Išči

Napovedi

Bilten, napovedi vremena, razmer, SPIN, ... 

Napovedi

Objavljalci

Authors

Arhiv

Jakob J. Kenda,

Dnevnik - Maja Šučur: ... prejemnik nagrade za najboljši literarni prvenec:

Pohodniški napor primerljiv s prevajalskim

Jakob J. Kenda (1973) je prvi Slovenec, ki je leta 2017 prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot, o tem napisal roman in na nedavnem knjižnem sejmu zanj prejel nagrado za najboljši literarni prvenec. »Seveda sem nagrade vesel, počutim se, kot bi dobil nekakšnega literarnega samorogca,« se zasmeje. Kendo sicer poznamo predvsem kot prevajalca Salingerja, Pullmana, J. K. Rowling… »Mislim, prvenec lahko napišeš tudi pri devetdesetih, ampak največkrat to nagrado dobi kakšna mlada piska

Zakaj ste se sploh odpravili na tako pot?
Tako oddaljeno pot sem izbral, ker sem hotel izkusiti nekaj povsem drugega, hotel sem, da mi malo zasuka možgane. Na Apalaški poti, kjer imajo drugačno pohodniško tradicijo kot mi, sem želel pridobiti tudi znanja, ki nam manjkajo, da bi končno dokončali projekt slovenske planinske transverzale. Pol te krožne poti nam že 70 let manjka tudi zaradi nepoznavanja drugih planinskih tradicij in s tem nerazumevanja lastne. In mogoče še razlog, ki je bil profesionalne narave – kot prevajalec sem želel spoznati kulturo, iz katere prevajam, saj je po sodobnih teorijah prevajanja poznavanje kulture še pomembnejše od poznavanja jezika.

V knjigi se med drugim posvetite ameriški družbeni segregaciji, verskim ločinam, montažni gradnji, težavam v zdravstvu, z drogami… Katera naša prepričanja o Američanih so zmotna in katera ne?
Pravzaprav vse, kar si mislimo o Američanih, drži, a na popolnoma drugačen način, kot si predstavljamo. Seveda tam najdeš tiste klišejske, neuke primerke s preveč kilogrami, ki se okrog premikajo samo s prevelikimi in potratnimi avtomobili, a to nikakor niso kar vsi Američani. In glede na to, da so menda slovenski otroci najbolj debeli v Evropi, se je zanimivo spomniti, kateri Američani so ti klišejski, kakšna je njihova izobrazba, njihova okolica, v kakšnih razmerah živijo, kaj jedo. Zanimivo ogledalo, prav res.

Enako velja za našo percepcijo tiste že prav osladne vere Američanov, da so dobri ljudje. Kako je dejansko s tem, se, reciva, pokaže, ko je treba vsake toliko iz divjine štopati kakšnih 50 kilometrov daleč do najbližjega naselja, po nove zaloge hrane. Ko sem bil še študent in sem se pri nas postavil ob cesto, sem vedel, da bom čakal kakšni dve uri, da me poberejo, danes še na to najbrž ne gre računati. V Ameriki sem se postavil ob cesto umazan in smrdeč, a mi je ustavil prvi avto. Ko sem, vajen našega avtomobilskega fetišizma, vprašal tistega dobrega človeka, ali ima kakšno rjuho ali kaj podobnega, da mu ne bom umazal sedeža, se mi je samo smejal, naj vendar prisedem in se ne sekiram, saj vidi, kako me zebe.

Ko sem mu hitro ustregel, preden si premisli, in šele potem vprašal, kam sploh gre, se mi je spet zasmejal, češ, do kod grem jaz, da me odpelje tja. In ko me je peljal nekaj deset kilometrov s svoje poti, je pred hostlom počakal, da vidi, ali sem res dobil posteljo, vreme je zelo slabo, hostli pa zato polni. Kaj ga čudno gledam, menda me ne bo v takšnem pustil, da bom sam iskal streho nad glavo. Človeku se vendar pomaga.

