... je od reševalne akcije na jugu Arabije

Spomini gorskega reševalca in inštruktorja Antona Kralja.

Sobota 25. marca 1972 je bil lep zimski dan.
Soproga je šla smučat na Krvavec, jaz sem doma varoval mladež. Na skakalnici v Planici so bili smučarski poleti, ki so se jih odpravili občudovati tudi mnogi gorski reševalci; tisti pa, ki jim ni bilo do gneče, so se podali na različne vrhove, v stene in na smučišča da si naberejo moči za teden, ki je bil pred nami. Tišino je zmotil telefon. Predstavil se je moški glas: »Janez Nedog«. Bil je direktor Inex-Adria, poznala sva se od povojnega mladinskega dela v Spodnji Šiški. Povedal mi je, da ima težave pri repatriaciji telesnih ostankov posadke našega letala, ki se je tiste dni pred pristankom na letališču Aden zaletelo v goro Šamzun. »Klical sem Bineta Vengusta, pa ni doma, zato te prosim, da zbereš skupino gorskih reševalcev, ki bodo danes popoldne odšli v akcijo in poskrbeli, za njihov prevoz v domovino. Mudi se!« Domenila sva se, da se slišiva čez eno uro, medtem bom jaz skušal zbrati moštvo. Po utečenih pravilih sem kot član kranjske postaje GRS najprej klical načelnika Milča Herleca. Njegov telefon je molčal, zato sem klical še vse postajne inštruktorje, ki so imeli telefon. Tišina! Potem sem iskal Staneta Koblarja, dr. Andreja Robiča, pa nekaj inštruktorjev na Jesenicah in Ljubljani. Vse zaman. Čas je priganjal in že se je spet javil Janez Nedog. Predlagal je, da bi reševalce zbrali kar z megafonom na Planici. Ni mi ugajalo, saj bi bilo res čudno videti, da iščemo reševalce kot nekakšna neurejena bratovščina. Odločila sva se, da poskusim še enkrat, če pa ne uspem, bo rešitev v Planici. Poklical sem Marjana Salbergerja, načelnika Postaje GRS Tržič. Bil je doma in zbobnal dosegljive tržiške reševalce ter Ferda Herleca iz Kranja. Z Nedogom sva si oddahnila … (Pavle Šegula)

Konec marca smo bili gorski reševalci prisotni na organiziranih smučiščih in raznih smučarskih prireditvah, kjer običajno skrbimo za varnost udeležencev. Dežural sem na smučišču Zelenica, ko se je javil načelnik postaje GRS Tržič s sporočilom, da ga je obvestil Pavle Šegula o posebni nalogi, naj v najkrajšem času zbere ekipo gorskih reševalcev, ki bi odletela še danes na jug Arabije v mesto Aden. Naloga: pomagati zdravnikom Instituta za sodno medicino iz Ljubljane, ki na gori Šamzon zaradi težko dostopnega terena niso mogli opraviti svojega dela. Tam se je namreč tiste dni raztreščilo letalo, last Inex Adria Aviopromet, s slovensko posadko, ki ga je naše podjetje posodilo državi Jemen. Skupina bo imela dve nalogi – poskrbeli bi naj za varnost zdravnikov, poiskali posmrtne ostanke potnikov ponesrečenega letala, ki so bili razmetani po vsej gori in jih dostavili skupini sodne medicine, da jih identificirajo. Izločili bodo ostanke članov posadke, da bi jih lahko vrnili svojcem v domovino. Povedano je bilo tudi, da nas bodo kar na letališču cepili proti nalezljivim boleznim.

V najkrajšem času se je zbralo šest tržiških gorskih reševalcev. V skladišču smo se oskrbeli s potrebno reševalno opremo in se odpeljali na letališče Brnik, kjer je svoje delo najprej opravila zdravnica. Pridružila sta se nam še en reševalec iz Kranja in novinar, potem pa nas je sprejel direktor Inex Adrie, Janez Nedog. Določili so me za vodjo reševalnega moštva med poletom, ki naj bi trajal 10 do 11 ur ter za stike s posadko letala, ki naj bi stregel z osvežilno pijačo. Stisnili smo roke prijateljem in se vkrcali na letalo. Stevardesa nam je na hitro še povedala, kje sta hrana in pijača in zapustila letalo, nato so zahrumeli motorji. Kmalu smo se odlepili od tal in poleteli v noč … V temi smo pod seboj opazovali luči na tleh, zelo lep je bil nočni pogled na Atene. Nad morjem so v temi žareli le izpuhi letalskih motorjev. Ko je posadka javila na zemljo prelet čez Izrael, ni dobila nobenega odziva, zato so ugasnili vse pozicijske luči. Izrael je bil takrat v vojni.

