Delo - Grega Kališnik: Maruša Orel iz Šmarij pri Ajdovščini ni bila ...
... v 80 dneh okoli sveta, pač pa je v štirih dneh več prepešačila 1340 kilometrov od Razdrtega do Albanije.
Za študijsko seminarsko nalogo na andragogiki, »še magistrsko moram narediti«, se je Maruša Orel odločila raziskovati dolge pohodniške poti, katerih del poteka po Sloveniji. Nabralo se jih je deset, med njimi Via Dinarica. »Obstaja deset, petnajst let, morda jo je treba še malo dodelati,« a Maruša se jo je odločila – prehoditi. Iz Šmarij na Vipavskem je 27-letnica.
Začelo se je 15. maja na Razdrtem, končalo 84 dni pozneje, »mislim, da 12. avgusta«, v Albaniji, v narodnem parku Valbona, do tja vodi Via Dinarica iz Slovenije. Prehodila je 1340 kilometrov, za njo je bilo na cilju 55.000 višinskih metrov. »Kakšen delček sem dodala, če mi je bila recimo gora všeč, kaj drugega izpustila.« Pred tem je v enem kosu prehodila Slovensko planinsko pot, »sama, večinoma pa s psom«. Omenjamo ga ne kar tako, pač, ker je bil Piki z njo ves čas tudi na Vii Dinarici.
Za družbo
Pes ve, kaj ga čaka, tisočkilometrski podvig in to? »Morda nekaj dni prej zasluti, ko pakiraš, takrat te ves čas zasleduje, češ, jaz bi tudi šel, ne pusti me doma.« Piki je border collie, borderski ovčar, »ima kondicijo, zelo je vzdržljiv«. Imajo ogromno energije, trpijo, če jih ne zaposliš. S Pikijem je šla malo zaradi družbe in ker si želi z njim preživeti več časa, kot ga, predvsem zaradi študija v Ljubljani.
Sicer prav dosti dotlej ni hodila, sem ter tja je šla v hribe, včasih pleza, športno in alpinistično. Ves čas je bila vsaj malo športno aktivna, »pa na kmetiji sem zrasla«, tako da ji delo, dejavnost nista tuja, »imamo ovce in delamo sir«. Fizično se na pohod ni pripravljala popolnoma nič, odločitev sprejela v hipu, hotela je čim prej na pot, da bi bila čim prej nazaj »in imela še dovolj časa za road trip, ki sva ga načrtovala s fantom«.
Pripravljala se je, študirajoč pot pred računalnikom, izračunala, da ji bo vzelo dva meseca, dva meseca in pol, »zmotila sem se za en teden, sem pa na poti zbolela in približno toliko časa ležala«.
Fizično se na pohod ni pripravljala popolnoma nič, odločitev sprejela v hipu. Hotela je čim prej na pot, da bi bila čim prej nazaj za road trip s fantom.
Obute je imela čevlje za gorski tek in s seboj sandale. Čevlji so zdržali. Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Črna gora in za konec kanec Albanije. Na poti v covidnih časih? »V Bosni ga ni, na Hrvaškem in v Črni gori, Albaniji imajo ljudje maske vsaj v trgovinah, v Bosni jih ne nosi niti medicinsko osebje na urgenci.« Hrano si je kupovala sproti v trgovinah, sproti pomeni »na tri do osem dni«. Sicer je imela zalogo v nahrbtniku.
»Iz izvirov, štirn, je vsako jutro natočila tri litre vode zase in psa, včasih jo je bilo treba filtrirati, spala sem večinoma v šotoru, po Velebitu v bivakih, ker jih je ogromno, včasih sem si privoščila prenočišče, da sem se stuširala in to.« Plačevala je s kartico, le v nekaterih delih Bosne je bilo s tem nekaj težav.
Medved, modras ali gad?
Strah? »Itak, da je bil. V začetku bolj pred živalmi, medvedi, kačami, ko sem srečala medveda, je strah malo pojenjal, saj ni tako hudo.« Enega hlačača je srečala na Hrvaškem, enega v Bosni, enega, pravi, stoprocentno slišala že v Sloveniji. Srečala je tudi kakšnih deset kač, predvsem na Velebitu, katere, težko reče, »ne ločim gada in modrasa«.