A zakaj o tem napisati knjigo, mestoma celo precej poetičen roman? In zakaj ste jo izdali v samozaložbi?
Ko sem se pripravljal na to pot in prebiral, kar se je dalo prebrati o njej, sem imel prvič v življenju občutek, da imam nekaj povedati in napisati. In ker je bila pot tako lepa, je zahtevala beletrističen pristop, dokumentarnost ji ne bi naredila usluge.

Za samozaložbo pa je spet več razlogov. Vedno sem si očital, zakaj sem Harryja Potterja dve leti ponujal založbam in ga nisem izdal sam, saj bi si prihranil precej glavobolov, da o finančni plati sploh ne začenjam. Drugi razlog pa je, da sem tudi Apalaško pot kar dolgo ponujal okoli in so jo podobno zavračali. Neka založba hribovskih knjig je menila, da se bo knjiga slabo prodajala, nekemu uredniku zbirke potopisov, ki naj bi imel nekaj občutka za literarno kvaliteto, se je zdela slednja v mojem pisanju bolj vprašljiva. In tako dalje. Poleg tega me je zanimalo, kako poteka celotna pot knjige od priprave za tisk do bralca, ki sem jo načeloma seveda poznal, ampak za roko pa še nikoli nisem nobene peljal celo pot. Bilo je zelo poučno.

Je bila pohodniška dogodivščina sicer primerljiva s kakšnim prevajalskim zalogajem?
Primerljiva s kakšnim od daljših del, recimo Philipa Pullmana ali Harryja Potterja. Kot vsaka taka bukvica, ki jo bralci nestrpno pričakujejo, tudi pot zahteva precej predanosti, nobenega dopusta, nobenih praznikov, dolge mesece od ponedeljka do sobote, vsak dan po dvanajst, celo po šestnajst ur veselega garanja.

Ampak razlika je seveda v tem, da prevajalsko delo zahteva zgolj intelektualno predanost in zato ni najbolj zdrava reč, dolgotrajna hoja pa poleg fizične dejavnosti še kako zahteva tudi precej možganske. Marsikdo je zelo presenečen, koliko je treba misliti na takšni poti in na kaj vse.

Prodali ste že 2000 izvodov knjige, kar je za slovenske razmere izjemno veliko.
Nekaj čez 2000 prodanih izvodov je za sedanje slovenske razmere zelo zgledno, a razmere na našem knjižnem trgu so obupne. Niti dve desetletji ni tega, kar je bila takšna prodajna številka znamenje propadlega projekta, ne pa uspešnice. Pa že takrat ni bilo rožnato. Že takrat, ko ti je od prodanega izvoda v knjigarni ostalo kaj več kot 30 odstotkov maloprodajne cene. Še dobro, da obstajajo bolj tradicionalne, neposredne prodajne poti, denimo na predstavitvah knjige, ali spletna prodaja.

A tudi s toliko prožnosti ti 2000 izvodov zagotovi zgolj povračilo neposrednih stroškov relativno dragega projekta. Apalaška pot sicer ne stane toliko kot odprava v Himalajo, ampak nekaj pa le. Za samo delo pisatelja in založnika, da ne govorim o potohodcu, bo torej treba prodati še kakšen izvod.

Dnevnik, 17.12.2020 06.30
Jakob J. Kenda,
prejemnik nagrade za najboljši literarni prvenec: Pohodniški napor primerljiv s prevajalskim

»Na Apalaški poti, kjer imajo drugačno pohodniško tradicijo kot mi, sem želel pridobiti znanja, ki nam manjkajo, da bi končno dokončali projekt slovenske planinske transverzale. Pol te krožne poti nam že 70 let manjka tudi zaradi nepoznavanja drugih planinskih tradicij in s tem nerazumevanja lastne,« pravi pisatelj in prevajalec Jakob J. Kenda.
(Foto: Jaka Gasar)

Mladina, 08.05.2020 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1718

NAPOVEDI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.