Išči

Napovedi

Bilten, napovedi vremena, razmer, SPIN, ... 

Napovedi

Objavljalci

Authors

Arhiv

Cilj je pot in ne vrh

75 let od ponovne oživitve Slovenskega planinskega društva Trst

»Cilj je pot in ne vrh za vsako ceno«

75 let od ponovne oživitve Slovenskega planinskega društva Trst

V teh dneh poteka tri četrt stoletja od obnove – ponovne oživitve tržaškega Slovenskega planinskega društva. Ljubezen do domačih krajev, želja po spoznavanju in doživljanju gorskega sveta, po druženju in vzajemnem spoznavanju je vodila planinsko družino skozi to dolgo, dokaj razgibano obdobje, ki so ga zaznamovale številne politične, politično-geografske, socialne in družbene spremembe. Povojni časi so bili negotovi, naporni, velikim pričakovanjem so sledila težka razočaranja, nato so se obzorja počasi zjasnila, življenje se je sprostilo, postajalo je lagodnejše; spet je prišlo do zaostritev, do družbenih sprememb, a društvo je znalo vztrajati, kljubovati in se prilagajati novim razmeram.

Pogled v preteklost

 Po koncu druge svetovne vojne, ki je povzročila nepopisno razdejanje, ogromno, mrtvih in razseljenih, je bilo  treba začeti znova. Po novi politično–ozemeljski razporeditvi je bilo treba odpravljati ruševine, popravljati povzročeno škodo, pozidati uničene vasi, požgane domove, obnoviti pod fašističnim režimom nasilno razpuščena društva, združenja in zadruge. Tržaški Slovenci so si zavihali rokave in se z velikim zanosom posvetili ohranjanju osnovnih, s težkimi žrtvami pridobljenih pravic.

Takoj po osvoboditvi so se začeli sestajati nekdanji člani Tržaške podružnice  Slovenskega planinskega društva, povratniki iz fašističnih zaporov in taborišč, ter razmišljati o obnovi društva. Organizirali so nekaj krajših izletov na bližnje vrhove, saj je tedaj globoko v slovensko ozemlje postavljena Morganova razmejitvena črta med cono A in cono B povzročala precej težav pri prehajanju. Pridružili so se jim nekateri mlajši navdušenci. Umestili so pripravljalni odbor za  ponovno oživitev društva, ki je oblikoval društvene smernice in pripravil nov statut v skladu z obstoječo stvarnostjo.

Prvi predsednik Zorko Jelinčič

V nedeljo, 5. maja 1946 zjutraj, se je v kinodvorani Primorskega narodnoosvobodilnega odbora v  ulici Carducci 6 zbralo na ustanovnem občnem zboru približno petdeset planincev in ljubiteljev gora. Predsednik občnega zbora dr. Zorko Jelinčič se je uvodoma zazrl v društvene korenine, orisal preteklo društveno delovanje od ustanovitve leta 1904 mimo požiga Narodnega doma do nasilne ukinitve društva in njegovega ilegalnega delovanja v fašističnem obdobju. Spomnil se je tudi planinskih tovarišev, ustreljenih na bazovski gmajni. Podal je smernice nastajajočega društva. Po njihovi odobritvi je bilo ustanovljeno Planinsko društvo v Trstu.  Izvršni odbor je za predsednika izvolil dr. Zorka Jelinčiča. Še isto popoldne je društvo organiziralo svoj prvi izlet. Podali so se v Glinščico, kjer je zaživel tudi prvi alpinistični tečaj. Poleg Zorka Jelinčiča sta ga vodila še Jože Cesar in Sandi Blažina.

