Če si vsaj malo tržičana in se voziš iz Kranja proti Tržiču,
... s pogledom na znameniti odlom Velikega vrha, potem enkrat (ampak samo enkrat) moraš preči Kramarco od Zajmenovih peči do Velikega vrha.
Kot kvartet smo se odpravili od TGTja pod vodstvom šentanskih domačinov Tušija & Bađota do Zajmenove peči, od koder se odpre pogled na nam znane hribe iz povsem druge čudovite perspektive. Kljub tržiškim lepotam, se tam nismo dolgo zadržali, ker nas je vabila romantika ruševja. Tako smo pospešili tempo čez Kramarco in naslednjih 800m razdalje hodili kar s hitrostjo 40km/h. Navdušenje je bilo popolno, saj je bilo ob vonju borovcev konec oktobra, kot na tržiškem morju. Smrekovo mazilo pa že tako blagodejno vpliva na kožo. Vsi, ki Bađota poznate bolje kot jaz, bi vam navdušenje nad prečenjem Kramarce lahko opisal njegov molk ob prihodu na sedlo pred škrbino.
Sledilo je lažje poplezavanje, malo skale, malo trave in iskanje štanta za abzejl (tije klini, srednje firšn zelen prusik), ki se nahaja levo (severno) pod prvim izrazitim zobom. Pred spustom je sledilo še olajšanje in najbolj veder nasmeh dneva.
Šele po plezanju iz prve škrbine, smo zares razumeli besede Miha Zupana: “Begunjšica je Paklenica napram temu”. To je bil res prehod iz ruševja v krš. Vse kar primeš ostane v roki in ni čudno, da se je odlom gore zgodil ravno na tem mestu. Z malo mentalne igre smo priplezali do naslednjega sidrišča na prusiku napeljanemu okoli ogromne skale (na desnem – južnem pobočju drugega zoba). Sledil je vzpon iz druge škrbine po skrotju, kjer smo bolje kopali kot plezali. Toliko smo prožili, da se nam je kadilo v oči. Drugi zob/greben smo obšli po levi do zadnje, tretje škrbine, od koder je bilo plezanje še najlepše tega dne. Seveda, saj je bilo odloma gore tam pravzaprav konec. Našli smo tudi že kak zabit klin in zgoraj v borovcu je bilo plezarije konec. Pospravili smo opremo in se sprehodili v fantastičnih vremenskih razmerah do Velikega vrha ter na Kofce do tečajnice Tine na joto in pivo.
Analiza je sledila šele pri Tušiju doma, kjer nam je NADA spekla belokranjsko/kranjsko pogačo in pripravila pravo pojedino gurmanskih okusov. NADA Hvala!
Plezali: Marjan Vešligaj (Tuši) Boštjan Nemec (Bađo) Ana Serec (Anči) Marko Florjanič (Flore)
Čas plezanja: predolgo
Porabljena oprema: en Tušijev klin
Še legenda o nastanku mesta Tržič: Zmaj iz petelinjega jajca
Ankat so gor poh Albelam an ldje žvel. Zemle niso deval, rudo so kupal, ta živ srebro. Adn, k j žvu čist na konc vasi, je jmu anga švoh petelina. Soset, če so ga vidl, so kuj rekl: ″Z dga pa nav nč!″ “O, pa bo!″ je djav Jaka. Pa j dobr sojga petelina futrov, pa uben futr ni bil ta prav. Peteln je biv kumrn, da ni bo za nkamr.
Ankat popovne, k sta se Jaka pa peteln greva na sonc pred hišo, pride mem ena stara pukvasta baba. ″Coprnca,″ jo kuj pogrunta Jaka, ″n bom reku za futr.″ Pokliče babo, baba mu da ano štupo. Z no, prav, nej vsak dan petelina poštupa.
Peteln je od zej naprej hitr rasu pa zmerej bl srbort je ratvov. Anga jutra, še predn ga j Jaka mogu poštupat, jo j fletn preče vrh Košute pobrcov. Jaka je klicov za nmo, peteln pa nč.
Usedu se j na ano skalo pa prov na gvas zapev, mav sm, mav če pogledov pa zletu u ano lukno pa tm an jajc znesu, poj se j pa kraj lukne ulegu, de j biv jajc zmerej na sonc. Z nega je čez en cajt zlezu an velk zmaj.
Skoču j tok hdo, da se j gora zamajava, pa pvas utrgov. Skale so leteve u vas, čes hiše so skakale. Ldje so se zagnal adn za drujmo u dolino. Tud zmaj se je šundra ustrašu. Takat se utrga pvas čist blis nega, tok de j žavostno smrt dočakov.
Ldje so pa letel pa letel. Na dn kvanca so se ustavl, de b se odpočil. Pa jm je biu krej kr ušeč. Toko so ani kr ustal. Naredl so hiše pa delavnce, tok dej ratov an mejhn mest. Tržč so mu rekl. Ani, k so se pa bal, da b se gora še ankat nane na zvrgva, so šv mav dol. Pravjo, de so se ustavl u Krop. Nč čudnga, se j podobna Tržič, sam de gore tm okol niso tok usoče.
Viri in literatura:
Janc. F. (2018). Podljubelj
Logar. T. (1975). Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga