Toni Gomišček: ... pri Krnskih jezerih

Marsikaj je počel in še počne Cveto Hvala, toda če bi bilo potrebno izpostaviti zgolj eno poglavje iz njegovega življenja, potem je to izgradnja planinskega doma pri Krnskih jezerih in kasnejša skrb za njegovo obratovanje.

Verjetno ni rednega obiskovalca planinskega doma pri Krnskih jezerih, ki ne bi poznal Cveta Hvale, ki mu ne bi osebno postregel izza pulta, mu pokazal pot do sobe ali mu svetoval, kam vse še lahko gre in katere vrhove obišče v okolici planinske postojanke. Zdaj, ko se bliža osemdesetim, in ko plačuje ceno za številne poškodbe iz obdobja aktivnega udejstvovanja s številnimi športi, zaide tja gor bolj poredko, vendar je v domu že od leta 2018 Cvetov kotiček s sliko iz časov, ko je bil gonilna sila izgradnje doma. Sicer je tudi častni član Planinskega društva Nova Gorica in prejemnik vseh možnih planinskih priznanj, vključno s Svečano listino Planinske zveze Slovenije.

Kot Grapar, torej po poreklu iz Baške grape, se je resda rodil s hribi v genih, toda za vse kasnejše uspehe se mora vendarle zahvaliti lastni vztrajnosti, iznajdljivosti, predanosti in ženi Branki, ki mu je vselej stala ob strani, kot rad poudari. Cveto prihaja iz Bukovega, vendar so se v petdesetih letih priselili v Novo Gorico, kjer je dobil oče Franc Hvala - Peter, nekdanji Tigrovec in prvoborec, službo v občinski upravi. Kasneje je šolanje nadaljeval v Ljubljani, šel po diplomi za krajši čas v ilirskobistriški Lesonit, nato je pristal v razvojnem inštitutu Mebla. Čez nekaj let se je kot kemik in tehnolog vključil v zagon Mebla Iverke, zaprtje obrata pa ga je vrnilo na trg delovne sile, na Zavod za zaposlovanje. Cveto se s trpkostjo spominja gonje proti tovarni in hitrega konca stebrov goriškega gospodarstva, ki se ni nikoli več pobralo, zato pogovor usmeriva v druge, prijetnejše vode. K planinam in organiziranemu planinstvu.

Planinci se pozdravljamo. Vselej in vsakogar. Zdaj pa videvam ljudi, ki pogledajo v tla, ko se srečamo na planinski poti. In obutev: kot da bi šli na sprehod po mestnih pločnikih, ne pa po skalovju in travinju.
Cveto Hvalalegenda goriškega planinstva

Ustanavljanje alpinističnega odseka

“V planinsko društvo, v PD Ljubljana Matica, sem se vpisal proti koncu srednje kemijske šole in začel s krajšimi turami, prehodil Pohorje, šel na vrhove nad Kamniško Bistrico, v času študija pa so me že zamikala brezpotja. Takrat sem se tudi ponudil prijateljem, da jih vodim na Triglav. Vse skupaj ni bilo nič pretirano resnega, bolj zametki tega, kar sem kasneje počel,” opiše prve korake v planinarjenje Cveto, ki se je po vrnitvi v Novo Gorico pridružil tamkajšnjim planincem in Zvezi telesnokulturnih organizacij. Nekaj časa je bil celo gospodar Doma na Lazni, kjer so v tistem času pozimi potekali smučarski tečaji. Tudi Mladen in njegov brat Jure Franko, srebrni veleslalomist na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984, sta vadila tam!

Cveto, ki je pravzaprav Florijan, ker italijanski matičarji niso dovoljevali slovenskih imen, je bil leta 1975 prvič izvoljen za predsednika PD Nova Gorica. Eden prvih ciljev, ki ga je uspel sorazmerno hitro uresničiti, je bil samostojen alpinistični odsek.

“Desetkrat sem vodil na Veliki Klek, trikrat na Mont Blanc, enkrat na Visoki Atlas v Maroku, kjer sem smučal po saharskem pesku! Tja bi še rad šel, bilo je nepozabno.”