 Novoustanovljeno društvo si je kot vodilo zastavilo spoznavanje slovenskih krajev in njihovih kulturnih znamenitosti. Navdušenje je člane množično vodilo na Kras in v Julijce, na izlete, pogosto povezane z udarniškim delom na cestah, železniških progah, z markiranjem poti ali obnovo planinskih zavetišč, npr. koče na Snežniku, Vojkove koče na Nanosu itd. Velik podvig je predstavljalo popravilo in preureditev v planinsko kočo bivše italijanske mejne stražarnice na Doliču. Njen upravnik in gospodar je bil društveni blagajnik Miro Pavlovič. Masovne udeležbe na izletih niso omejevali ne naporna vožnja s kamioni ne togi ukrepi zavezniške vojaške uprave, ki je marsikdaj zadnji trenutek preprečila načrtovani izlet in stike s planinci v matični domovini. Ob veliki zagnanosti in izredni društveni dejavnosti so nastali številni odseki, najuspešnejša sta bila smučarski in mladinski, za katerega  sta bila poverjena  Breda Mermolja in Bojan Pavletič. Predvsem slednji se je s prirojeno zagnanostjo lotil dela. Mladinski odsek je v kratkem zaživel in postal sploh edina slovenska mladinska organizirana skupina, v kateri se je množično udejstvovala mestna mladina.

Prelomno leto 1954

A vrtinec političnih razprtij, ki je leta 1948 zamajal družbeno, kulturno in športno dejavnost slovenskih organizacij, je zajel tudi ponovno oživljeno tržaško planinsko društvo. Kljub angažiranosti odbora je dejavnost naglo upadla, kar pa ni zaustavilo zaleta planincev. Organizirali so izlete v bližnjo okolico in v Julijce, jamarski navdušenci so, v sodelovanju z jamarji iz Boršta, zavzeto raziskovali kraško podzemlje, živahna je bila smučarska dejavnost. Nekateri člani so se celo udeležili tekmovanj za prvenstvo Svobodnega tržaškega ozemlja. Pomembno je bilo tudi leto 1954: takrat se je društvo preimenovalo v Slovensko planinsko društvo Trst. Junija istega leta je slavnostno obeležilo svojo 50-letnico. Svečanosti so se udeležili predstavniki Planinske zveze Slovenije ter goriškega in celovškega planinskega društva, saj so tržaški planinci vedno gojili plodne prijateljske stike s sorodnimi slovenskimi, še posebej zamejskimi, društvi. Težko pa je bilo v tistih časih vzpostaviti kakršnokoli stik z lokalnimi italijanskimi društvi; omejevale so ga politične in ideološke zapreke.

Po podpisu londonskega memoranduma (1954) in razmejitvi primorskega ozemlja, ko je cona A s Trstom administrativno pripadla Italiji, so se razmere še bolj zaostrile. Državno mejo so zarisali v neposredni bližini mesta, ki je ostalo odtrgano od svojega tradicionalnega planinskega zaledja. V novih okoliščinah so bile gore zelo oddaljene, težko dosegljive. Treba je bilo iskati možnosti, kako najlaže premostiti težave. Državna meja je postala lažje prehodna šele z uvedbo maloobmejene propustnice. Ta je omogočala bolj množične izlete v bližnjo okolico in ponovno vzdrževanje stikov s planinci v matični domovini.

Z naglim porastom industrializacije v razburkanem povojnem obdobju so nastajale tudi hitre in globoke družbene in socialne spremembe. Povečana blaginja in rastoča motorizacija sta zadali hud udarec društvenemu delovanju. 12. decembra 1956 je predsednik Jelinčič v Primorskem dnevniku zapisal:“ Poleg omenjenih težav ni mogoče preko ene najvažnejših zaprek v razvoju za sodobno planinstvo: vedno rastoča motorizacija, ki mladino in celo odrasle vedno bolj odvrača od lepe prirode in jo vedno bolj zavaja na dekadentna pota udobnega modernega turizma s površnim poznavanjem pokrajine.“ Društvo je zajela daljša kriza, zmanjkalo je novih pobud, skupinskih izletov je bilo malo, postajali so čedalje bolj maloštevilčni. Člani so se raje podajali na planinarjenje sami. Razumljivo: po krvavi vojni in napornem povojnem zagonu ter po tako dolgi utesnjenosti si je človek želel predvsem svobode in sproščenega užitka.

