Planinski vestnik - Rudi Rajar:
Splošni opis
Zemljepis. Lofotsko otočje leži blizu norveške obale, približno na 68° severne širine, torej že znotraj polarnega kroga. Sestavlja ga veliko število otokov. Največji med njimi so: Austvaagöy, Moskenestoy. Vestvaagoy in Flakstadoy, od katerih sta z alpinističnega vidika zanimiva prva dva.
Severno od omenjenega otočja se razprostira otočje Vesteraalen, vendar večina zemljevidov in vodičev uvršča tudi to skupino v Lofotsko otočje, zato tudi mi tako imenujemo obe skupini otokov. V tej drugi skupini Lofotskega otočja je najzanimivejši otok Hinnöy.
Dostop. Iz Ljubljane do Skutvika na norveški obali v višini otočja je z avtomobilom 3600 km, od katerih smo morali v letu 1971 zadnjih štiristo prevozit, po makadamu. Iz Skutvika do mesta Svolvaer na otoku Austvaagöy vozi trajekt (80 km). Drugi način, po katerem je mogoč dostop do vseh otokov z avtomobilom je ta, da se od Narvika, kjer se otočje zelo približa celini, peljete po 200 km dolgi makadamski cesti prek vsega otočja proti JZ. Cesta drži do zadnjega večjega otoka Moskensoy. Med otoki vozijo trajekti, precej ožin pa že vežejo mostovi.
Prebivalstvo. Otočje je redko naseljeno. Le nekaj ribiških vasi je najti na njem. Glavno mesto je Svolvaer, ki šteje okrog 4000 prebivalcev. Preživljajo se skoraj izključno z ribolovom, saj je otočje znano po največjem ulovu polenovk na svetu. Šele v zadnjih letih se je začel uveljavljati tudi turizem, ki ga stimulira slikovita pokrajina, večni poletni dan in zanimivo ribiško življenje.
V odročnih krajih, kamor turizem še ni prodrl, so prebivalci zelo prijazni. Govorno norveško, vendar v vsakem zaselku najdeš ljudi, ki znajo nekoliko angleško.
Podnebje. Otočje leži v »deželi polnočnega sonca«. Sonce tu ne zaide od 29. maja do 15. julija, vendar še dolgo pred in po tem datumu ponoči ni temno. Čeprav leži otočje npr. v isti zemljepisni širini kot južni del Grönlanda, je podnebje izredno milo, za kar se mora zahvaliti toplemu zalivskemu toku, ki ga obliva.
Alpinistični vodič (1) piše o podnebju naslednje:
»... po poletni vročini Lofote lahko primerjamo s sredozemskimi deželami. Atmosfera je neverjetno čista in pogled seže sto milj daleč na vse strani. Najlepše vreme je v juliju in juniju, vendar je mogoče uspešno plezati od srede maja do začetka septembra. Komarji niso več nadloga, odkar so pred nekaj leti iznašli 'olje finn'«.
Izkušnje naše odprave so nekoliko drugačne. V prvi polovici julija smo imeli od petnajstih dni le tri dni lepega vremena, vse druge dni je deževalo. To ni naklučje, saj se tudi drugi avtorji pritožujejo nad slabim vremenom. Spilsbury2 piše npr., da je imel od sedmih poletij le enkrat zares lepo vreme, enkrat se mu je zgodilo, da ni mogel obiskati niti enega vrha, druga leta pa je bilo vreme spremenljivo.
Ko je bilo vreme lepo, smo imeli zares fantastične razglede z vrhov, med deževnim obdobjem pa so bili seveda vsi vrhovi zaviti v meglo.
Po naših izkušnjah bi temperaturo v juliju mogli primerjati s temperaturami v naših gorah v aprilu, s tem razločkom, da se ponoči ne ohladi, saj noči sploh ni. O podnebju pozimi piše literatura le to, da je izredno vetrovno, temperatura je 10 ali 20 °C pod ničlo, snega je zelo veliko. Če prištejemo k temu še zimski dan, ki traja v marcu le nekaj ur, je razumljivo, da je pristopov, ki bi bili opravljeni pozimi le nekaj.
O komarjih lahko rečemo le to, da so nas pošteno preganjali na celini vendar so naprodaj maže za kožo, ki so proti pričakovanju zelo učinkovite. Na otokih pa komarjev skoraj nismo srečali.