Ko se je začelo daniti, se je pod nami pokazal Sueški prekop. Še po štiridesetih letih mi ostaja v nepozabnem spominu pogled na obale Rdečega morja in kraterje ugaslih vulkanov, na dvorce v puščavi, obdane z zelenjem, prelet čez goro Šamzon ter spust proti Adenskemu zalivu in precej trd pristanek na Adenskem letališču. Ko so se odprla vrata, je puhnil v nas vroč arabski zrak. Sledil je carinski pregled, kjer so nam zasegli vse radijske postaje. Vkrcali smo se na avtobus, ki je bil na prvi pogled takšen, kot bi ga pripeljali z odpada. Manjkalo je nekaj stranskih oken, na sedežih je bil sloj puščavskega peska. Med vožnjo skozi mesto je bilo na križiščih treba nakazati smer kar z roko. Pripeljali smo se do mornariškega oficirskega hotela, kjer smo se nastanili.

Kmalu je prišel pome vojak, ki me je z džipom odpeljal na ministrstvo. Tam sem se sestal z zdravniki iz skupine sodne medicine iz Ljubljane. Pomenkovali smo se o reševanju in prevozih. Do vznožja gore so nam ponudili prevoz s helikopterjem, prevoz skozi puščavo z avtom ali pa po morju z ladjo. Odločil sem se za slednje, saj je bil po morju najboljši prevoz prav do vznožja gore. Z menoj so se strinjali tudi zdravniki in dogovorili smo se za uro jutranjega odhoda ter prevoza do vojaškega pristanišča.

Ko sem prišel iz zgradbe, ni bilo več šoferja, ki me je pripeljal, zdravniki pa so bili nastanjeni na drugem koncu mesta. Kaj sem hotel – treba je bilo vzeti pot pod noge. Med potjo do hotela sem opazoval zaklone iz vreč, napolnjenih s peskom, iz lin pa so štrlele cevi mitraljezov. Tisti čas sta bila Severni in Južni Jemen v vojni. Slišal sem opazke mimoidočih, ki so kazali name s prsti in govorili »komunista, komunista«. Takoj sem pomislil na svojo rdečo srajco. Ko so pristopili k meni in me po angleško vprašali od kod sem, sem jim povedal, da iz Jugoslavije. Takoj so mi ponudili roke in vzklikali »Tito, Tito - prijatelj!«

Ko smo se razšli, sem v izogib sitnostim slekel srajco in jo stlačil v žep. Kolikor se je dalo, sem se držal obale. Opazoval sem krojače in izdelovalce nakita, ki delajo kar na ulici ter si ogledal pristanišče. Končno sem prispel v naš hotel, kjer nas je v večernih urah obiskala posadka našega letala. Opozorili so nas, da so posamezni izhodi v mesto nevarni in da naj se raje zadržujemo v skupini ter da se je pri morebitnih nakupih treba pogajati. Zato smo jih prosili za vodenje.

Po povratku v hotel smo naprosili kuharja naj nam skuha čaj, da bomo naslednji dan napolnili čutare. Bil je temnozelen in trpkega, nič kaj dobrega okusa. Ker je bil čas za počitek, smo vrata naše spalnice založili s prazno posteljo; menili smo, da previdnost ni odveč. A smo se krepko zmotili.

Zjutraj me je iz spanca prebudil neznan človek z velikimi belimi očmi in s kretnjami povedal, da je čas za vstajanje. Spogledali smo se med sabo, češ le kako je prišel do nas skoz zaprta vrata in takoj ugotovili, da smo zaradi peklenske vročine pustili odprto okno. Po zajtrku nas je ob dogovorjeni uri prišel iskat velik vojaški avto, ki ga je bilo ponovno treba zagnati v tek z našo silo. Odpeljal nas je na vojaško pristanišče, kjer so nam vrnili radijske postaje, potem pa smo se skupaj z zdravniki vkrcali na manjšo vojaško ladjo in se prek Adenskega zaliva prepeljali pod goro Šamzon. Zaradi visokih valov se z motornim čolnom nismo mogli prebiti do obale.

Naša posadka je v nam neznanem jeziku poklicala ribiče, da so priveslali k nam v dolgih, ozkih čolnih, prek katerih so pljuskali valovi. Zato sem nahrbtnik z radijskimi postajami držal kar nad glavo. Na obali smo videli, da ribiči tega dne niso imeli težkega dela, saj je morje zaradi visokih valov naplavljalo ribe kar tja, oni pa so jih pobirali v metali v koše.