“Mnogo nas je v prostem času praskalo po skalah, toda potrebovali smo alpiniste z opravljenim tečajem in izpitom. Imeli smo srečo, da se nam je pridružilo dosti mladih, med katerimi so bili najbolj zagreti Pavel in Peter Podgornik, Tamara Likar in še nekateri drugi, ki so se, čeprav iz zgornjega Posočja, vezali na nas. V naših vrstah smo imeli tudi Jožeta Andlovca, ki je bil zdravnik na vseh takratnih odpravah v Himalajo, tako da smo kmalu zadostili pogojem za osamosvojitev od Akademskega alpinističnega odseka, katerega sekcija smo sprva bili. In kmalu so prišli prvi uspehi v tujih gorstvih: Lotse v Himalaji, Aconcagua v Kordiljerah … Meni so do izpita manjkali trije zimski vzponi, toda prednost sem dal izgradnji novega planinskega doma pri Krnskem jezeru,” strne spomine Cveto Hvala.

Gradimo nov dom

Zamisel o domu pri največjem slovenskem visokogorskem jezeru ni bila povsem nova. Najprej so jo, kar na obali jezera, načrtovali češki planinci v letu 1906! Vojne vihre so vse ustavile, po drugi svetovni vojni pa so slovenski planinci idejo obnovili. Načrt ali vsaj skice za kočo je leta 1949 narisal arhitekt Edo Ravnikar, celo nekaj smrek so podrli in začeli pripravljati les za gradnjo, pa se je ponovno vse ustavilo. V sedemdesetih letih so si primorska planinska društva skupaj zadala izgradnjo planinskega doma v bližini Velikega krnskega jezera, vendar pripravljalni odbor ni prišel dlje od promocijske značke in para razglednic.

“Moj prvi poskus se je klavrno končal, s pristankom na leski. Potem sem si enkrat sposodil padalo prijatelja Ferdinanda Goloba, ki je ravno okreval po poškodbi. Dal mi je par lekcij na travniku nad Ravnico in mi še istega dne storil poleteti z vzletišča nad Lijakom. To niso bila prava jadralna padala, je šlo bolj 'na kanto', toda ta šport me je v hipu zasvojil.”

“Upravnemu odboru PD Nova Gorica sem predlagal, da sami prevzamemo gradnjo, kar smo tudi potrdili na občnem zboru. Ostala primorska društva so se strinjala, gospodarska komisija pri PZS nas je podprla. Angažirali smo arhitekta Rada Zgonika, zgraditi pa smo jo nameravali na Glavi, morenskem nanosu, ki ga je pustil krnski ledenik, vendar tako, da je z obale jezera ne bi videli. Komisija za plazove je opazila na snegu macesnove iglice in presodila, da tisto mesto ni varno. Razgledali smo se naokrog in prišli do platoja nad Dupeljskim jezerom: ko so plazovniki tam videli stoletne smreke, so nam takoj prižgali zeleno luč. Dve smreki smo morali podreti in na Biotehniški fakulteti so ugotovili, da je imela večja 176 let,” pove Cveto in pripomni, da so z gradnjo ujeli zadnja leta pripravljenosti, da se posameznik žrtvuje za skupno dobro.

“Vsem primorskim planinskim društvom smo poslali razpored, kdaj naj pridejo na prostovoljno delo, in vsa so se odzvala. Še več, prihajali so tudi planinci iz drugih krajev in skupaj opravili več kot 30.000 delovnih ur. Jaz sem bil v tistem letu 34 vikendov na gradbišču, z nekaj dobre volje pa mi je uspelo preživeti tudi kak teden z družino,” se posmeje oče treh fantov.

Skupaj je lepše!

Leta, ko je Cveto Hvala vodil PD Nova Gorica, je zaznamoval skokovit porast članstva. Razlog? Dobro delovanje, odmevni izleti, predvsem pa ustanavljanje planinskih skupin po manjših krajih in delovnih kolektivih.

