Slovenec (1923) - Josip Lavtižar: »Ker mnogo me obljub še veže, ti nosi me do svete Neže!«

Vsa okolica je bila prenasičena s tovarniškim dimom in povsod se je mešal prah s sajami. V globoki strugi pa je tekla Sava, ki je nesla svoje umazano vodovje med stisnjeno sotesko proti hrvaškemu ozemlju. Tujec bi sodil, da voda ni velika, toda ako bi meril njeno vsebino, videl bi, da je več kakor pet metrov globoka. Menda nikomur ne pride na misel, da bi se šel v poletenski vročini hladit v njene kalne valove. Smo namreč v Trbovljah, kjer se iz podzemeljskih rovov spravljajo črni biseri na dnevno svetlobo. Velikanske so te naprave, ki preiskujejo osrčje zemlje ter vrtajo in razstreljujejo mogočne skalnate zgradbe. Za vse to je treba vsakovrstnih strojev, ki se vedno bolj izpopolnujejo, človek pa, njih gospodar, vedno bolj hira.

Kadar boš šel čez ondotni most na desni breg Save, poglej hišico, ki so v njej pobira mostnina. Lahko se ti namreč primeri, kakor se je primerilo meni, da pobiralec kliče za tabo: »Prosim eno krono mostnine.« Le na ta način te pustijo s Štajerskega na Kranjsko. Od tu pelje cesta nad Savo in pod hribom. Kmalu prideš do točke, kjer se loči od ceste kolovozna pot navzgor. Po strani viseč kol nosi zanemarjeno tablico s komaj čitljivim napisom »Na Kum«. Tukaj se ločimo od dolino in nastopimo pot v goro.
Dohajal sem žensko, ki so imele oprtane težke koše na hrbtu. V teh hribih vozi namreč živina le najtežje blago, za vse drugo služi koš, ki ga ljudje na visokem Gorenjskem ne poznajo, temveč znosijo svoje stvari v jerbasih ali rjuhah na glavi, o košu pa pravijo, da se spodobi le prosjakom. Zato strašijo otroke z besedami: »Žena s košem te bo vzela!«

V začetku ne preveč strma pot se je vzdigovala v vedno večji strmini ter privedla po tričetrturni hoji do samotne Grabnarjeve hiše. Po kratkem odpočitku nadaljujemo hojo v serpentinah proti Dobovcu. To 674 m nad morjem ležečo naselbino sem si predstavljal poprej tako, da je razprostrta po gorski planoti, v resnici pa je tukaj prav malo ravnega sveta in še tega sta morala narediti kramp in lopata. Celo za pokopališče niso mogli dobiti ravnega prostora.
Lepa župnijska cerkev je posvečena sv. Ani. Tudi župnišče je lična stavba, ki jo je zgradil nekdanji dobovški župnik Josip Jerič.
Nad cerkvijo so njive in pašniki v bregovih. Pot nas privede zopet v gozd, ki mu sledijo obširne senožeti v Dolu.
Mlad dečko je prišel iz gošče in sedel kakor star znanec na smrekovo korenino polog mene. Menil sem, da je lačen, kar pa je zanikal. Povedal je, da pase kravo in da mu je dolgčas, ker nima nobeno tovarišije. Vprašal je, koliko da je ura. Na moj odgovor, da je ena čez poludne, je dejal: »Kedaj bo šele pet, ko bom gnal domov!«
»Ti bi imel pri sebi kako knjižico, da bi čital iz nje, potem bi bilo bolj kralkočasno. Poznam tudi pastirje, ki vzamejo rožni venec na pašo.«
Odvrnil je, da mora vedno paziti na živino, ker se lahko izgubi, ako ne gleda na njo. Ta izgovor je običajen pri vseh papirjih. Ako jih pa pride več skupaj, mislijo samo na zabavo in živina naj hodi, kjer hoče. Čudno je tudi to, da mladina po osemletnem obiskovanju osnovne in ponavljalne šole večinoma ne čuti nobene želje po čitanju. Za šolo se je učila, za življenje pa ne.

