Išči

Napovedi

Bilten, napovedi vremena, razmer, SPIN, ... 

Napovedi

Objavljalci

Authors

Arhiv

Luknja peč

Oddihu in veselju o tem uspešnem pristopu na goro odmerimo primerno dolžino časa, vendar se kaj kmalu začnemo pripravljati za sestop po žlebu na vzhodni greben, uporabimo varovanje, spustimo se po zgornji, bolj plezalni smeri do sedla, kjer se razgledujemo po strmih pečinah Luknje peči (2249 m) in Rjavine (2532 m), kasneje se povzpnemo še na sosednji vrh Dimniki (2104 m)Janez Pikon: Močan in razgiban greben izza globoko zarezane škrbine Luknje se vzpne v mogočni stolp Luknja peč do sedla v smeri Dimnikov, ta dva lepa in od vsepovsod vidna skalna vrhova sta težje dostopni gori v tem delu Julijskih Alp.

Luknja peč

Pričnemo po označeni poti iz doline Kot (755 m), v smeri proti Staničevem domu (2332 m). Pri studencu (1340 m) nadaljujemo pod Debeli kamen (1820 m) ob mogočni steni Rjavine, vzhodno na označeno stezo, markirano pot Planica - Pokljuka (leta 2011 je bila 30. obletnica te poti). Dosežemo skalni prag, tu najdemo star klin za (abzajl), ki nam prav pride pri vračanju preko tega strmega pragu. Dvignemo se po gladki pečini, tudi s pomočjo klina ob malem potočku. Za skalnim pragom se vzpenjamo po dolini in grušču, proti nekako vidnem vrhu (zgornji rob nad skalnim pragom), kjer se pot izgublja v ruševju, do prehoda z vpeto stezico v skalni pomol. (Vračamo se višje, kar lepo po polici, najprej se prehod malo zoži, nato zopet bolj razširi). Dober občutek moti rahla megla v smeri macesnov do že od daleč vidne izpostavljene police pod rumeno steno, ki že pripada severnemu grebenu in vrhu Luknja peč (2249 m). Dosežemo spodmol, tu so nam v pomoč starejši klini, mogoče lovska varianta. Pri macesnih je mogoče nadaljevati po nagnjeni polici severno pod steno Rjavine, mi prečimo pobočje v smeri proti skalnatemu robu zahodno nad dolino Krme.

Korito obilno z gruščem, smer pa skrotasta, vendar z mero pazljivosti dosežemo vršnji rob korita, še troje serpentin in stojimo na temenu redko obiskane gore - 20. avgust 2005, ob 11:40, na današnji dan, pred sedmimi leti (foto arhiv: Tina Bijol)Močan in razgiban greben izza globoko zarezane škrbine Luknje se vzpne v kamniti in mogočni stolp Luknja peč in severovzhodno do sedla v smeri Dimnikov, ta dva lepa in od vsepovsod vidna skalna vrhova sta težje dostopni gori v tem delu Julijskih AlpOpis fotografij, kjer je prehojena pot označena s pikami velja, da so rdeči znaki smeri vedno spredaj, rumeni pa zadaj za steno (fotografija »Označena smer,«) če na fotografiji gledamo znake od spodaj navzgor je v višini drugega znaka macesen pod rumeno steno, pri četrtem znaku se prične široki žleb, kjer se je zaključila skalna polica, tu smo splezali naravnost navzgor. Znak z vprašajem je v višini za ruševjem skritih kozorogov. Od tod smo nadaljevali zopet malo vzhodno, kje točno je luknja s prehodom iz Kota v Krmo je težje določiti, vendar nekje v smeri zadnjega znaka, tako je potekala naša pot, po kateri nas je usmerjal Matjaž Dežman in se nam je vsem zdela kar pravšnjaUporabimo varovanje, spustimo se po zgornji, bolj plezalni smeri do sedla, kjer se razgledujemo po strmih pečinah Luknje peči (2249 m) in Rjavine (2532 m) - (foto arhiv: Tina Bijol)Zoisove zvončnice, planike in malica. Dvoje smeri uporabimo za nadaljevanje v smeri severovzhodne stene Luknje peči, večja skupina kar v skalno polico (foto arhiv: Tina Bijol)

V širšem jarku zmanjka primernega nadaljevanja, zato splezamo kar navzgor po lažji steni z trdnimi oprimki, z zgornje police pa nas skriti za grmovjem ruševja opazujejo kozorogi. Megla vrhove skriva in odkriva, mi pa nadaljujemo po peščenem brezpotju. Matjaž zavije previsoko in pove, da se je prehod (tunel) najbrž porušil, ker je svet nekam preveč strm in neprehoden. Bo treba popravljti?, da nižje opazimo označeni prehod s kratkim meliščem (2-3 m), dosežemo sedlo z dvoje brezen, Zoisove zvončnice, planike in malica. Dvoje smeri uporabimo za nadaljevanje v smeri severovzhodne stene Luknje peči, večja skupina kar v skalno polico, manjša se odloči za daljšo in bolj po zagruščenemu položnejšemu jarku. Ob zadnjem macesnu na grebenu (pot PP zavije v Krmo) se spet srečamo, odkoder zopet družno in odločno po jugovzhodnem žlebu splezamo proti vršnemu temenu gore. Korito obilno z gruščem, smer pa skrotasta, vendar z mero pazljivosti dosežemo vršnji rob korita, še troje serpentin in stojimo na temenu redko obiskane gore - 20. avgust 2005, ob 11:40, na današnji dan, pred sedmimi leti. 

