ZON.si - Doroteja Jazbec: ... pogled Zasavska koča
Pisalo se je leto, ko so zasavski planinci prešli z resnih pogovorov na še bolj resna dejanja – odločili so se zgraditi lastno planinsko kočo v osrčju Julijskih Alp.
Pobudnik za ta podvig na 2.071 metrih nadmorske višine je bil Stanko Brečko.
Kako so se sploh lotili gradnje in zakaj, je v pogovoru razkril Zoran Klemen, ki je pred slabimi 70 leti pri projektu zasavskih planincev tudi aktivno sodeloval.
Zoran Klemen, nasmejan starejši mož vedrega pogleda, je povedal, kako se je pravzaprav iz heca rodila zamisel o gradnji skupne planinske postojanke. Zgodba je, kakor se še živo spominja, res zanimiva.
Na prostoru, kjer je danes Zasavska koča, je bila včasih obmejna postojanka (karavla) in bližnji bunker, ki tam stojita še danes – karavla služi kot skladišče, bunker pa temelje bivaka.
Na Prehodavcih, kjer je bila tedaj meja med Jugoslavijo in Italijo, je počivala skupina planincev.
Pavla in Ante Beg, Tine Lenarčič in Rado Kovačič iz Trbovelj ter Stanko Brečko iz Hrastnika, so počivali, kramljali in uživali ob razgledu na Julijske Alpe, od koder pa se je lepo videlo tudi na novozgrajeni Pogačnikov dom na Kriških podih. “No, lepa reč, tamle se veselijo ob pivu, mi pa tule malčvamo pri suhem,” so se pošalili na račun lastne žeje. In iz heca nato že kmalu presedlali v resne pogovore o gradnji planinske koče.
Oblikovali gradbeni odbor in se lotili dela!
V Trbovljah so avgusta 1952 sklicali sestanek, na katerem so Brečka določili za predsednika gradbenega odbora, Kovačiča za tajnika in Lenarčiča za blagajnika ter si porazdelili naloge in zadolžitve. Izdelavo načrta so zaupali Hrastničanu Ediju Toplaku, tudi članu gradbenega odbora. “Pri podjetjih ni bil noben problem dobiti material, v Trbovljah smo dobili cement, v Zagorju apno in vse, kar so nam dali, skladiščili v Hrastniku, nato pa sva z Brečkom gradbeni material naložila in ga odpeljala v Log pri Trenti,” pripoveduje Zoran, ki šteje spoštovanja vrednih 95 let in navdušeno pripoveduje, kako hitro je Okrajni ljudski odbor Tolmin izdal gradbeno dovoljenje.
Zasavska koča na Prehodavcih je bila leta 2019 po izboru obiskovalcev NAJ VISOKOGORSKA PLANINSKA KOČA v Sloveniji.
Brečko je glihal s Trentarji in z Bohinjci, in ker so bili prvi cenejši, so Trentarji dobili zaupano delo prevoza materiala do Prehodavcev, za katerega so bili plačani po prepeljanem kilogramu. Ante Beg, ki je imel v Dolini sedmerih jezer lasten bivak, pa jo je redno mahal iz doline v gore ter vse redno spremljal in beležil. Da danes take požrtvovalnosti, kakršno je bilo zaznati nekoč, žal več ni, komentira ob navedbi: ” Z Brečkom sva na rudniški žagi v Hrastniku naložila 76 kilogramov težak strešni tram, ki je bil tako dolg, da je spredaj in zadaj segal čez avto, in ga odpeljala v Trento. Od tam ga je eden izmed Trentarjev štiri dni na ramenih nosil po mulateri (tovorni poti v gorah). Pesek pa so tudi kar gor delali: Po skalah so tolkli in potem drobir nakopali ter tovorili do mesta izgradnje koče.”
Gradbena dela so bila zaupana Trentarjem, tesarska pa Bohinjcem – “barantanju” navkljub so oboji dobili posel, pa je bil volk sit in koza cela ter vsi zadovoljni.
Koča stoji, kaj pa ime?
Kočo so gradili dve leti – začeli so leta 1952, nove planinske postojanke pa so se razveselili, sicer še ne v celoti opremljene in dokončane, na slavnostni otvoritvi avgusta 1954. Še pred otvoritvijo je bil, kot navaja v zborniku Zlati jubilej Planinsko društvo Radeče, podan predlog, da bi koča nosila ime po znamenitem naravoslovcu Baltazarju Hacquetu, a odbor tega ni sprejel. Tudi sogovornik Zoran pravi: “Ker so kočo gradili zasavski planinci (hrastniški in trboveljski ter radeški, zagorskih je bilo bolj malo), je bilo edino smiselno nadeti ime Zasavska koča na Prehodavcih,” in to je obveljalo.
Sprva se je Brečko dogovoril, da je delo upravnika koče opravljal eden izmed upokojenih rudarjev Jože Zagorc, njegova žena Zofka pa je kuhala. Zatem je Brečko, poznejši hrastniški župan (tedaj je nosil naziv predsednik skupščine Občine), našel novega, ker pa je bilo vse teže dobiti človeka za zaupano delo oskrbnika, so se planinska društva dogovorila, da gradbeni odbor ponudi upravljanje Zasavske koče na Prehodavcih Planinskemu društvu Radeče – zlasti, ker ni imelo tedaj nobene planinske koče v upravljanju in ker so videli v radeškemu društvu dovolj dobro zagotovilo za uspešno delovanje in vzdrževanje postojanke zaradi vključenosti Staneta Koslja, tudi direktorja takratne Tovarne papirja.
Radeški planinci so januarja 1956 ponudbo sprejeli in od tedaj je koča “njihova”.
Zasavska koča je bila sicer v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prva v Julijskih Alpah s sončnimi celicami za pridobivanje električne energije in s prototipom suhega stranišča (izdelal Igor Istenič iz Radeč).
Zoran pri svojih 90-ih na Prehodavcih
Ko sogovornika Zorana, katerega poklicno življenje je zaznamovalo delo avtomehanika v Splošnem trgovskem podjetju Hrastnik, pobaram, ali se morda spominja, kdaj je bil nazadnje pri Zasavski koči na Prehodavcih, pove, da je “zdaj že res nekoliko v letih za štrapac” (za obuti pohodne čevlje in iti v hribe, op.a.), je pa bil “gor na Zasavski” pred petimi leti.
Ustanovnega in obenem najstarejšega člana Planinskega društva Hrastnik Zorana veseli, da kočo modernizirajo, zanjo lepo skrbijo in da nudi zatočišče in možnost okrepčila. Da se na 2.071 metrih nadmorske višine ne “malčva več pr suhem”.