Išči

Iz preteklosti

Poobjave starejših  dokumentov (člankov,  fotografij), zgodovinske  predstavitve ...

Iz preteklosti

Objavljalci

Authors

Arhiv

Tuligoji in tuligojstvo

Jutro (9. september 1940) dLib.si: Tuligojstvo je poseben kult, ki se goji po naših planinah.

Tuligojstvo ima pristne domače korenine, je pa deblo cepljeno s tujimi mladikami. Gojitelji tuligojstva so povečini mladi ljudje izpod tridesetih let, pripadajo pa najrazličnejšim stanovom. Med tuligoji so prav tako sinovi in hčere meščanskih družin kakor obrtniški, tovarniški in kmečki naraščaj, bogati in revni. Zanimivo je pač to, da se nekateri ukvarjajo s tuligojstvom, ker so sila romantični, drugi pa izredno topi in jim je planinarstvo le moda in rekorderstvo. 

Po čem spoznamo tuligoja

Image
Že v Ljubljani ali bodi že kjerkoli, ko hodijo tuligoji pred odhodom po peronu, še bolj pa v vlaku, spoznaš člane te dične družbe. Najrajši vstopajo v one lepe, prostorne vagone, določene za turiste. Ker pripadajo zelo različnim stanovom, so tudi zelo različno oblečeni. Nekateri so v najmodernejši športni opremi, čevlje imajo zelo vidne, težke in velike, debele podplate pa tako močno okovane z velikim žeblji planinčarji, da bi bilo do malega potrebno, da bi imel tuligoj še po enega spremljevalca, ki bi mu v goro pomagal nositi čevlje. S takimi čevlji copotajo in rožljajo po tlaku peronov kakor pincgavski žrebci. V vlaku kaj radi razkazujejo težke čevlje na ta način, da noge polagajo na sosedno, nasprotno klop, ne glede na to, ali so čevlji čisti ali zamazani, in tudi to jih prav nič ne briga, kaj bo rekel sosed, ki bo imel od tuligojskih čevljev zamazano obleko. Oni so pač glavne osebe v vagonu to vedo največ povedati. Kaj radi pripovedujejo o težkočah v planinah čeprav so bili najvišje v spodnji koči na Golici, kjer se še živinica pase. So pa seveda med njimi žal tudi taki, ki vse, prav vse oblezejo to ni niti najbolj skrit kotiček naših lepih planin varen pred njihovim kultom. Drugi so spet oblečeni zelo skromno, prav nič primerno za planine. Dobrodošle so jim prikrajšane, navadne dolge hlače in ponošen oguljen suknjič. Sorazmerno tuligojem so oblečene raznim stanovom pripadajoče tuligojke. 

Posebno zanimiva so pokrivala tuligojev. Nekateri nosijo celo skavtske klobuke, čeprav niso bili nikdar člani takih plemenitih organizacij in so po vedenju in srcu najbolj protivni tistemu, kar skavtstvo zahteva in goji. Tuligoji kaj radi posnemajo tudi Arabce. Na glavo si denejo kar posebno šareni ženski robec ali si ga ovijejo okoli glave. Pač tako, da so posebno vidni. Med tipične znake tuligojev spadajo okraski klobukov, kolikor pač klobuke nosijo. Tak klobuk je pravi muzej, je do malega okovan in duhovita glava je varna, če ne že pred ostrimi kroglami risanic in strojnic, prav gotovo pa pred drobci bomb in šrapnelov. Kaj vse je pripeto, prišito ali celo pribito na tak tuligojski klobuk. Da se na klobuku nahajajo znaki vseh javnih društev, to je samo po sebi umevno. Med značkami, posebno tuligojev z dežele, pa ne sme manjkati pločevinasta planika, ki jo je nosil rajnki stric na ovratniku vojaške suknje, ko je branil še staro Avstrijo. Tudi lep spomin! Poleg starih krajcarjev to »cvancgarc« pa se leskečejo najrazličnejše kovinaste ploščice, reklama za globin in razna druga mazila. Tuligoji si radi okrasijo vratove z rdečimi in modnimi ovratnicami. Poglavitna oprema tuligoja pa sta harmonika ali »zidarski klavir«, kakor pravijo temu instrumentu Gorenjci, in pa kitara, okrašena včasih z najrazličnejše barvanimi trakovi, čudni občutki obhajajo pravega turista, kadar vidi odhajati v planine tako dično družbo. 

