Črnuški AO - Gašper Stopar: ... oz. kako sm nehu skrbet in vzljubil Steno
Ob polšesti uri parkirava v Vratih. Na alter parkingu, ker je seveda že vse nabasano. Ob pogledu na Triglav se v prvo zmedem, "a so postavl javno razsvetljavo tm gor???"
Seveda ne, zgleda že cele četice lovijo poglede na sončni vzhod. Ah ja, ta Triglav
Pomujava se do vstopa v smer, od daleč pa že vidiva 5 postav, ki stojijo pred spominsko tablo. Že začnem razmišljati o čakalnih vrstah in listkih s številko, pa na srečo, ko se približava, ugotoviva, da je ena naveza zgolj zgrešila vstop v Slovensko. Tko, ful.
Pihneva enga al dva, počakava trojno navezo pred nama, da se malenkost oddalji in se zaženeva.
Pa zagon ne traja dolgo, saj za nama privihrata dva vertikalca, ki se jima zgleda totalno mudi, da prideta spet v horizontalo in prehitevata po levi in desni, vpenjata seveda ne, ker je preveč zamudno, vse skupi me začne spominjat na primorsko avtocesto ob nedeljah zvečer.
Nč krize, zapaše še kak cigaret in ko gre kalvarija stran, v miru nadaljujeva vzpon.
Začetni cugi so lepi, zlo kompaktni, pocukrani s kakšnim previsekom, ki pomaga pri jutranjem zbujanju. Prečka neizpostavljena, klini povsod. Kaj še hočeš...
Kmalu sva v luknji aka jajčkih in po malo štajerčenja prideva do druge grape. Preveč mi ostane v glavi nek opis, ki opozarja, da se ne gre prehitro gor iz prečke in grem naprej od druge grape ter zavijem za oster vogal (ne zavijat za oster vogal :P).
Vse skupi mi je logično, saj vidim polno klinov, ko pa se preko krušljive poke (V?), s polno trenja, komaj povlečem na polico in potem porabim še 10min za jalovo iskanje štanta, mi postane jasno da sem zajebal.
Pa ni vse tko kritično in po dveh raztežajih driftanja v desno (in treh zelo dobrih pokicah za jebe <3 ) ujameva originalno smer.
Tud v zgornjem delu je po kaminih plezarija zelo lepa in kompaktna. Ker sem že ogret za lutanje, v zadnjem raztežaju še "namesto da bi šel po planinski prečki, k bi še moja babi pršla, si šu v to sranje!" - Sandi
Mal je treba začint ^^
Na vrhu Bavarske nisva tko zgodnja, nad Škrlatico pa že nastajajo grozeči oblaki, tko da se ne obirava in pohitiva do Nemškega turnca in v Zimmer Jahna.
ČAO viri so nepogrešljivi in slikce, okrepljene v MS Paint, pomagajo bolj kot katerikoli GPS, pod izstopnim previsekom sva v dobri uri, še par osmic in udarcev kladva in sva na koncu.
Za finiš mi Sandi na telefonu pokaže dokazno gradivo, zgrešil sem vsaj 3 kline. Sokoljih oči pač nimam.
Na vrhu zadovoljna in utrujena, se podava dol čez Prag, kar se vleeeeeeečeeeeeeee. Bogovi hidrodinamike pa so nama naklonjeni in prve kapljice nad glavo se pojavijo šele v trenutku, ko se zadnje kapljice znajdejo v trebuhu; pri Aljažu.
Ful lepa smer, like & recommend