60. leta: odločilen priliv mladih

Proti koncu šestdesetih let pa je bilo v družbi čutiti nov zagon, nova energija je prevevala mlade in manj mlade. Tudi razmere za delovanje društva so postale ugodnejše. Mlade sile so omogočile njegov ponovni vzpon. Število izletov je naraščalo, udeleževale so se jih predvsem mlade družine z otroki. Množični so postajali tudi smučarski izleti, na katerih je bila prisotna predvsem mladina s tekmovalnimi težnjami. Leta 1966 je društvo organiziralo prvi smučarski tečaj na snegu, že naslednje leto pa prve Zimske športne igre na Črnem Vrhu nad Idrijo. Igre so doživele velik uspeh, udeležili so se jih tudi člani drugih kulturnih in športnih društev. Navdušenje za smučanje je raslo, tekmovalni nastopi so postajali čedalje uspešnejši, število dobrih smučarjev in perspektivnih tekmovalcev se je večalo. V vidiku bodočih tekmovalnih nastopov na smučarskih prvenstvih je odbor sklenil včlaniti društvo v Italijansko  vsedržavno smučarsko zvezo FISI. A tu se je takoj zataknilo. Društvo je naletelo na odločen odpor italijanskih smučarskih klubov v Trstu, ki so enostavno zanikali obstoj Slovenskega planinskega društva Trst. 

Ovacije in smučarska mrzlica

Potrebna so bila tri leta neutrudnih prizadevanj, premagovanja neskončnih birokratskih zaprek in zapostavljanja ter odločnih odvetniških posegov, da so konec leta 1968 pristojni organi končno odobrili vlogo in SPDT sprejeli v Italijansko vsedržavno smučarsko zvezo FISI. Živo se še spominjam občnega zbora aprila 1969, predvsem trenutka, ko je takratna predsednica dr. Sonja Mašera javno razglasila novico o vpisu društva v FISI. Gregorčičeva dvorana je zabučala od navdušenja, sledila je prava ovacija, ploskanje se je razlegalo po vsej ulici Geppa. Nič čudnega, saj je ta - dolgo pričakovani - trenutek pomenil vsedržavno priznanje obstoja našega društva, pomenil je preboj v sfero v Italiji pravno priznanih športnih društev. Izkaznica FISI je zagotavljala društvenim atletom udeležbo na tekmovanjih in na smučarskih prvenstvih. Dolgo pričakovano priznanje je društvu končno zagotovilo tudi državno podporo.

V naslednjih letih je društveni smučarski odsek zajela prava smučarska mrzlica. Tečaje smučanja so nadgradili z dodatno ponudbo: s suhimi treningi, predsmučarsko telovadbo, tekmovanji ...  Uvedli so izpopolnjevalne tečaje smučanja za  vaditeljski kader in ustvarili lastno ekipo strokovno podkovanih smučarskih vaditeljev, ki so mladini v maternem jeziku posredovali spoznavanje smučarskih veščin. Dolgoletni vodja Smučarskega odseka, Pavel Fachin, si je omislili in opremil društveno elektronsko časomerilsko službo in z vodenjem društvene časomerilske ekipe dosegel večjo profesionalnost tekmovanj. Zimske športne igre so postajale izredno priljubljene in čedalje številčnejše. V nekaterih sezonah so smučarski načelniki vodili na igre od pet do sedem polnih avtobusov smučarjev, tečajnikov in tekmovalcev. Delovanje odseka je dalo zgled in povod za nastanek novih smučarskih društev in klubov v zamejstvu. Pomembni dosežki plodne smučarske dejavnosti Slovenskega planinskega društva Trst so odmevali tudi v širšem prostoru, društvena razpoznavnost se je razširila v mednarodnih smučarskih krogih. Leta 1995 je društvo sprejelo izziv Mednarodne smučarske zveze FIS za organizacijo tekmovanja v ženskem slalomu na Trbižu in naslednje leto tudi izpeljalo prvo mednarodno smučarsko FIS tekmovanje za pokal treh narodov. Ta so se nadaljevala vse do leta 2005. Toda časi so se spremenili. Nastali so novi trendi, nove potrebe, ustvarjala so se nova pričakovanja. Zimske športne igre, pojmovane res kot igre, vsem v zadoščenje in v užitek, so v spremenjenih pogojih izgubile svoj pomen. Ob nagrajevanju zmagovalcev na jubilejnih, 40. zimskih športnih igrah leta 2008, je tako padel zastor na uspešno zgodbo zimskih športnih iger.

