Jutro (1923): Dragoceno priznanje laškega tiska.
Gorica, 11. oktobra 1923
Jugoslovenski javnosti bo še v spominu strahovita gonja, ki so jo lani uprizorili fašisti proti našemu ljudstvu v kobaridskem okraju zaradi poškodbe vojaškega spomenika na vrhu Krna. Ne da bi se bila uvedla preiskava s strani pristojne oblasti in ne da bi se dal poškodovani spomenik pregledati po strokovnjakih, se je krivda kratkomalo vrgla na slovensko prebivalstvo. V Kobarid in okolico so pridrvele od vseh strani tolpe od nog do slave oboroženih fašistov. V temni, viharni noči so prilomastili v Drežnico. S samokresi in bombami so pognali ubogo prebivalstvo iz hiš v gozde, dasi je lilo kakor iz škafa in so je bliskalo in treskalo, kakor da se je odpil pekel. Napol nago je bežalo prebivalstvo v viharno noč, in zgodilo so je, da so celo porodnico, ki je v tej grozi porodila, z novorojenčkom vred morali na slamnici zanesti v gozd in jo tako rešiti pretečo nevarnosti. Potem je zagorelo na dveh krajih. Zažgali so Drežnico z bombami.
In kaj so počenjali v Kobaridu! Vrgli so vrv okoli vratu spomenika skladatelja
Volariča in ga podrli na tla. Zakurili so grmado okoli lipe na trgu in z divjaškim krikom in vikom vlačili Volaričev kip na vrvi okoli grmade in mu končno odbili glavo z bombami, samokresi in gorjačami so strahovali prebivalstvo.
V Starem Selu so zažgali prostore Bralnega društva, vlomili v župnišče in vse razbili ter končno celo ukradli župniku lepo vsoto denarja.
Kobaridska občina je morala na mestu Volaričevoga spomenika postaviti visok drog in na njem razviti italijansko trobojnico. Župani vseh podkrnskih občin so se morali obvezati, da dajo popraviti spomenik na Krnu na občinske stroške in so pozneje morali prisostvovati pri spravni slavnosti odkritja spomenika ter se zavezati, da ga bodo čuvali.
Potem, ko je bilo to končano, ko so naše ljudstvo razkričali za zločince, barbare in oskrunjevalce onega, kar je vsemu laškemu narodu najsvetejše, ko je naše ljudstvo moralo pretrpeti vse fašistovske grozote in ponižanje, so začeli preiskovati, kako je bil spomenik poškodovan.
Tedaj se je po strokovnjakih in oblastveni komisiji ugotovilo, da je spomenik poškodovala — strela! Kljub tej ugotovitvi pa so bili pred goriškim okrožnim sodiščem — pod fašistovskim pritiskom — obsojeni pastirji iz podkrnskih vasi, češ, ker so oni poškodovali in oskrunili spomenik!
A glejte! Sedaj je spomenik na Krnu zopet poškodovan, da, popolnoma uničen.
Današnji »Piccolo« je poročal, da je strela 5. t. m. trikrat udarila v spomenik in ga popolnoma razsula. Priče temu razdejanju so bili vojaki, ki so bili tedaj slučajno na Krnu. Poročilo o tem dogodku se glasi:
»Prebivalstvo v Kobaridu še ne ve nič o razdejanju, ker se je ta novica prikrivala prav zato, da ne bi dala povoda za domnevanja in govoričenja, kakor ob priliki prvega razdejanja!«
Tako torej isti »Piccolo«, ki je lani klical ogenj in žveplo na naše slovensko podkrnsko prebivalstvo in na ves naš narod zaradi »Zločinske oskrumbe« spomenika, sedaj vendar javno priznava, da jo tudi prvo razdejanje spomenika na Krnu prišlo od strelo in da so bila le »domnevanja in govoričenja«, ki so našemu slovenskemu ljudstvu v kobaridskem okraju naprtila oni »zločin« in zaradi njega vse strahote fašistovskega besa. Sedaj priznavajo resnico, ki so jo lani tajili s tako srditostjo, da so prisilili celo sodišče, da jo kljub vsem neovrgljivim nasprotnim dokazom potrdilo njihovo laž. Sedaj se jo pravica izkazala: ali se bo našla sedaj kaka italijanska oblast, ki bo našemu narodu vrnila ukradeno čast in poštenje, ki mu bo povrnil škodo, ki jo je pretrpel po fašistovskih grozodejstvih? Ali so bo našel kak italijanski list, ki bo dvignil svoj glas v popravo našemu narodu storjene vnebovpijočo krivico?
Nikari ne mislite kaj takega! Lah napram Slovencu ni bil in no bo nikoli pošten, in mi tu doli smo prepričani, da je »Piccolu« in vsem, ki trobijo v njegov rog, edino le žal, da tudi tega razdejanja krnskega spomenika no morejo naprtiti nam, da se ne morejo zopet »maščevati« nad »prokletimi ščavi!« Tako je in prav nič drugače!
Jutro, 13. oktober 1923