Strah pred nižje razvitimi bitji se je prelevil v strah pred najviše razvitimi, ljudmi. »Zlasti pred migranti, v Bosni in na Hrvaškem jih je res dosti.«
Zakaj je skušala te nevarnosti? »Če bi vnaprej vedela, da je problem z migranti tako velik in da so ponekod zelo agresivni, verjetno ne bi šla. Pri Senju sem doživela šok, nevede sem šotorila na glavni migrantski poti,« pa ji varuhi meje tega niso dovolili in so jo odpeljali na senjsko plažo. »Bila sem tik pred tem, da se vrnem domov, pa me je lokalni policaj prepričal, da sem najnevarnejši del že prehodila,« in kje naj nadaljuje.
Nazaj na štart. Sprva, pravi pogumna in vztrajna Primorka, je hodila bolj počasi, »nisem se hotela preobremenjevati, bili so dnevi, ko mi je šlo res super od nog, spet drugič je šlo slabše, a psihično je bilo bistveno bolj naporno kot fizično.« Večkrat je pomislila, da bo obrnila.
V Bosni covida kot da ni, na Hrvaškem in v Črni gori, Albaniji imajo ljudje maske vsaj v trgovinah, v Bosni jih ne nosi niti medicinsko osebje na urgenci.
Maruša Orel
Prvih štirinajst dni je bilo obupnih, »dež vsak dan, skoraj cele dneve, je bila že kar preizkušnja«. V moči težko najdeš primeren prostor za šotorjenje, zoprno je šotor postavljati, »na vrhu gore v slabem vremenu, namesto da bi se veselil, greš čim prej dol«. Po prvih dveh tednih pa je bilo vreme super, z izjemo nekaj sitnejših dni v Bosni, pa »strele so me ujele na vrhovih, sem hitela dol«. Seveda v dežju ne uživa pretirano, »a nimaš kaj, nisem mogla dva tedna čakati«.
Imela je primerno vetrovko, vetrne hlače, hodila je s palicami, »obvezno«. Šotor je imela tak, »popularen v Ameriki, za dolge pohodniške poti, lahek, za dve osebi, s klini, podlogo, komplet tehta kilo in pol.« Plus dodatna podloga, spalka in kuhalnik.
Miši so tekle
Zavedala se je, da bo med zoprnejšimi, nevarnejšimi nadlogami mišja mrzlica, v Sloveniji in v prvem delu Hrvaške »so miši kar tekle pred mano, bilo je obupno. Ves čas sem si razkuževala roke, nočeš sesti, paziš, česa se dotikaš, bilo je težko.« V glavi je predelala scenarije, kaj bo, če zboli ona, če zboli Piki, če ga piči kača, ga bo lahko nosila, imela je sprej, če jo napade medved, »sem malo vadila ...«.
Poleg solzivca za medvede, »deluje na devet metrov«, je imela še običajnejši solzivec, za ljudi in pse. Glede dolgih pohodniških poti zaupa ameriškemu trgu, »thru-hiking je del njihove kulture«, pomeni pa, »da neko pot prehodiš od začetka do konca brez prekinitev«. Tam, ko končaš srednjo šolo, se kot vojak vrneš z misije ali si se ravno ločil, »greš na eno takih poti, da se prečistiš«. Američani, pravi Maruša, o tem vedo marsikaj, o čemer mi nimamo pojma.
Na poti si je kupila satelitski telefon, »če bi potrebovala pomoč, dostikrat ni bilo signala«, imela je baterijo za polnjenje telefona, majhno kamero, vodoodporno, kar ji je prav prišlo prvih štirinajst dni.
Pri Senju sem doživela šok, nevede sem šotorila na glavni migrantski poti.
Maruša Orel
Jedla je enolično, za zajtrk ovseno kašo iz vrečke, prelito z vrelo vodo, za kosilo je bila pašteta, rio mare, za večerjo pašte z omako iz vrečke, spet samo pokuhaš. Naj se vam jedilnik zdi privlačen ali ne, redilen ali ne, Maruša je v več kot 80 dneh hoje shujšala za približno šest kilogramov.