Vzporedno z vzponom smučarske dejavnosti gre v tistem obdobju omeniti tudi naglo rast Mladinskega odseka. Dr. Sonja Mašera, otroška zdravnica, ki je znala pritegniti in navdušiti mlade in starejše, je svoje male paciente privabila na nedeljske izlete. Vrstili so se mladinski pohodi po Krasu in bolj oddaljenih krajih, tekmovalni nastopi, športni teki in igre na kraški gmajni. Največjo množičnost pa je Odsek doživel v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na njegovo rast je odločilno vplival tedanji predsednik, poklicni šolnik, inž. Pino Rudež. Žal je v devetdesetih letih sledil velik demografski upad. Število šoloobvezne mladine se je močno zmanjšalo. Tudi udeležba na mladinskih izletih je bila skromnejša. Da bi najmlajšim posredovali ljubezen do narave, gorskega sveta in sproščenega gibanja v naravi, je bilo treba poiskati novo, svežo strategijo.

Od Vertikale do Himalaje

Čeprav so bile v obdobju od konca šestdesetih let do konca devetdesetih prejšnjega stoletja prireditve na snegu prava gonilna sila društva, niso bile druge dejavnosti nič manj uspešne. Tudi pohodništvo se je krepilo. Vse številnejši člani so osvajali bolj ali manj zahtevne cilje v domačih in tujih gorah, podajali so se predvsem na znamenito Slovensko transverzalo (danes Slovenska planinska pot). Prav po zgledu te priljubljene poti je odbor na predlog prof. Bojana Pavletiča zasnoval in uredil zamejsko planinsko pot. Slednja se vije od tromeje na Peči, stičišča treh narodnosti in treh kultur, po slovensko-italijanski meji od Kanalske doline, preko Rezije, Goriških Brd in tržaškega Krasa do Jugovih sten v dolini Glinščice. Pot so slavnostno predali namenu 5. oktobra 1975 in jo poimenovali Vertikala.

Po zaslugi Angela Kermeca in Petra Suhadolca je bil leta 1983 ponovno ustanovljen Alpinistični odsek. Tečajev plezanja se je udeležilo lepo število perspektivnih alpinistov in prišlo je do pravega prebujenja alpinistične dejavnosti.

Mrzlična osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila čas novih izzivov, velikih doživetij, izjemnih preizkušenj, predvsem alpinističnih. Izredni podvigi jugoslovanskih himalajskih odprav in legendarni vzponi slovenskih alpinistov so postali vir navdiha za plezalce po vsem svetu. Tudi med zamejskimi alpinisti se je sprožila prava mrzlica osvajanja tujih gorstev. Društveni alpinisti sicer niso imeli ne zadostne priprave ne sredstev za tako visoke cilje. Vendar sta močna želja in vztrajno delo omogočila tržaškima alpinistoma Lucijanu Cergolu in Igorju Škamperletu udeležbo na odpravi Anapurna 83 v soorganizaciji s Planinsko zvezo Slovenije. Po prvi izkušnji v Himalaji je leta 1985 v Nepal odpotovala prva društvena alpinistična odprava, vodil jo je Lucijan Cergol. V nekoliko zapoznelo počastitev 80-letnice matičnega društva so si postavili za cilj osvojitev Južne Anapurne (7219 m). Nenaklonjene vremenske razmere, pomanjkljiva oprema in preutrujenost so udeležencem preprečile osvojitev vrha.