Pred leti so tuligoji prenočevali po planinskih kočah. Izvajanju njihovega visokega kulta so se kaj radi pridruževali tudi starejši ljudje, dvignjeni v višje razpoloženje od raznih alkoholnih dobrin. Razsajanje se je pričelo zvečer, končalo pa, ko se je pričelo daniti. V zadnjih letih so te vrste družb tisti turisti, ki prihajajo v planine, da občudujejo lepoto prirode in prisluškujejo njenim tajnam, precej izrinili iz oskrbovanih koč. In zdaj se je tuligojstvo, ki prihaja od leta do leta pri nas bolj v modo, preselilo v razne pastirske koče — na svisli in v drvarske kočice. Ti lokali so kar ustvarjeni za tuligijstvo. Tukaj ni nobenega sitnega turista, ki bi se rad odpočil v koči za težko turo prihodnjega dneva, tukaj tudi ni zoprnih policijskih predpisov. V svislih je res fletno. Tukaj lahko delamo, kar hočemo, to razsajamo po naši mili in dragi volji. 

Nu, to če bi ostalo vse to v kočici, nič hudega. Vsak naj se veseli po svoje. Toda tuligojski kult ne pozna meje. Za njega gozd in planina nista svetišče. 

Že med potjo v planino se prične tuljenje. Kdor bo bolj tulil, bo večji junak. Komaj prilezejo prvi od družbe na rob, odkoder se nudi lep razgled v dolino, prične tekmovanje. »Ho — lop — lop — lop — lop!« Da se bolje sliši, razpne kričač ob ustnice še dlani. Razgrajaču odgovarja vredna zaostala družica. Po kozje — mek — mek — mek — mek — mek! Leto ji pač najbolje pristoji, in le-to se ponavlja iz dneva v dan v naših nekoč tako mirnih planinskih svetiščih. Lovski čuvaj previdno leze po nevarni lovski stezi, skozi pečine. Nikjer ni sledi divjadi. Kje neki je divjad? Saj jo je lansko leto vedno videl, pasti se po prodih, pod stenami, letos pa niti sledi ne najde. Naenkrat se zaleskeče na stezici bel, nekoliko zamazan papirnat trak z napisom: »Bizjakove rezine«. Na stezi opazi, da je pred njim šla družba turistov. Medtem pa že zasliši divje kričanje to ropot skal, ki jih rušijo nad njim tuligoji. Ko zopet poneha, zakriči skozi pečevje neokusen šlager iz zidarskega klavirja. 

Lovski čuvaj razmišlja, kaj naj stori, če gre za njimi, se ne bo mogel vzdržati, da jim ne vzame harmonike in jo trešči čez pečine. Bolje, da se izogne neprilikam in divji družbi. Sede in razmišlja: Kaj neki imajo tukaj opraviti? Saj je vendar to le lovska steza, uporabljiva za lovce in čuvaja. S steze ni nikakega posebnega razgleda in je važna le za opazovalca divjadi. Dostop po stezi na planino je veliko težji kakor po običajni planinski poti, a katere je tudi veliko lepši razgled v dolino in na sosedno gorovje kakor pa z nevarne steze, ki drži skozi jarke ostre prode in strme pečine. In vendar jih vrag prižene tudi sem. Če bi prihajali zaradi tega, da bi gledali divjad, bi jim človek že odpustil.

Toda tako, da le tulijo in izganjajo ubogo žival, ki v naših planinah do malega nima več tihega, mirnega količka, je neodpustljivo. 