V sredi Dola stoji zidana, s slamo krita hiša, pa nikjer ni bilo videti žive duše. Pozneje sem izvedel, da je to lovska koča. Na vratih sta viseli dve močni ključavnici, toda držala je samo ena, druga je bila odbita. Poznalo se je, da je nekdo skušal tudi to odbiti, a je ni mogel. Bržkone je bil šele začetnik v tej stroki ter ni imel dovolj močnega orodja pri sebi.
Senožeti so postajale vedno bolj ozke in pot se je vzpenjala zopet v goščo. Poleg tega je bila tako poraščena s travo, da se je dvomilo, ali hodi kdo tukaj ali nihče. Ker je ležalo tudi mnogo suhih vej čez stezo, je bil dvom še bolj opravičen. Semintja so se vendar sledila na bukovih deblih rudečkasta znamenja, kar je kazalo, da je pot vendarle prava. Ampak kje je Kum? Vso pot od Trbovelj se ni pojavil niti za trenotek, ker so zapirali gozdi pogled na goro. Pokazal se je šele tedaj, ko sem prišel prav blizu vrha. Sploh je bila vsa okolica kakor izumrla. Nihče ni motil gorske samote, le na nebu je krožilo nekaj ptic, ki so se s svojim značilnim žvižganjem izdajale kot kragulji. Sicer pa vpliva taka zapuščenost v prirodi blagodejno na popotnika. Ko postaja dandanes narava vedno manj preprosta; ko sega kultura že na visoke skalnate grebene in v najbolj skrite gorske doline, prilega se nam toliko bolj košček zemlje, ki je še tak, kakršen je prišel iz Stvarnikove roke.

Prišli smo na vrh Kuma (1219 m). Razgled je zares veličasten ali — če bi rabili tujo besedo — grandiozen. Težko je sicer dobiti dan, da bi bil zrak popolno prozoren, toda veliko so vidi tudi ob manj ugodnem vremenu. Turisti pravijo, da se nudi najlepši razgled v zimskem času. Kar imaš na zemljevidu slovenskih dežel, skoro vse to vidiš tukaj v naravi. Zato je nepotrebno, da bi natančneje omenjali posamezne točke. J. grof Barbo je leta 1875 v »Zgodnji Danici« v pesniški obliki opisal panoramo, ki se kaže raz Kum. Spesnitev je znamenita tudi radi tega, ker so v njej navedeni razni spomini iz starodavne zgodovine slovenskega naroda. Na taki višini pa človek tudi spoznava, kako neznatni so ljudje v primeri z ogromno okolico in kako majhen se zdi tudi on ljudem.
Kum sestoji iz dveh vrhov in na vsakem so zidali eno cerkev. Glavna cerkev, stoječa na nižjem vrhu, je izročena sv. Neži v varstvo. Svetnica stoluje v velikem kamnitem oltarju ter drži v eni roki meč, v drugi palmovo vejico. Mlada Rimljanka nosi snežnobelo togo, s katero so pa kot oglje črni lasje v hudem nasprotstvu. V drugi cerkvi, zgrajeni na višjem vrhu, sameva sv. Jošt v preprosti rjavi halji. Lahko bi bil nosil v življenju zlato krono na glavi — saj je izhajal iz kraljeve angleške rodovine — toda izvolil si je puščavo za stanovanje. Dasi živeč v samoti se vendar ni mogel skriti ljudem, ki so ga hodili obiskovat in se mu priporočat v molitev. Zgodovinarji trdijo, da je umrl leta 653. V dolini med obema cerkvama je kapela sv. Konštancije, hčere cesarja Konstantina Velikega. Konštancija je živeta ob času sv. Neže v Rimu ter je na njeno priprošnjo ozdravela. Zato so postavili tudi njej malo svetišče na Kumu.
Cerkvi sv. Neže in sv. Jošta imata vsaka svoj zvonik, tretji zvonik pa stoji na samem. V njem je visel do zadnje dobe mogočen zvon s težo 30 starih stotov (2016 kilogramov). Samoumevno se je slišal njegov glas daleč okrog. Svetovna vojska, ki je storila cerkvam mnogo krivic, ugrabila je tudi to častito starino. Vojni priganjači niso pozabili niti najvišjih gora, da se je le dobil plen za uničenje.