Člani SPDT podirajo rekorde

Naslednje leto se je slovenski alpinistični odpravi na najvišjo goro sveta, na K2 v Karakorumu, pridružil tudi član alpinističnega odseka Dušan Jelinčič. Z vztrajnostjo in trdno voljo je dosegel 8047 metrov visoki vrh Broad Peaka. Zmaga je bila še posebno pomembna, saj je bil prvi v deželi Furlaniji-Julijski krajini, ki je osvojil osemtisočak. Ob 10. obletnici skupnosti Alpe Adrija se je porodila zamisel o veliki mednarodni odpravi za osvojitev Everesta in Lhotseja. Za izvedbo društvenega  himalajskega projekta, poimenovanega Sagarmatha 90, so v odpravo povabili tržaške, lombardijske, karnijske, južnotirolske in priznane slovenske himalajce. Vodstvo so poverili Tomažu Jamniku. Neizmerno veselje je zavladalo v baznem taboru in v društvu, ko so na streho sveta,  8848 metrov visoko Sagarmatho, stopili Janez Jeglič, Andrej in Marija Štremfelj, prvi zakonski par na vrhu Everesta, in šerpa Lapka Rita. Tudi drugi člani odprave so dosegli zavidljive uspehe. Do višine 7500 metrov so se povzpeli Lenard Vidali,  Davor Zupančič in Tatjana Grgič, prva ženska v Furlaniji-Julijski krajini na omenjeni višini. Bogato dejavnost Alpinističnega odseka so nadgradili prestižni dosežki posameznih članov odseka. Naj omenimo le številne prvenstvene smeri Angela Kermeca, Lucijana Cergola, Iva Kafola in Erika Švaba. Prav drzen podvig, izvedba prvenstvene smeri v gladki, 670 metrov visoki, navpični steni gore Tsaramoro Atsimo na Madagaskarju s stopnjo 8A+, je Eriku Švabu odprla vrata v elitni Club Alpino Accademico Italiano in tudi v častno članstvo American Alpine Club. Pozneje se je Erik posvetil plezanju po ledenih slapovih in balvanskemu plezanju. Dušana Jelinčiča  je Himalaja v tretje pritegnila leta 2003. Udeležil se je odprave dežele Furlanije-Julijske krajine v Karakorum, vodila sta jo Roman Benet in Nives Meroi, in zmagoslavno stopil na vrh 8035 metrov visokega Gašerbruma. Svoj podvig je posvetil stoletnici Slovenskega planinskega društva.

Jama Stoletnica

Razvejano in pestro praznovanje stoletnice društva je v naslednjem letu obogatilo nepričakovano odkritje nove jame pod vrhom Malega krasa nad Boljuncem. Ko sta se v februarju neutrudna in izredno uspešna raziskovalca kraškega podzemlja Stojan Sancin in Klavdij Bratos, soustanovitelja in stebra društvenega Jamarskega odseka, spustila v 60 metrov globoko brezno, se jima je odprl pogled na neverjetno lepo zasigan rov. Odkrila sta najlepšo jamo socerbskega Krasa in jo poimenovala Stoletnica. Ob častitljivem jubileju je društvo izdalo dvojezični izletniški zemljevid Trst in okolica z doberdobskim Krasom. Andrej Cunja je v zemljevid vrisal obstoječe pešpoti, predvsem društveni: Vertikalo in pohodno čezmejno Pot Sonje Mašera. Za njuno markiranje in vzdrževanje vestno skrbi društveni Markacijski odsek, ki ga je dolgo vodil Peter Suhadolc.

Že v sedemdesetih letih so se vrstili pohodi po Julijcih, Kamniških Alpah in Dolomitih, pa tudi po črnogorskih gorah. Najbolj odmeven je bil večdnevni pohod od Trsta do Ribčevega laza  pri Bohinjski Bistrici ob 200-letnici prvega vzpona na Triglav, avgusta 1978.V času odmevnih alpinističnih vzponov in potovalnega navdušenja so tudi pohodnike zamikale zahtevnejše destinacije. Stremeli so po višjih ciljih, pa tudi po uživanju gorske narave. Tako so si sledili tedenski pohodi po jugoslovanskih, italijanskih, avstrijskih, nemških, francoskih in slovaških gorah. Sočasno s himalajsko odpravo na Južno Anapurno leta 1985 je društvo organiziralo  tritedenski treking okrog Anapurn ob vznožju Himalaje. Ob rastoči vnemi za zahtevnejše ture in njihovem snovanju se je odbor čedalje pogosteje soočal s perečim problemom varne hoje in planinskega zavarovanja pohodnikov.

