Razgledi - Borut Peršolja: ... Melišče pod Rzenikom
Dne 28. junija 1877 se je pod Ojstrico od Rjavce oziroma Planinšce odtrgal del skalnega masiva in v ogromnem plazu zdrvel v dolino. Tam je zasul macesnov in bukov gozd. Pri podoru se je vzdignil prah, da je bila vsa dolina tri dni v megli. Bilo je lepo vreme, a sonce megle ni predrlo. Razlog za podor razkriva ljudsko pripovedništvo: »Neki kranjski lovec, Pavel po imenu, je prišel s Kamniškega sedla čez Jagnjičevo zelenico (del severne stene Planjave) na Rjavčki vrh. Tu je ustrelil domačega lovca (Štajerca) in ga zakopal malo više proti Planinšci na ravnici, kjer še danes ne raste trava, čeprav je tam dobra prst. Planinšca ne bode dala prej miru, dokler ne bo vrgla iz sebe pokopanih kosti lovca.«
* * *
Kot da stojim sredi prvobitnega sveta.
Na novo razbitem melišču, ki se je že rodilo in, ki se hkrati še rojeva.
Zrem v steno nad seboj in z daljnogledom opazujem nove oblike. Ploskve, ki zrcalijo življenje morij, robove, ki odsevajo silovitost plimovanja, razpoke, ki pričujejo minljivost.
Podor.
Uničenje in nastajanje. To je bistvo vsega. Ranjeno bojišče življenja. Feniks se dvigne iz pepela.
Šestindvajsetega februarja je tišino zmotil silovit trušč. V nekaj sekundah so kamnite gmote, ki so milijone let stale pokonci, nemočno obležale na nagnjenem dnu. Ne zavedajoč se, da so pravkar prestopile v nov krog zemljinega cikla razvoja površja, so v smrtnem krču valile ogromne bloke, lomile gozdni rob in s posameznimi izstrelki skušale opozoriti nase.
//Docent dr. Milan Kobal s Katedre za krajinsko znanost in geoinformatiko Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je v oddaji Ugriznimo znanost (3. 6. 2021, začetek na 13,30) nanizal nekaj podatkov: »Porušilo se je okoli 800.000 m³ stene. Podor so zaznale potresne opazovalnice. Velikost odlaganja je 13 ha, od tega je 7 ha gozdov. Posamezni skalni bloki dosegajo velikost 1500 do 2000 m³, dimenzij 20 x 15 metrov. Debelina odloženega materiala znaša nekje v povprečju osem metrov.«//
* * *
Hipnemu nenadnemu lebdenju je sledil dokončni padec.
Padcu je sledila tišina razdejanja.
Tišini je sledilo oblikovanje razpadlega kamnitega ledenika.
Nemudoma sta pristopila geomorfološka medicinski brat in sestra – denudacija in erozija.
Sledilo je sprva nežno popravljanje, razmeščanje, usedanje.
Spiranje ran v globino pobočnega grušča še vedno poteka.
Zdelo se je, da se je stena od takrat prilagodila pokrajini in da nima več namere po spreminjanju. Da se je sprijaznila z vsem, kar jo obdaja.
* * *
Z naravoslovnega, racionalnega in razlagalnega gledišča je bilo jasno, da gre za iluzijo. Privid, ki mi je bil blizu vsakič, ko sem se tod mimo vzpenjal na Presedljaj in naprej na Konja ali Korošico. Še posebej blizu mi je bil privid takrat, ko sem raziskoval votlino v vznožju, plul z Ladjo in se s stopi in oprimki dvigal proti belski Kopi.
Pridevnik deviški je dražljiv, celo vznemirljiv. Pomeni, da je tisto, kar označujemo z njim, nedotaknjeno, v prvotnem stanju. Zato pravimo deviški pragozdovi, deviška narava. Ne moremo pa reči deviška (=nedotaknjena) podrta stena.
Rezultat vsekakor je deviška pokrajina, ki je kot lupina prekrila prejšnje, (po)ledeniško površje. Ki je preluknjala gozdni rob in ki je z najfinejšim prahom zapolnila pore.
Iz kaosa se izluščijo vzorci urejenosti.
A ne pore življenja.
Mogočnost dviga površja se umakne drobnim oblikam življenja. Pionirskim vrstam in procesu sukcesije na popolnoma golih tleh. Bakterije (ki vežejo dušik iz zraka), alge, lišaji in mahovi, ki rastejo v tleh s pomanjkanjem hranil. Te kratkoživke, ki imajo velik razmnoževalni potencial, uživajo v ekstremnih razmerah praznine. V njih tli neizmerna želja po zavzemanju, širjenju.
* * *
Zakaj se je podor zgodil? Kaj ga je povzročilo?
Koga ali česa se je – rodilniško? – tokrat otresel Rzenik?