Kateri del poti jo je najbolj fasciniral? »Po Velebitu njihovi čudoviti bivaki, s tekočo vodo, pa izredni pogledi na otoke,« razen na bolj obljudenih krajih pa je bila Orlova v prenočevalnih gnezdih večinoma sama. Lepa je Bosna, se spominja, pa Črna gora, zelo veliko je jezer.
Časa je bilo ogromno, brez družbe, no, človeške, bojda teče še počasneje, zato si je veliko pela, se pogovarjala, tako sama s seboj kot s Pikijem, »s kamero sem snemala prispevke, da sem se malo zamotila«. Žal, da se je lotila podviga, ji ni bilo, »so pa bili momenti ...«.
Ko začuti izziv
Za kaj je pri vsem šlo, zakaj je šla, ni se ločila, ni se vrnila z misije – pravega razloga ne ve. »Rada si postavljam izzive, za katere čutim, da se jih moram lotiti, da so mi v nekem trenutku namenjeni.« Čutila je, da mora prehoditi Vio Dinarico, nekaj novega doživeti, spoznati, »delala sem v Londonu, pa na severovzhodu Amerike«.
Težko bi rekla, da je v 84 dneh prišla do kakšnega prelomnega, novega spoznanja o sebi, potrdilo se ji je le, »da se vse da, če se hoče«. Tudi če se na prvi pogled zdi nedosegljivo. Zdravje, se zaveda, je podlaga vsega, »potem pa je potrebno ogromno volje, trme in vztrajnosti«.
Rada si postavljam izzive, za katere čutim, da se jih moram lotiti, da so mi v nekem trenutku namenjeni.
Maruša Orel
Ljudje, ne oni, ki se jih je bala, so definitivno najprijaznejši v Bosni in Črni gori, »odprti, sprejmejo te medse, povabijo na kavo, te postrežejo, tudi z rakijo«. Tudi gostitelji so jo sicer opozarjali, naj bo previdna (z drugimi), a, kako bi se izrazil, kot ženska na svoji poti ni bila nikdar neposredno ogrožena. Ko človeka vsi opozarjajo, »pazi, pazi, se ti strah malo zaleze v kosti, a na srečo nisem imela niti ene slabe izkušnje«. Bi jo Piki varoval? »Gotovo bi začel renčati. Če bi se človek bal psov, bi delovalo, če se ne bi, dvomim, da bi pes karkoli naredil, ker ni vzgojen na ta način.«
Zadnjih 300 kilometrov se je Maruši pridružil fant Gašper, posebna dogodivščina pa je bila pot domov, »ki sva jo skupaj nekako sfurala«. Prvih 250 kilometrov sta preštopala, do črnogorskega Bara, od tam z vlakom do Beograda, vlake za Ljubljano so zaradi korone brez opozoril odpovedovali, na avtobuse ju s psom niso pustili, slednjič sta kombi prevoz dobila prek prevozi.org. Pot nazaj je trajala dobrih pet dni, eno noč sta prespala na postajnih tleh.
Tudi zbolela je vmes, »najverjetneje je šlo za zastrupitev s hrano«, bruhala je, bilo je v Bosni, zatočišče je dobila v samostanu, od koder so jo peljali na urgenco, infuzijo, antibiotike, injekcije.
Posebna je bila ta izkušnja z urgence v Bosni, »smrdelo je po čikih, že tako mi je bilo slabo, vsi so se smejali, niso me poslušali, ko sem jim razlagala, kaj mi je, možak, ki mi je dal infuzijo, je nato zaspal, sem ga morala buditi ...«. A zdaj je srečna, da je z njo vse v redu, in predvsem, da ni staknila mišje mrzlice.
Je, odkar je nazaj, že nastal kakšen nov daljši pohodniški načrt? »Nerada preveč načrtujem vnaprej, ker nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.«
Sta pa Maruša in Gašper zdaj, ko vi berete, s predelanim bivalnim kombijem na road tripu, do konca septembra. »Spontano, najverjetneje na Sardinijo.«