Vse od ponovne ustanovitve je bilo Slovensko planinsko društvo Trst samostojno in si je samo krojilo svojo usodo ter gojilo plodne stike s sorodnimi društvi. Za napotke, nasvete in podporo se je obračalo na Planinsko zvezo Slovenije vse od njene ustanovitve leta 1948 kot naslednice Slovenskega planinskega društva iz leta 1893. Ni pa prišlo do včlanjenja, ker takratni statut Zveze ni predvideval članstva zamejskih društev. Ko je Zveza sprejela nov statut, ki je omogočal sprejetje tudi zamejskih in zdomskih društev, SPDT zaradi določenih zavarovalnih pogojev povabila na včlanjenje ni sprejelo. Ohranilo je svojo avtonomijo in samo poskrbelo za zavarovanje članov. Ker je bilo društvo že sprejeto v Italijansko vsedržavno smučarsko zvezo, je začel odbor razmišljati o pristopu v italijansko planinsko zvezo CAI. Prve stike je leta 1988 začel navezovati takratni predsednik Lojze Abram. Naletel je na izgovore, češ da statut CAI ne dovoljuje več planinskih sekcij v isti občini. Tudi naslednji poskusi so trčili ob obstrukcijo lokalnih planinskih krogov.

Po osamosvojitvi Slovenije se je društvo ponovno obrnilo na Planinsko zvezo Slovenije, kjer je dobilo vso podporo. Treba je bilo le počakati na odpravo nekaterih birokratskih težav in na spremembo statuta Zveze. 19. junija 2008 je upravni odbor krovne slovenske planinske organizacije sprejel SPDT kot polnopravno članico Zveze.

Tudi v odnosih s tržaškimi italijanskimi planinskimi društvi je zavel drugačen veter. Prišlo je do postopnega zbliževanja. Udeležba na razstavi -1000 +8000 v organizaciji italijanskih planinskih klubov na tržaškem velesejmu oktobra 1992 je bila za društvo izziv in priložnost za prikaz lastnih jamarskih uspehov v tisočmetrskem breznu na Kaninu in izrednega uspeha alpinistov na Everestu. Leta 2016 pa so vsa tri tržaška društva, ki jih povezuje ljubezen do gora, Società Alpina delle Giulie, CAI XXX Ottobre in SPDT, prvič skupno proslavila svetovni dan gora z odrsko uprizoritvijo, posvečeno tržaškemu gorniku Juliusu Kugyju. Pobuda se je nadaljevala tudi v naslednjih letih. Leta 2019 je  nastala, kot sad skupnega sodelovanja treh društev, tudi dvojezična razstava o reviji Enzian in Rudolfu Baumbachu z italijanskim in slovenskim katalogom.

V ospredju društvene dejavnosti je bila vedno tudi skrb za kulturo. Predavanja o lepotah slovenskih in tujih gora so se vrstila že v prvih desetletjih. Pozneje se je izbor tem razširil, svoja doživetja in izkušnje so posredovali vrhunski alpinisti, udeleženci odprav v Himalajo in svetovni popotniki, vrstili so se večeri, posvečeni ekološkim in naravovarstvenim vprašanjem, literarni in etnološki večeri, predstavitve knjig, odprtja razstav ... Kulturni večeri, za katere skrbim že štiri desetletja, dopolnjujejo društveno dejavnost, istočasno pa predstavljajo dragocen družabni in povezovalni trenutek.