Na obali smo pustili zdravnika z dokumentacijo, sami pa smo z dvema zdravnikoma odšli preko morene ugaslega vulkana, po skalnatih odstavkih in policah ter prek grap do druge tretjine gore. Določili smo, da naj bo tu zbirni center, kjer sta ostala zdravnika. Reševalci smo se razdelili v tri skupine, da preiščemo goro. Kmalu smo začeli prinašati dele teles ponesrečencev in ugotavljali, da so domačini že pred nami temeljito prečesali vso goro in odnesli s seboj vse, kar je bilo količkaj vredno. Zdravniki so me že kmalu prosili, naj ostanem pri njih in z radijsko postajo sporočam podatke na obalo. Delo je steklo in tako sem med opravki opazil enega od reševalcev, kako iz fotoaparata vleče film in opreza, kaj je posneto na njem. Početje se mi je zdelo sumljivo, zato sem prosil najbližjega reševalca, naj ga odpelje do votline v gori, ki je bila v senci, potem pa se je vse skupaj srečno izteklo. Sonce je pripekalo vse močneje, žeja je naraščala, zdravniki so pogledovali proti našim čutaram; čeprav so še zvečer imeli o našem čaju negativno mnenje, jim je tega dne prišel še kako prav. Na gori je bilo vse polno razbitin letala in ostankov ljudi. Na vrhu smo ob gornjem robu kraterja našli enega od letalskih motorjev. Z gore je bil lep razgled na morje in našo ladjo, ki je bila zasidrana daleč od obale. Okoli dvanajstih sem po radijski zvezi dobil obvestilo, da so nam na ladji pripravili kosilo. Vsi smo ga soglasno zavrnili, saj smo bili z obleko vred prepojeni s smradom po ožganih telesih in nismo imeli niti najmanjšega teka. Z delom smo končali pozno popoldan. Vsi potniki in člani posadke so se smrtno ponesrečili le nekaj kilometrov pred pristankom na Adenskem letališču. Posmrtne ostanke posadke smo odnesli s seboj, potnikom pa smo naredili iz kamna skupno grobnico in jih pustili na gori.

V morju smo se okopali in razkužili. Tokrat je motorni čoln lahko priplul do obale in nas prepeljal na ladjo. Ko smo se povzpeli na krov, je bila kovinska ploščad tako razbeljena od sonca, da smo se kar prestopali. Da bi ohladili podplate smo kar v oblekah poskakali v morje, kamor so nam mornarji vrgli debelo vrv za povratek na krov. Na ladji nas je kapitan opozoril, da je tako početje tvegano, ker je v tem delu zaliva veliko morskih psov. Naslednji dan smo videli, da je to res, saj smo videli veliko domačinov, zlasti otrok, ki so zaradi srečanja z njimi ostali brez okončin.

Ko smo pluli preko zaliva, so se naši pogledi vračali na usodno goro, plovba pa je bila med povratkom bolj mirna. Obleka se je na nas v hipu posušila, ostal pa je zadah po ožganem, zato smo jo v hotelu zmetali v vreče iz polivinila. Preostanek dneva smo prebili na terasi. Termometer na stavbi je še vedno kazal prek petdeset stopinj. Svojo notranjščino smo si razkuževali z viskijem, le-tega pa pozno v noč hladili z mrzlim pivom. Zdravniki so imeli naslednji dan zahtevno delo. Identificirali so posmrtne ostanke in jih po predpisih shranili v kovinske krste, le-te pa nato v običajne lesene krste. V hotelu nas je čakalo obvestilo, da so zdravniki svoje delo opravili in bomo še ta dan odleteli domov. Čas je hitro minil. Poslovili smo se od osebja hotela, predvsem kuharja, ki nas je pri vsaki jedi zalagal s svežim paradižnikom. Ko smo prispeli na letališče, smo videli, kako močno je od zunaj zastraženo. Sledile so letališke obveznosti. Zdravniki so se v brezcarinski coni oborožili s »floharicami« viskija za korajžo med poletom. Ko smo vstopili v letalo, ki nas je ves čas čakalo na letališču, smo zagledali velik kartonski zaboj v velikosti pralnega stroja, v njem pa polno banan. To je bila naša popotnica za povratek v domovino. Med poletom smo zaradi varnosti obšli Izrael, a prileteli v drugo nevarnost – močno nevihto. Vetrovi so letalo pošteno premetavali. Ko smo po desetih urah leta pod seboj zagledali zeleno Dolenjsko, smo najprej pomislili na regrat. Na letališču Brnik smo se po izkrcanju še enkrat ozrli na letalo DC 6, ki je z našim poletom odšlo v zasluženi pokoj in je sedaj razstavljeno pred letališko zgradbo …

V reševalnem moštvo so bili: Janko Jerman, Anton Kralj, Matjaž Anderle, Nadislav Rožič, Ludvik Rožič, Dušan Srečnik in Ferdo Herlec. Akcija se je zaključila 29. marca 1972. (Anton Kralj)

Uvod Pavle Šegula, dopolnilo Anton Kralj