V zvezi z mokrim podnebjem moramo omeniti še eno slabo stran lofotskih gora, to je zelo bujno vegetacijo. Na otoku Moskensöy, ki smo ga obiskali, so skoraj vse stene, ki niso popolnoma navpične, porasle s travo in mahom, kar zelo otežkoča plezanje! Po podatkih čeških alpinistov, ki so obiskali otok Austvaagoy, so tam razmere še slabše, grmovje in nizko drevje otežkoča dostop do sten, tako da so se dostikrat pri prebijanju skozenj močno raztrgali ali se celo ranili.
Literatura, zemljevidi. Literature je izredno malo. Leta 1953 so izdali edini alpinistični vodič1, ki na kratko govori o posameznih gorskih verigah, podatki pa so bili v letu 1971 že zelo zastareli. Druga knjiga, ki piše o Lofotih približno isto, le z nekoliko novejšimi podatki, je turistični vodič3 iz leta 1966. Obe knjigi sta pisani v angleščini. Razen tega najdeš le nekaj kratkih notic v Alpine Journalu ali nekaj člankov, kot je Spilsburyjev.
Zemljevidi so razmeroma zelo dobri. V vodiču3 je naslov londonske agencije, ki nam je na našo prošnjo hitro poslala zemljevide vseh otokov v merilu 1 : 100 000 z ekvidistanco (med plastnicami) 30 m. Videli smo, da so karte zelo natančne.
Gore
Alpinistična zgodovina. Gore so začeli v glavnem obiskovati posamezni angleški popotniki-planinci po letu 1900. Med obema vojnama so skupine planincev (v glavnem prav tako angleških) stopile na večji del prej še neosvojenih vrhov, medtem ko o plezanju preko težkih sten takrat še ni bilo govora. Po drugi svetovni vojni je do I. 1971 obiskalo lofotske gore nekaj angleških, nemških, francoskih in čeških odpravic, ki so že preplezale nekaj težjih sten. L. 1953 je bilo nekaj vrhov še neosvojenih, toda v letu 1971 smo iz ust znanega norveškega alpinista Magnarja Petersona izvedeli, da neosvojenih vrhov ni več. Vendar so večino vrhov dosegli le po eni najlažjih poti, medtem ko je velika večina sten do danes še nepreplezanih.
Zanimivosti. Če smo omenili dve slabi strani lofotskih gora, tj. nezanesljivo vreme in prebujno vegetacijo, moramo omeniti tudi celo vrsto privlačnih strani. Prvi dve smo že omenili: večni poletni dan in milo klimo. Ti dve lastnosti sta res prijetni, saj ima človek občutek svobode, nikoli ni treba posebno hiteti, nikdar te ne preganja noč. Če ne boš danes dokončal smeri, jo boš pa jutri. Prav tako učinkuje mila klima - dež te lahko sicer namoči, toda nikoli se ti ni treba bati ledenih viharjev, ki bi ti morda ogrožali življenje. Seveda velja to le za poletni čas.
Tretja in četrta privlačnost Lofotov sta prav tako povezani: čudovita pokrajina in popolna samota. Cela grupa otokov je kompleks elegantnih vrhov, grebenov in sten. James Brice, nekdanji predsednik angleškega Alpinističnega kluba, je nekoč izjavil: »Če bi se ocean vzdignil do podnožja Aiguilles de Chamonix, bi dobili karakterističen pogled na lofotske vrhove.«
Skoraj bi lahko rekli, da je to res. Stene dostikrat rastejo naravnost iz morja »gladke, da bi se še ptič ne obdržal na njih«, vse polno je ledeniških jezer, fjordov, grebenov »ostrih kot nož«, vmes pa smo našli čudovite peščene plaže. Razen tega pa lahko človek več ur dnevno opazuje »sončni zahod«, ko je sonce tik nad obzorjem, kar daje nad arktičnim morjem čudovite zlate in zelenosive barve. Morda pa je največ vredno to, da je gorovje tako malo obiskano in tako samotno. Pri naših vzponih in plezanjih nismo srečali žive duše. Šele nekaj dni pred odhodom je prišla v naše področje še skupina angleških alpinistov. Da so izbrali prav to področje za cilj odprave, priča o njegovi zanimivosti.
Alpinistične značilnosti. Vrhovi niso visoki, saj meri najvišji vrh Moisalen le 1266 metrov. Ker pa se stene pnejo dostikrat direktno iz morja, so lahko zelo visoke. Vodič govori o tisočmetrskih stenah, vendar take le redko najdeš, pač pa je vse polno sten z višino med 400 in 800 metri.