Delo za mlade in ... drugače mlade

Informacijska družba je na začetku drugega tisočletja močno spremenila človekove navade in njegov način življenja. Hiter, navadno površen dostop do najrazličnejših informacij daje posamezniku, predvsem mlademu človeku, občutek samozavesti, zmoten vtis, da mu je vse dosegljivo z lahkoto, odpira mu virtualen svet, istočasno pa ga vodi individualizacijo, v odtujenost in osamljenost. Tak način življenja dopušča  le skromen, največkrat bežen stik z naravo. Da bi v mladih vzbudilo pravilen, spoštljiv odnos do narave, je društvo v tem obdobju zastavilo največ svojih moči prav za delo z njimi. Najmlajšim nudi možnost doživljati naravo kot posebno vrednoto, jo spoznavati, uživati njene lepote in odkrivati njene zakonitosti. To je cilj tradicionalnih izletov z igrami v naravi, od začetka tisočletja pa tudi Planinske šole na Planini pri Jezeru nad Bohinjem, enotedenskega bivanja v visokogorju. To je posebna življenjska izkušnja, posebna šola življenja, ki bogati njihovo poznavanje narave in samega sebe. Pobudnik in duša dvajsetletne dejavnosti je Franc Starec.

Med športne panoge, ki se odvijajo v naravi, spada tudi orientacijski tek. Dejavnost, ki je še posebno pomembna za skladno rast mladega človeka, saj združuje poleg fizične dejavnosti tudi spoznavanje narave in vedenje o orientaciji, je društvo sprva uvajalo le kot tekmovalno igro. Robert Devetak in Peter Suhadolc sta dala tekmam profesionalen okvir. Da bi čim širšo javnost seznanili s to športno panogo, od leta 2006 društvo vsako jesen organizira  tekmo v orienteeringu za učence in dijake slovenskih šol. Tekma privablja in navdušuje mladino. Šole se redno odzivajo, na različnim starostim prilagojenih progah tekmuje do 500 otrok in mladincev.

Na pobudo Davida Štrajna, dolgoletnega vodje Alpinističnega odseka, je društvo pridobilo lastno umetno plezalno steno, ki nudi otrokom, pa tudi starejšim, varno okolje za spoznavanje prvin športnega plezanja in premikanja v vertikali. V telovadnici potekajo tečaji, treningi in vadba ne glede na vremenske razmere.

V času vse večje odtujenosti so tudi starejši planinci začeli pogrešati prijateljsko druženje in manj naporne pohode. Spontano se je tako nastala oblikovala skupina navdušencev, ki se je poimenovala ime Drugače mladi. Člani se družijo na mesečnih sestankih v društvenih prostorih v Boljuncu, kjer razpravljajo o različnih problemih, načrtujejo nove izlete ali razpravljajo o komaj opravljenih. Pobudnik skupine je Paolo Raseni.

Sploh pa je druženje v planinski družini izredno pomembno. Od vsega začetka SPDT tesno sodeluje z ostalimi zamejskimi društvi in društvi v matični domovini. Z zamejskimi tudi kot organizator ali udeleženec vsakoletnega, letos 49. srečanja obmejnih planinskih društev. Pomembno je srečanje Prijateljstvo brez mej, ki združuje člane KD Bazovica z Reke, ilirskobistriške in tržaške planince. Bratska vez povezuje tržaške planince in člane Planinskega društva LPP iz Ljubljane: skupaj so lani praznovali 40. obletnico pobratenja.

V iskanju novih koordinat

Že spet smo se znašli na razpotju. Koronski čas je zamajal naše navade, naš vsakdan. Treba je poiskati nove koordinate, nove poti za izoblikovanje nove, inovacijske  družbe. Narava, njeno bogastvo in lepote so vir, iz katerega črpa planinstvo svojo moč in poslanstvo. Planinstvo ni le rekreacija, je prepletanje gibalnih, naravovarstvenih, kulturnih, raziskovalnih, gospodarskih, humanitarnih in drugih dejavnosti. Ob gibanju in pristnem doživljanju gora, spoznavanju novih obzorij in kultur je pogosta tudi želja po druženju, po hoji v skupini, s prijatelji, kar je v današnjem koronskem času še posebno pomembno. Planinstvo je dostopno slehernemu, v gorah in v dolini, v vseh letnih časih. Pomembno je biti v naravi in del nje. Varovanje narave je v najširšem družbenem interesu, planinstvo pa je z naravo tesno povezano. Naravovarstvena prizadevanja, ki v širšem pomenu vključujejo tako raziskovanje, doživljanje kot varovanje, izhajajo iz gorniških vrst že od samih začetkov. V Sloveniji sega organizirano varovanje narave že v prva povojna leta. Na pobudo dr. Angele Piskernik, botaničarke, pionirke varovane narave in pobudnice prvih zavarovanih območij v Sloveniji, predvsem Triglavskega narodnega parka, je bila ustanovljena leta 1952 Gorska straža.  Planinstvo vodijo visoke etične norme. Cilj je pot in ne vrh za vsako ceno.  Vzdušje v gorah ustvarjamo z nesebičnostjo, s tovarištvom in solidarnostjo tudi v najzahtevnejših  razmerah, z obzirnostjo, s pogumom, skromnostjo in sproščenostjo. Med planinci vladata vzajemno sodelovanje in humanizem. Za mnoge je planinstvo način življenja. Mogoče nam bo prav ta način življenja pomagal pri premostitvi koronske krize.

