Uredništvo G-L 30.06.2022 16:40 752 0

Disgrazia

Jani Rutar: 3,678 metrov visok nad dolino Val Masino v Lombardiji

... sva z Mihom osvojila preteklo soboto.
Vremenske napovedi so v teh dneh še dokaj slabe za obisk najvišjih Alpskih vrhov, vendar je Mihu uspelo najti vremensko ugodno časovno okno za vzpon v soboto dopoldne. To je pomenilo, da sva morala v petek do 15. ure prispeti do koče Cesare Ponti, ki je slabe dve uri hoje iz planine Preda Rossa, ker je bila potem napovedana hujša nevihta z možno točo. Nevihta se je potem dejansko razbesnela ob 15.30 uri, k sreči sva bila takrat že v koči, sicer bi bila najmanj do kože premočena. Zaradi tako slabe vremenske napovedi sva bila v koči tudi edina gosta. Zelo prijazna oskrbnica nama je poleg odlične namestitve postregla z obilo koristnih informacij za vzpon na vrh. Brez njenih opisov in slik namreč naslednji dan ne bi našla idealne smeri, ki jo je prekrila 15cm debela sveža snežna odeja (posledica petkove nevihte).

Proti vrhu sva se naslednji dan odpravila šele ko se je zdanilo, ker poti nisva poznala in tudi nisva mogla računati na kakšno navezo z vodnikom pred nama. Na ledeniku sva sicer srečala še eno navezo, ki je prispela iz doline in sva jo prehitela takoj na prestopu iz ledenika na SZ greben. Ta naveza se je potem zaplezala v zasneženih in poledenelih skalah prvega stolpa v grebenu. Po opisu oskrbnice sva jim sicer razložila optimalni vstop na greben, vendar nama niso sledili, ampak so raje sestopili nazaj v dolino.

Zaradi nevihte prejšnji dan so bile skale nad 3000m poledenele in malo višje še zasnežene, tako da so bile za plezanje nujne dereze. Kljub temu da ocena smeri ne doseže niti ocene III. je bilo plezanje po ledenih granitnih ploščah, kjer pod pršičem težko najdeš kakšen oprimek ali stop, zelo zahtevno.
S skrajno previdnostjo sva v šestih urah le prispela do vrha gore in se v zadnjih minutah še naužila razgledov, ko so nato megle iz zahoda zajele vrh in omejile razgled na nekaj dset metrov.
Tudi sestop je bil v teh razmerah kar zahteven. K sreči sta na najtežjih delih, čez Rjavega konja in Zelene plošče, urejeni sidrišči za spust z vrvjo. Nižje na grebenu in pa sploh na ledeniku je junijsko sonce opravilo svojo nalogo ter stopilo sneg in požled, kar je precej olajšalo sestop.
Skratka nama se je vse skupaj lepo poklopilo in sva ugodno vremensko okno za vzpon optimalno izkoristila. Naveza, ki se je v soboto odpravila na vrh, nekaj ura za nama, je tavala po grebenu v popolni megli in po pripovedovanju oskrbnice so šle v megli proti vrhu tudi številne naveze naslednji dan.

Freeapproved, 29.06.2022
MONTE DISGRAZIA