AAO - Julija Kadunc: Z Matevžem sva se na zadnji letošnji vročinski vikend (21. 8.) ...
... namenila v kraj, kjer je narava najlepša – na Jezersko. Čeprav sem navijala za navrtane smeri iz novega vodnička, me je Matevž prepričal za smer Ekar–Jamnik v Dolški Škrbini, kar se je izkazalo za odlično odločitev, saj je smer res lepa, skala je dobra, veliko je klinov, orientacija pa je precej nezahtevna – popoln seštevek faktorjev, da sva lahko plezala zug-zug. Do vstopa je segal sneg, zato sva si pomagala s kladivom in smer začela že v spodnjem delu (pod gredo), saj, kot pravi Tine, ture nisva želela osiromašiti za par lepih raztežajev.
Iz opisa sem se najbolj veselila detajla z »ravbarsko«, katere pa nisem uporabila, saj je previs malo bolderski, ampak vseeno splezljiv. Vso navdušeno nad kompaktno skalo in odlično plezarijo v spodnjem delu, me je nekaj krušljivih mest v zgornjem delu spravilo nazaj v realnost in opomnilo, da nisem več v Franciji. Matevž bi verjetno rekel, da pretiravam in da je skala povsod odlična. Vsekakor sva oba zelo uživala, plezala sva okoli pet ur in pol, bi pa še 20 minut manj, če se ne bi Matevž odločil, da je v zadnjem zugu dober trenutek za vajo zabijanja in izbijanja klinov.
Izstopila sva na Kremžarjevi poti, ker pa še nisva bila dovolj utrujena (in ker je za pravo turo bojda potrebno stati na nekem vrhu), sva turo začinila še s skokom (beri plazenjem pod ogromnim buhtlom) na Jezersko Kočno.
Sledil je hiter sestop do Češke koče in nazaj do parkirišča, potem pa sva si izpraznjene plastenke napolnila z zdravilno Jezersko slatino in ob Radlerju analizirala turo ter spoznavala okoliška gorstva.
Jezersko je eden mojih najljubših krajev nasploh, zato sem res vesela, da sem tu splezala tudi alpinistično smer – se že veselim zime in vabim zainteresirane, da se mi za nekaj dni pridružijo na Jezerskem (prenočišče zagotovljeno) in da skupaj odidemo še na kakšno turo.