Marinka Pertot


Spletno uredništvo, 9. maj 2021 8:03

»Cilj je pot in ne vrh za vsako ceno«

Pred 75 leti ponovno obudili delovanje slovenskega planinskega društva v Trstu

Bilo je v nedeljo, 5. maja 1946, ko se je v kinodvorani Primorskega narodnoosvobodilnega odbora v Ulici Carducci 6 v Trstu zbralo na ustanovnem občnem zboru približno petdeset planincev in ljubiteljev gora. Takrat je bilo po večletnem prisilnem zatišju ponovno oživljeno delovanje nekdanje Tržaške podružnice Slovenskega planinskega društva (1904). Ustanovljeno je bilo Planinsko društvo v Trstu, ki se je po novih razmejitvah leta 1954 preimenovalo v Slovensko planinsko društvo Trst. Prvi povojni predsednik je bil Zorko Jelinčič.

Image
SPDT ima danes okrog 300 aktivnih članov, ki gojijo pohodništvo, planinstvo, alpinizem, jamarstvo, smučanje in še marsikaj. Ob 75-letnici ponovne obuditve delovanja se je sedanja predsednica SPDT Marinka Pertot sprehodila po dolgi in razvejani poti, ki je člane tržaškega društva vodila po bližnjih in daljnih vrhovih – vse do strehe sveta v Himalaji. V daljšem zapisu, ki ga objavljamo v današnji izdaji dnevnika, je spomnila na težave, ki so jih morali prebroditi, da so bili sprejeti v vsedržavne italijanske in slovenske zveze, v nove trende in navade, na podlagi katerih se je spreminjala in se še spreminja tudi ponudba SPDT.

»Planinstvo vodijo visoke etične norme. Cilj je pot in ne vrh za vsako ceno. Vzdušje v gorah ustvarjamo z nesebičnostjo, s tovarištvom in solidarnostjo tudi v najzahtevnejših razmerah, z obzirnostjo, s pogumom, skromnostjo in sproščenostjo. Med planinci vladata vzajemno sodelovanje in humanizem. Za mnoge je planinstvo način življenja. Mogoče nam bo prav ta način življenja pomagal pri premostitvi koronske krize,« je med drugim zapisala Marinka Pertot.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

 

Primorski dnevnik, 09.05.2021
Cilj je pot in ne vrh 

Primorski.eu, 09.05.2021 08:03
»Cilj je pot in ne vrh za vsako ceno«


G-L, 29.11.19115 let SPD Trst

SPD Trst: Kratek zgodovinski pregled


 

Predsedniki SPDT
od obnovitve društva
1946 - 1965 dr. Zorko Jelinčič
1965 - 1977 dr. Sonja Mašera
1977 - 1986 inž. Pino Rudež
1986 - 1988  Aleksander Sirk
1988 -  2001 Lojze Abram
2001 -  2005 Devan Cesar
2005 -    prof. Marinka Pertot

Slovensko planinsko društvo Trst
Ul. Sv. Frančiška 20, 34100 Trst

www.spdt.org
spdt.org/alpinizem/news
instagram.com/spdtao/

300 aktivnih članov
pohodništvo in planinstvo
Odseki: Alpinistični, Jamarski,
Mladinski, Smučarski 
in skupina Drugače mladi.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1719

NAPOVEDI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.