“V društvu je bilo precej članov sposobnih voditi ture, toda bil sem eden prvih z izpitom za vodnika, tako da smo si upali načrtovati tudi daljše in zahtevnejše izlete. Mnogo smo hodili po gorovju nekdanje skupne države, po Velebitu, Kopaoniku, Durmitorju, Makedoniji … Pravih planinskih zemljevidov skorajda ni bilo, sem pa imel kot rezervni oficir dostop do (starih) vojaških specialk in smo si pomagali z njimi. Desetkrat sem vodil na Veliki Klek, trikrat na Mont Blanc, enkrat na Visoki Atlas v Maroku, kjer sem smučal po saharskem pesku! Tja bi še rad šel, bilo je nepozabno. Želja mi je bil najvišji vrh Prokletij v Albaniji, pa vendar nas je zaustavil junijski sneg. Daleč v tujino me ni vleklo, čeprav mi je žal, da sem zamudil odprave v Ande in da nisem stopil na Kilimandžaro,” strne nekaj svojih pohodniških podvigov.

Stari rek se nadaljuje z mislijo, da je nor tisti, ki rine gor. Planinarjenje je kot način aktivnega preživljanja prostega časa še vedno v vzponu, vendar v hribe prihaja vse več nepripravljenih in gora neveščih turistov. Cveto pohvali aktivnost mladinskega odseka in verjetno bi bilo prav, če bi se vsakdo že kot otrok naučil osnov obnašanja v gorah, kamor sodi izbira opreme, spoštovanje narave in ljudi, s katerimi se srečujemo in tudi sposobnost prepoznavanja pretečih nevarnosti. “Planinci se pozdravljamo. Vselej in vsakogar. Zdaj pa videvam ljudi, ki pogledajo v tla, ko se srečamo na planinski poti. In obutev: kot da bi šli na sprehod po mestnih pločnikih, ne pa po skalovju in travinju. In koliko jih zadnje čase zaide, ker se ne držijo markiranih poti, brezpotij pa niso vajeni. Kolikokrat jih ujame huda ura, pa ne znajo pravilno odreagirati. Včasih je dovolj že nenaden piš, kakršni so v gorah pogosti, pa te na ledu spodnese in zgrmiš po pobočju. Na Krnu smo imeli kar nekaj takih nesreč s smrtnim izidom. Jaz sem se dvakrat vrnil v dolino, čeprav sem imel cepin in dereze ter nisem bil daleč od zavetišča na vrhu, pa sem presodil, da bi bilo prenevarno nadaljevati. Prilepil sem se k tlom, počakal, da je veter vsaj za sekundo popustil in hitro naredil nekaj korakov. Vračal sem se vzvratno, dobro uro za sto metrov spusta,” pripoveduje Cveto, ki ima tudi izkušnje z bivakiranjem v snegu, ko ga je pod Bogatinskim sedlom presenetila gosta megla s sneženjem.

Svoboda v zraku

Iznajdljivi delavci v Meblu niso izdelovali samo pohištva in vzdrževali strojev, ampak so marsikaj naredili sami. Nekaj za fabriko, nekaj zase. V eni tamkajšnjih delavnic je nastalo tudi nekaj zmajev in Cveto se je nemudoma ogrel za možnost letenja. “Moj prvi poskus se je klavrno končal, s pristankom na leski. Potem sem si enkrat sposodil padalo prijatelja Ferdinanda Goloba, ki je ravno okreval po poškodbi. Dal mi je par lekcij na travniku nad Ravnico in mi še istega dne storil poleteti z vzletišča nad Lijakom. To niso bila prava jadralna padala, je šlo bolj 'na kanto', toda ta šport me je v hipu zasvojil. Tudi ko sem enkrat scvrl vrvice ob dotiku električnega voda in trdo pristal ter si poškodoval hrbtenico, sem razmišljal samo o tem, kdaj bom spet v zraku. Leteli smo pa od vsepovsod, običajno smo tako zaključili vzpon. Dostikrat smo se po zraku vračali s Krna, s Ferdom pa sva si uredila vzletišče na Sabotinu. Prostora za pristanek je bilo malo, povsem zraven železnice, zato sva morala poznati vozni red, da ne bi midva ali najini padali končali pod kolesi vlaka,” se posmeje ob anekdoti, ki je vrsto let krožila po Solkanu in Novi Gorici.

Poleg te svobode v zraku ima Cveto še najraje spokojnost zime, ko z alpskimi ali tekaškimi smučmi pušča sledove po celcu. In takrat je, čeprav zelo družaben človek, najraje sam v stiku z naravo.