Kako stare so neki vse te zgradbe na Kumu?
Zgodovinski viri so tako nedostatni, da je težko povedati kaj gotovega. Prvotna cerkev sv. Neže je bila zidana v gotskem slogu, kar se pozna iz spodnjega zidovja, ki je ohranjeno še dandanes. Sedanja cerkev, zgrajena v 17. stoletju, ima renesanško obliko kakor tudi ona sv. Jošta. Česar pa ne pove zgodovina o začetku božje poti, razjasni jo vsaj deloma pripovedka. Ta govori, da so Kostanjevičanje tako slabo oskrbovali kapelo sv. Neže na otoku Krke, da jim je svetnica ubežala ter našla boljše zavetje na Kumu. V zadoščenje so nosili romarji iz Kostanjevice sv. Neži vsako sedmo leto svileno obleko v dar, kar še sedaj vestno spolnjujejo.
Ob gotovih časih, posebno proti koncu avgusta, se zbira na Kumu množica božjepotnikov ne samo z Dolenjskega in Spodnještajerskega, temveč tudi iz drugih oddaljenih krajev. Ni treba omenjati, da prihajajo ob takih shodih tudi prodajalci raznega blaga na goro. V pretekli dobi so se vršili na Kumu pravcati semnji, kjer so romarji lahko kupili skoro vse, kar so rabili za domačo potrebo. Prednamci so nosili takrat še kožuhe in vprav na Kumu je bil imeniten trg zanje. Na posebno dobrem glasu so bili kožuhi, ki so jih izdelovali v Moravčah in jih prodajali pri v. Neži na kumskih shodih. Enako je biti tudi drugih stvari na izbiro. Dandanes se dobi še kaj malega; nekdanjih dobrih časov pa ni več. Ljudski shodi so takrat bili namreč tako veliki, da ljudje niso meli prostora v cerkvi. V ta namen se je gradila v dolini med obema cerkvama prižnica, raz katero se je govorilo božjepotnikom pod milim nebom.

Na Kum se pride po več potih. Od severne strani peljeta poti iz Trbovelj in Hrastnika, od južne strani iz Svibnega, od jugozahodne iz Šentjurja. Tisočere množile so že hodile po njih, savski ribič pa je moral mrtvega romarja celo ponoči nositi na vrh. O tem nam pripoveduje balada, ki jo je po ljudski pravljici jako lepo spesnil Anton Hribar Korinjski. Pravljica ima sledečo vsebino:

Od daljnih Karpat je prihajal vsako leto popotnik k sv. Neži na Kum. Čez Savo ga je vozil ribič, ki se je polakomnil romarjevega denarja, z veslom ubil romarja, ga oropal in vrgel v Savo. Za zločin je moral delati hudo pokoro. Mrtvec je hodil ribiča vsak večer klicat, da ga je prepeljal čez Savo in nesel na Kum. Ubiti romar je dejal ribiču:
»Ker me mnogo obljub še veže, ti nosi me do sv. Neže.«
Ko je prispel ribič s težkim bremenom o polnoči na goro in stopil v cerkev, privrevale so vanjo množice božjepotnikov prepevale in molile ter zopet odhajale iz svetišča. Tudi ribič je vsakokrat zadel mrtveca na rame in ga nesel nazaj v dolino. To se je ponavljalo tako dolgo, da je ribič popolno opešal. Pesnik sklepa balado s kitico:
Prišel je romar zadnjikrat še ribiča pred kočo zvat. In zadnjo silo, zadnjo moč porabi ribič zadnjo noč. Ko sta nazaj, se v Savo zgrudi iz čolna romar, ribič tudi.

Preden se poslovimo od Kuma. gremo še v cerkvenčevo gostilno, kjer se dobi dobra postrežba. Kdor hoče prenočiti na vrhu in se zjturaj pred solnčnim vzhodom diviti imenitnemu razgledu, dobi tudi udobno stanovanje. Kumski cerkvenec je sicer velik samotar na gorski višavi, pravzaprav pa kralj vse nepregledne okolice. Kadar potegne za vrv velikega zvona, takrat zabrenči mogočni glas tostran in onstran Save. Zato ima cerkvenec staro pravico, da hodi po biro v vse tiste župnije, kamor sega glas kumskega velikega zvona. Vojska je sicer vzela tudi to časti to starino, toda božjepotniki ne bodo pozabili sv. Neže ter jej prav kmalu oskrbeli morebiti še mogočnejši zvon kakor je bil dosedanji. Na povratku s Kuma pride človeku na misel, da se dobi kljub vsej današnji mizeriji vendar še kaj lepega na svetu.

Josip Lavtižar
Slovenec, 25. december 1923