»Kje si, zeleni gorski škrat, ki večkrat zapelješ v nevarnost dobre, poltene planince? Danes te ni, da bi speljal sodrgo v pečine, iz katerih bi se ne mogla več vrniti.« 

Medtem harmonika utihne. Zasliši se obupen krik. Cvileči ženski glas kliče na pomoč, prav tisti, ki je pred četrt ure meketal kakor mlada kožica, čuvaj pohiti više. Tuligoji napenjajo vse moči, da bi rešili iz peči tuligojko, ki je zašla po gamsovi stezi v steno, čuvaju ne preostane drugega, kakor da jo reši. Ko so tuligoji spet na varni stezi, so pošteno preplašeni in debelo gledajo čuvaja, ko jih uči planinske božje zapovedi. Podobne dogodivščine se dogajajo skozi vse poletje to v zadnjih letih tudi pozimi po naših planinah. Toda nikogar ni, ki bi skušal to odpraviti. Prav zaradi tuligojev in tuligojstva je že marsikak strasten planinar, ko so mu bile planine nekoč svetišče, obupal in ostal v dolini.

Tuligoji in tuligojstvo št. 2 
Jutro, 23. september 1940

Tuligoji so jako zanimiv rod. Poznamo jih celo več vrst, poleg tega pa ima vsaka vrsta še zelo različne oblike. 

Če omenimo le najbolj tipične zastopnike tuligojev, spadajo sem poleg že opisanih planinskih tuligojev (tuligoius alpinus) tudi še domači tuligoji (tuligoius domesticus), ki so zelo majhna vrsta, zato pa bolj številna. Svoj posel, izražen že v imenu tuligoj, opravljajo v vsakem dnevnem času, to pa iz različnih vzrokov. Včasih bi človek skoraj mislil, da so v zvezi z nadnaravnimi silami; oglasijo se namreč najrajši takrat, ko si njihovega glasu najmanj želiš, to je kadar skrbno računaš zapleteno matematično nalogo, kadar te boli glava ali kadar po kosilu hočeš malo zadremati. Posebno nerodno je tudi to, da se ti tuligoji zelo pogosto nahajajo na vrtu, na balkonih ali ob odprtem oknu. Tako je vsa okolica v kar največji meri deležna njih tuligojstva. 

Ta vrsta tuligojev je znamenita tudi po tem, da sčasoma zrase in se največkrat prelevi v velike tuligoje drugih vrst. Le redko izgubi, ko odrase, prvotne lastnosti tuligojev. Lahko bi rekli, da je ta vrsta nekaka pravrsta tuligojev, iz katere so se razvili, in kar je še bolj tipično, se še vedno neprestano razvijajo tuligoji drugih vrst. — Jako značilno za to pravrsto je tudi, da ji ne moreš uteči. Najdeš jo skoro v vsaki hiši, v mestu in na deželi. Ne moreš je niti iztrebiti. Ko en individuum odrase in se že veseliš, da se ti bodo živci odpočili, pride nenadoma drugi, ki takoj v začetku in še celo s podvojeno močjo tuli svoj »ve ve ve...« . Narod pravi tej pravrsti tuligojev tudi »dojenčki« ... 

Dočim je prejšnja vrsta splošna in daje tudi ob vsakem dnevnem in letnem času značilne znake, poznamo še eno vrsto, ki pa le bolj ljubi določene kraje in čase. V nasprotju s prej opisano vrsto je bolj velika, njena obleka je različne barve in kakovosti. Značilno za te tuligoje je to, da se udejstvujejo ponoči, zaradi česar bi jih lahko imenovali nočne tuligoje. Poleg tega ljubijo večja naselja, posebno pa jim je menda všeč naša bela Ljubljana. Njihove vrste se občutno pomnože vsako nedeljo ponoči. Lahko bi torej smatrali, da je njih razmnoževanje periodično. Toda če stvarno natančneje preiščemo, doženemo, da temu ni tako. Ob nedeljah se navadno ne pojavljajo novi tuligoji, ampak prilezejo na dan (oziroma v noč) stari, ki so se že udejstvovali prejšnje nedelje. Nočnih tuligojev je torej vedno približno enako število in so tudi približno isti, le njihov smisel za tuligojstvo se pojača redno vsak teden. 

