom še enkrat vstopila, a potem zaradi precej gostejšega snega za gazit nadaljevala naprej po Grlu. Gledano nazaj pa takrat tudi razmere niso bile primerne, preveč skal je gledalo ven v rampi.
Smučanje v zgornjem delu marca 2021
Ta del opisuje smučanje v zgornjem delu severne stene Planjave 31. 3. 2021, od škrbine zahodno od zahodnega vrha Vilic (ok. 2300 vm) do 1800 vm, po osrednjem delu stene, veliki vesini in rampi v njej, kjer poteka Prečenje severne stene, spodaj pa se na Jarčjih zelenicah priključi na prehod v že prej opisano rampo v smeri Palouz-Tschada.
Po poskusu v letu 2014 sem prakitčno vsako leto, če je le bila zima z dovolj snega, hodil 
gledat, kakšne so razmere v steni (mimogrede, tako sem v tem delu, sam ali s prijatelji, opravil marsikatero turo, ki je sicer ne bi), ki pa se do letos niso ponovile. Navadno je bilo v rampi mnogo premalo snega; pogoj zgleda je, da pade vlažen sneg, ki potem otrdi in ostane kljub vetrovom. Letos kot rečeno, pa je rampa spet bila narejena, sicer slabše kot takrat in so se kazale skale, pa vendar. Vedel sem tudi, da prva večja odjuga razmere tam takoj pokvari. Tudi nekaj nižje so večmetrski prečni skalni pragovi, ki so pokriti le ob veliki količini snega. Zadnjič sem razmere videl nekaj dni prej z Latvice pa še nekaj prej ob predhodnem ogledu v Logarski, ob napovedanem vedno toplejšem vremenu pa mi je bilo jasno, da so jim šteti zadnji dnevi.
Glede pristopa sem racionalno presodil, da sam zgaziti stene ne morem; kakšen gost sneg je bil na severnih straneh, sem videl drugje. Ker sem zadevo od spodaj že dobro poznal, sem se pristopa in spusta tako lotil od zgoraj. V primeru potrebe po plezanju po rampi dol sem presodil, da ne bi smelo biti problem. Tako sem pristopil čez Škarje na vzhodni vrh Vilic in z njega pod zahodnim vrhom Vilic na omenjeno škrbino. S seboj sem imel tudi 30 m prusika in dva snežna klina, če se v rampi kaj zatakne. Spust se prične po vesinah, ki gredo sprva v dolgih valovih naravnost navzdol, potem pa zavijejo 
poševno proti Jarčjim zelenicam na sredi stene. Sonce ob tem času posije v zgornjo rampo šele pozno popoldne in sneg bolj proti robu vsaj malo zmehča. Iz izkušenj tudi vem, da pri jasnem čistem vremenu sneg na severnih straneh na višjih višinah mogoče popusti, če je temperatura vsaj okoli 10 stopinj nad ničlo. Dan spusta je bil tretji dan otoplitve z ničlo že proti 3000 vm. Vseeno je sneg na severnih straneh ostajal suh oziroma trd, razen kjer ga je dobilo sonce.
Smuka po rampi dol je bila odlična in res strma. Strmina ni nikjer 
pod 40°, polovica je okoli 45°, vmes tudi 50°. Zgoraj se, kjer se da, držim desne dol gledano, kjer sonce površino ravno prav omehča. Drugje je, kot smo že poročali s severnih strani, trdo, fajn grifig, tudi še nekaj malo mehkejšega zastrugastega snega, pa ledene plošče, ki pa so tudi vozljive. Sploh te ledene plošče in vzorci zastrugov so dale ambientu poseben čar, kot bi lebdel nekje nad globino. Sem sonce ne posveti toliko, da bi nastala kaka zoprna sončna skorja. Sprva gre rampa naravnost dol, potem pa zavija proti levi. Tam je strm prehod in spust dol okoli 50°, kjer so poleti gladke skalnate plošče (Svetle oziroma Bele plati, 50 stopinj, poleti III-). Naprej dol sta dva prehoda čez zelo strme poledenele stožce pod 
grapami iz vršnega dela stene. Tu je strmina sezonsko odvisna od količine snega, letos ga je res veliko. Obakrat sem se umaknil nazaj in nižje spodaj našel prehode, sicer podobne strmine, a z bolj "normalnim" snegom. Spet je prav poseben občutek, ko se postopoma bližaš spodnjim robovom, kjer se vse preveša prepadno navzddol, 500 metrov nižje pa že precej temna Logarska dolina.