Mi smo plezali v popolnoma kopni skali, toda videli smo, da na nekaterih drugih področjih, ki so le nekaj deset kilometrov severneje, vendar pa bliže celini, vladajo snežne in ledene razmere, podobne centralnoalpskim. Razen tega omenja Spilsbury2 da je količina snega lahko od leta do leta zelo različna. Vodič priporoča, da naj bi vsaka naveza imela vsaj en cepin, vendar ga mi na Moskensoyu nismo nikoli uporabljali, prav tako ne derez.
Da so gore zanimive, priča tudi to, da je na večino vrhov možen en sam lažji dostop, pa še ta je navadno II. stopnje (to velja za Moskensoy in Austavaagoy). Ker pa je večina sten še nepreplezanih, ni težko najti naravne prehode IV in V stopnje. Seveda pa ne manjka tudi ekstremno težkih smeri. Ko so angleški alpinisti ogledovali južno steno Breiflogtinda, so govorili o sedmih dneh plezanja in o tehniki, ki jo uporabljajo v El Capitanu.
Od posameznih področij bomo na kratko opisali le tri najzanimivejše, ki smo jih imeli v širšem izboru. Ostale verige so opisane v literaturi.
Področje Troldfjorda. To področje na otoku Austvaagoy je verjetno alpinistično najbolj privlačno na Lofotih. Menda je fjord obdan s popolnoma navpičnimi stenami dveh gorskih verig na severu in jugu. Zahodno od njega leži najvišji vrh otoka in Lofotov v ožjem pomenu besede. To je Higraftind - 1161 m. (Izraz »tind« pomeni vrh in je priključen vsakemu imenu gore). Južno od gore leži jezero Troldtinderne s celo vrsto ostrih vrhov, ki jih označujejo kar s številkami. Mi se nismo odločili za ta predel, ker je gotovo najbolj obiskan na vseh Lofotih. Večina tujih odprav je doslej obiskala to področje.
Proti jugu se omenjena veriga nadaljuje v skupini Rulten (1062 m), ki je tudi zanimiva, vendar so jo tik pred nami obiskali češki alpinisti. Moisalen (1266 m) je najvišji vrh otočja. Ima dva vrhova. Vodič1 piše le o pristopu na dva vrhova. L. 1937, tudi drugi vodič3 iz leta 1966 priznava, da je zelo malo znanega o tem vrhu. Ko smo se vračali mimo otoka Hinnoya, smo si lahko goro ogledali in videli, da mora biti zelo zanimiva. Na njej vladajo ledne razmere. Vsekakor bi bila vredna obiska. Mi se nismo odločili zanjo zato, ker je dostop nekoliko težaven, in zato, ker sta po literaturi sodeč v tem področju zanimiva le dva vrhova, vsi drugi pa so nižji in manj zanimivi.
Področje Kirkefjorda na otoku Moskensoya je ostalo naš končni cilj. Ima več prednosti. Predvsem je mnogo manj raziskan kot področje okrog Troldfjorda. Le tri smeri so bile tu preplezane pred našim prihodom (Angleži leta 1969). Dostop je enostaven, saj smo se lahko z ladjo pripeljali direktno v Kirkefjord in smo imeli do prostora, kjer smo postavili tabor, le nekaj sto metrov. Razen tega je odtod možen dostop do treh gorskih verig: področje Breiflogtinda, Kloketinderja in Helvedestinda. Razen tega smo lahko od tod obiskali tudi srednji del otoka z najvišjim vrhom otoka Hermansdaltindom (1036 m). Več o tem področju pa govorijo drugi člani odprave.
Viri:
1 P. Prag: Rock climbs in Lofoten Norway, London 1953.
2 Harry P. Spilsbury: Lofoten and the Nordland. Članek v knjigi Norsk Fjellsport, Grondahl and Sons Ferlag, Oslo 1958.
3 Mountain Holidays in Norway, London 1966. Turistični vodič.
4 Dopisovanje z norveškim alpinistom Arne Randers Heenom, Andaalsnes, Norveška
5 Dopisovanje s člani češke odprave iz Ostrave (I. 1970).
6 Osebni razgovori z norveškim alpinistom Magnarjem Petersonom, Petroleum Station, Svolvaer, Austvaagoy, Lofoten.