Poleg tega, da ljubijo noč in še prav posebno nedeljsko, jim menda nadvse ugaja še čas, ko prehaja pomlad v poletje in poletje v jesen, človek bi v tem točno se ponavljajočem ritmu lahko sklepal na veličastne, večne in nespremenljive prirodne zakone. Toda to ni točno. Letos so ob koncu pomladi n. pr. izostale velike trume nočnih tuligojev, če ne vzamemo v poštev onih, ki se pojavljajo vsak teden. Pri raziskovanju tega pojava se je posrečila epohalna ugotovitev, da spomladansko in jesensko ponavljanje tuligojev v masah ni podvrženo naravnim zakonom, ampak je posledica dejstva, da se vrši spomladanski ali jesenski ljubljanski — velesejem. Tudi se ti tuligoji ne razlezejo enakomerno po vsej Ljubljani, ampak narašča njih množina s kvadratom bližine od velesejmskega prostora. — Nočni tuligoji imajo mnogo sovražnikov, vendar jim je nevaren samo eden. Ta ima modro obleko z rdečimi našivki, zelo stroge oči in neizprosno srce. Če ujame tuligoja, ga ne poje (kar bi bilo zelo koristno), ampak ga zapiše v strašno črno beležnico. 

Posledice tega dejanja so različne. Nekateri tuligoji se ne poboljšajo in nadaljujejo s svojim poslom takoj, ko jim modri mož izgine izpred oči. Nekateri niti toliko ne počakajo. Razdalja od moža z beležnico, v kateri začno spet s tuligojstvom, je odvisna od hrabrosti njih srca in od množine neke tekočine, ki jo imajo v tem času v želodcu in ki jim v takem slučaju stopi v glavo. Le redki med tuligoji se zavedo resnosti položaja, ki je nastal s tem, da je prišlo njih ime v beležnico. — Vsi ostali sovražniki tuligojev nimajo zanje nobenega posebnega in pravega orožja. Včasih poskušajo z besedami, včasih z zlivanjem vode na nočne tuligoje, kar pa vse skupaj ne zaleže in je posledica navadno še večja vnema tuligojev. 

Oglejmo si še njihovo delovanje, človek gre n. pr. zvečer, utrujen od dela, v posteljo z željo, da bi se do dobra odpočil za jutrišnji dan. Noč je vroča in soparna, ni mogoče drugače, kakor da pustiš okno odprto. Toda že so tuligoji tu. Nekateri štorkljajo po tlaku z okovanimi čevlji in nadaljujejo svoje početje, ki so ga čez dan gojili kot planinski in izletniški tuligoji. Drugi prihajajo iz prostorov, kjer so se nalokali pogubonosne tekočine, ki jim zdaj stopa v glavo in v noge. Ti planinske tuligoje še prekašajo. Če se jim pridruži še velesejmska vrsta, lahko v postelji pričakaš bele zore, ne da bi zatisnil oči. Če imaš še večjo srečo in je tudi drugi dan praznik, ti sploh ne bo dano, to noč oditi v kraljestvo sanj. Ko se namreč poskrijejo nočni tuligoji, prilezejo na dan planinski, ki se vadijo na vlak gredoč in tekoč za dnevne produkcije na planinah. — Ker je nevarnost splošna spričo toliko vrst tuligojev in njih tako mnogostranskega delovanja, si vsi sovražniki tega rodu žele, da bi se kar najbolj razmnožili njihovi edini učinkoviti nasprotniki in da bi jih na čim strožje načine zatirali. 
M.  

Objavil  09.09.2020
Oznake: 1940  Jutro 1940  ljudje

L-G, 09.09.2020
Tuligoji in tuligojstvo

Značke:
GL4 Jutro L-G

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 922

IZ PRETEKLOSTI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.