Potem sledi iskanje strmega prehoda v omenjeno rampo. Spodaj so Jarčje zelenice zelo obširne in hitro si predaleč v napačno smer. Stvar sem si neštetokrat ogledal iz raznih zornih kotov, a ko si tam, je vseeno vse drugače. Predvsem je vse skupaj precej bolj strmo, kot sem si predstavljal. Proti spodnjemu robu zelenic smučam 
sicer popolnoma prav, a mislim, da je prehod še bolj proti levi, čeprav je dejansko okrog oblega roba desno dol. Tako naredim kar dolgo prečko v levo do nad zadnje, zelo strme grape, kjer se na drugi strani na koncu zelenic začnejo police in rampa Prečenja S stene Planjave proti Kamniškemu sedlu. Pogledam nazaj in vidim na robu že precej za sabo ključni macesen, od katerega vem, da je treba poševno dol. Potem se vrnem do tega roba in poševno dol ugledam tisti snežni raz, za katerim se začne rampa. Ta "izlet" v levo se mi je zdel kar dolg, ko sem pa doma pogledal po videu, pa sem tu izgubil nekaj nad 15 minut. Na hrbtu naredim še nekaj zadnjih zavojev, potem pa poševno dol. Pred snežnim razom je še zadnji kratek skok, ki pa je za razliko od zgornjih prehodov preveč trd in leden, do prepadnega robu naprej spodaj pa ni več kot deset metrov, da bi tvegal. Tako tu zaključim s smučanjem in smuči romajo na nahrbtnik, dereze pa na čevlje. Sam snežni raz je zelo strm na obe strani in edina varianta za smučat tu okoli bi bila izkopat poličko za prehod s smučmi. Na drugi strani pa je rampa spet izredno strma, z raza dol sprva gotovo 55, na sredi okoli 50, potem pa se spet ustrmi, kjer se ven že kažejo manjši skoki in skale.
Po rampi plezam navzdol. Tu se razmere začnejo hitro spreminjati. Na tej strani je sneg južen, a v zgornjem delu še kompakten. Spodaj postaja vedno bolj nepovezan. Kjer se kažejo skale, je treba previdno plezati med njimi, kjer je več snega. Potem pride zadnji skok, ki pa je precej strmejši in snega med skalami precej manj. Tu vse skupaj še precej slabše drži. Če bi tu prišel čez, bi imel prosto pot do Grla po terenu, ki ga poznam od prej. Tako pa ocenim, da bi bilo tveganje preveliko. Sneg tudi ni kvalitete, da bi v njem z gotovostjo uporabil snežni klin in se spustil dol. Tako previdno plezam nazaj gor in v glavi mi počasi zori misel, da se bliža neizbežno, da bo treba prvič v življenju klicati na 112. Da bi klical tu, ne gre. Po tem snegu se je treba ves čas gibati, ker se pod nogami stopinje tudi že podirajo, cepini pa gotovo ne bi zdržali polne teže, so le opora. Tako splezam gor na snežni raz do macesnov, se tam varno namestim in sledi omenjeni klic. 10-20 let nazaj bi
gotovo plezal tistih 500 vm nazaj gor in sledil bi nočni sestop, v tem primeru najbolj enostavno v Kamniško Bistrico. Tako pa sem od plezanja gor pošteno premočen, že kar dehidriran in plezat gor bi bilo tvegano čisto z vidika zmogljivosti. Helikoper pride v okoli 30-45 minutah, ker gre vmes še po reševalca s celjske izpostave GRSZ. To je kar pomembno, ker lahko po bližnjih smereh natančno opišem kje sem, tudi višino 1800 vm. Pa vseeno pilot, ko že vidim luč helikopterja, sprva zavije proti bolj logičnim koncem, to je pred Rjavčkim vrhom proti Škarjam. To potem po telefonu hitro rešimo.
Odpeljejo me v Šentrupert (mimogrede, enkrat vmes se mi je odprla zadrga predelka in ključ avtomobila je odletel ali ostal nekje na Planjavi - pozneje se izkaže, da je ostal kar v ključavnici avtomobila). Tam me potem prijazni reševalec odpelje k sebi domov, kjer me pogostijo in debatiramo, ko čakam, da me žena in sin prideta iskat iz Ljubljane. Tako da se s tega mesta vsem še enkrat zahvaljujem, tako za reševanje kot za gostoljubje potem (pa tudi za "mimogrede izlet" po opremo, ki je ostala, 2 uri gor in 2 dol, ko je čez nekaj dni stena spet otrdela) . Je bilo pa tako, da 10 min kasneje helikopter ne bi več poletel.
Če pa ocenim sam spust, ne vem, če imamo kje tu v bližini toliko odprtega strmega smučanja v taki dolžini in višini. Prav škoda, da se to zaključi sredi stene. Je bilo prav navdušujoče. Po mojem vedenju je to bilo prvo smučanje v zgornjem delu te stene (v spodnjem, pa kot rečeno, marca 2014). Sam spust po rampi pa je v dobrih 
razmerah ob primernih predpripravah (prečka okoli raza) možen, za kakega ekstremista verjetno tudi v razmerah. Večina smučanja je v okviru plezalne smeri Prečenje S stene. Rampa in del pod njo pa je del smeri Palouz-Tschada. Ta del z grapo zgoraj in s skalnimi pragovi je ocenjen III.
Varnost, občutki? Za tako steno je treba imeti alpinistične izkušnje, ne glede na smer plezanja oziroma smučanja. Pred vstopom stiska v želodcu, še posebej, ko prej drugje vidiš, kako je na teh straneh vse trdo. Ko začneš, to mine. Osredotočenost je 100%. Kot sem napisal na AO forumu: "Ja, ene stvari je najbolje v popolni koncentraciji narediti tako (t.j. sam, op.p.). Janeza (K.) nisem hotel moriti med tednom, da gre zraven za spremstvo." Sem bil pa občasno med spustom v stiku v navezi z bratrancem Janezom, tako da je sproti vedel, kaj se dogaja. Za tole sicer rabiš veliko predvsem alpinistične prakse. Potem se tudi na robnikih na trdem nad prepadi in seveda zraven še s cepinom še dobro počutiš."
Metod Škarja