Borut Peršolja:
(Objava ni sponzorirana.)
Robert Seethaler, prevedel Aleš Učakar:
Vse življenje
Cankarjeva založba 2015: 148 strani, ISBN: 978-961-282-125-8, cena: 19,95 €
Knjigo sem kupil. (Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
Pogled na življenje v gorah je pogosto idiličen, celo lep. Redko pa se zgodi, da je lahko tudi literarno delo, ki opisuje dejansko, preprosto, vsakodnevno življenje v gorah, lepo. Knjiga Vse življenje je nenavadno lepa.
Andreas Egger, preprost človek, domačin, prebivalec alpske doline, hlapec na kmetiji, gozdar, delavec na gradbiščih žičnic, avstrijski/nemški vojak, vojni ujetnik, vodnik gorniških obiskovalcev gora ima življenje, kot tisoče, celo deset tisoče drugih po celotnem alpskem prostoru. Življenje, ki ga na kratko napolnjujeta šola in cerkev, na dolgo garaško delo za preživetje in kvečjemu posamezni odlomki ljubezni, veselja in na koncu težko prigarana smrt. Te zgodbe ljudi so ponavadi zapisane zgolj in samo v župnijskih matičnih knjigah.
Robert Seethaler se je v pisanju popolnoma prilagodil ritmu hoje, ki tudi danes, še vedno veliki meri obvladuje doline in pobočja nad njimi. Zato je pripoved zložna, razgledna, mestoma zadihana, predvsem pa zazrta same vase. Ko snežni plaz vzame življenje Mariji lahko bralec čuti pritisk snega, njegovo dokončno tatvino življenjske sile in nemoč človeka, ki ljubi, ki hrepeni, ki z golima rokama išče iskrico nadaljevanja sreče.
Vztrajanje človeka, ki zna poiskati smisel tudi v sedem let trajajočem sovjetskem ujetništvu, še prej pa na osamljenem vojaškem položaju visoko na skalnem robu nekje v Kavkazu, ki vodi le v mrzlo, hladno, nadvse plitvo smrt, ni občudovanja vredno. Občudovanja vredno je nemoteno sprejemanje dogajanja okrog njega, ekonomično pretvarjanje videnega v energijo naslednjega koraka in še naslednjega koraka in ko se junak končno ozre nazaj, je pred njim izpolnjeno, tudi končano življenje.
Ko mu Rogač uide iz koša, v katerem ga prenaša v dolino in ko ga ponovno, čez desetletja sreča v drugem agregatnem stanju, ali ko opazuje prve podobe na televiziji in pristanek na Luni nas spomni, da je Andreas Egger človek kot vi in jaz. Humor, ki ga nosimo v sebi ima to čudovito lastnost, da nikoli ne veš, kdaj uide iz telesa in koliko ga je še na zalogi.
Mojstrstvo obeh – literarnega junaka in pisatelja – se skriva v hoji skozi življenje, ki z leti zori v eleganco preprostosti zavedanja o minljivosti vsega. In čeprav je človek družbeno, plemensko bitje smo nekoč, na neki točki, človeštvo prisilili, da se je atomiziralo, individualiziralo in da številni med nami iščemo mir. Preprost domačin, kot je Andreas Egger, je imel rad ljudi. Vendar so mu nekateri od njih poskušali razlagati svet ali se na kake druge načine vedli kot idioti, zato je poiskal samoto v sebi. Egger je zato – tudi v modernem času epidemije – orjaški klic drobnega človeka, da naj se vrnemo in ponovno poiščemo točko, izhodišče, vrata v skupnost.
»Glede na rojstni list, ki pa po njegovem mnenju ni bil vreden niti toliko kot črnilo žiga na njem, je Egger živel devetinsedemdeset let. Dlje je vztrajal, kot si je kdaj mislil, da bo zmogel, in na splošno je bil s svojim življenjem lahko kar zadovoljen. Preživel je otroštvo, eno vojno in en snežni plaz. Nikoli mu ni bilo odveč poprijeti za vsako delo, v skale je izvrtal nedoločljivo število lukenj in podrl verjetno toliko dreves, da bi z njihovim lesom zlahka oskrbel vse peči kakega manjšega mesta za eno celo zimo.« (140)
* * *
»Moža je oblikovala in utrdila božja roka, da si lahko podredi zemljo in vse, kar se mota po njej. Mož izpolnjuje božjo voljo in govori božjo besedo. Mož ustvarja življenje z močjo iz svojih ledij, in tako tudi odjemlje življenje z močjo svojih rok. Mož je meso in je zemlja in je kmet …« (16–17)
»Bil je močan, toda počasen. Počasi je mislil, počasi govoril in počasi hodil, vendar pa je vsaka njegova misel, vsaka njegova beseda, vsak njegov korak je puščal jasno sled, in to natanko tja, kamor so po njegovem take sledi tudi spadale.« (25)
»Nabiral je te kamne, in ker mu je ob tem postalo dolgčas, jim je dajal imena. Potem ko mu je imen zmanjkalo, jim je dajal besede. Ker pa je sčasoma spoznal, da je na njegovi zemlji več kamnov, kot je poznal besed, je začel kar še enkrat od začetka.« (29)
»Človeku lahko odkupiš ure, ne moreš mu pa ukrasti dni ali ga celo oropati vsega življenja. Ampak nihče ne more človeku odvzeti niti enega samega trenutka. Tako to je, zdaj me pa pusti pri miru!« (46)
»In ostane samo še mraz,« je pristavil Egger. »Mraz, ki ti razžre dušo.« (52)
»Glede časa je bil nasploh dokaj zmeden. Imel je občutek, kot da se preteklost krivi in upogiba na vse strani, v spominu pa se mu je potek dogodkov pogosto pomešal oziroma so se poudarki in smisli na čuden način neprestano sestavljali kako po svoje.« (93)
»Egger je ves teden vodil stara zakonca po čedalje zahtevnejših stezah in jima razkazoval lepote domače okolice. To delo mu je vlivalo veselje. Hoja po pobočjih je bila zanj res mačji kašelj in gorski zrak mu je odpihal turobne misli iz glave. Poleg tega se je gori za njegove pojme zelo prijetno malo govorilo …« (109)
»Človek je konec koncev lahko srečen kjerkoli.« (120)
»Ni še čas, si je tiho dejal, in na dolino je legla zima. Andreas Egger je naposled srečal Mrzlo gospo.« (148)
* * *
Vse življenje je brezčasna in brezkrajevna zgodba. Videli smo jo, gledamo jo, tudi jutri jo bo mogoče videti, tudi v slovenskih mestih, vaseh in kmečkih domovih. In povsod po svetu, le gledati in videti je treba s srcem.