Pričnemo po označeni poti iz doline Kot (755 m), v smeri proti Staničevem domu (2332 m). Pri studencu (1340 m) nadaljujemo pod Debeli kamen (1820 m) ob mogočni steni Rjavine (foto arhiv: Tina Bijol)Vzhodno na označeno stezo, markirano pot Planica – Pokljuka (leta 2011 je bila 30. obletnica te poti). Dosežemo skalni prag (foto arhiv: Tina Bijol)Dvignemo se po gladki pečini, tudi s pomočjo klina ob malem potočku. Za skalnim pragom se vzpenjamo po dolini in grušču, proti nekako vidnem vrhu (zgornji rob nad skalnim pragom) (foto arhiv: Tina Bijol)Dosežemo skalni prag, tu najdemo star klin za abzail, ki nam prav pride pri vračanju preko tega strmega pragu. Dvignemo se po gladki pečini, tudi s pomočjo klina ob malem potočku (foto arhiv: Tina Bijol)Korito obilno z gruščem, smer pa skrotasta, vendar z mero pazljivosti dosežemo vršnji rob korita, še troje serpentin in stojimo na temenu redko obiskane gore - 20. avgust 2005, ob 11:40, pred sedmimi leti (foto arhiv: Tina Bijol)

Oddihu in veselju o tem uspešnem pristopu na goro odmerimo primerno dolžino časa, vendar se kaj kmalu začnemo pripravljati za sestop po žlebu na vzhodni greben, uporabimo varovanje, spustimo se po zgornji, bolj plezalni smeri do sedla, kjer se razgledujemo po strmih pečinah Luknje peči (2249 m) in Rjavine (2532 m). Sosednji vrh Dimniki (2104 m) je na dosegu roke, samo s pogledom se dogovorimo in troje nas (Tina, Zdravko in jaz, danes ali nikoli), se povzpnemo še na Dimnike. Nezahteven vzpon po strmem travnatem pobočju do in preko skalnega pragu (1-2 m), že smo na kratkem gruščnatem grebenu in vrhu z zgrajenim manjšim možicem, (dogradimo možic), fotografija, obrat in sestop do sedla, ostali člani skupine že sestopajo v smeri jutranjega pristopa. 

Dober občutek moti rahla megla v smeri macesnov do že od daleč vidne izpostavljene police pod rumeno steno, ki že pripada severnemu grebenu in vrhu Luknja peč (2249 m) (foto arhiv: Tina Bijol)Dosežemo spodmol, tu so nam v pomoč starejši klini, mogoče lovska varianta. Pri macesnih je mogoče nadaljevati po nagnjeni polici severno pod steno Rjavine, mi prečimo pobočje v smeri proti skalnatemu robu zahodno nad dolino Krme (foto arhiv: Tina Bijol)V širšem jarku zmanjka primernega nadaljevanja, zato splezamo kar navzgor po lažji steni z trdnimi oprimki, z zgornje police pa nas skriti za grmovjem ruševja opazujejo gamsi. Megla vrhove skriva in odkriva, mi pa nadaljujemo po peščenem brezpotju (foto arhiv: Tina Bijol)Korito obilno z gruščem, smer pa skrotasta, vendar z mero pazljivosti dosežemo vršnji rob korita, še troje serpentin in stojimo na temenu redko obiskane gore - 20. avgust 2005, ob 11:40, pred sedmimi leti (foto arhiv: Tina Bijol)

Zaradi visoke oblačnosti že postaja temnejše, rob stene nad dolino Kot, kjer vodijo le gamsove stečine, dosežemo skupino, ob skritem prehodu v rušju do skalnega prehoda, severno pod steno Rjavine. Rahlo rosi in že postreže z manjšimi potočki, ki ustvarijo mogočen slap, na mestu prehoda preko že prej omenjenega skalnega pragu, tu si s pomočjo klina in krajše vrvi olajšamo sestop do markirane poti v smeri doline. 

Ob zadnjem macesnu na grebenu (pot PP zavije v Krmo) se spet srečamo, odkoder zopet družno in odločno po jugovzhodnem žlebu splezamo proti vršnemu temenu gore (foto arhiv: Tina Bijol)Sosednji vrh Dimniki (2104 m) je na dosegu roke, samo s pogledom se dogovorimo in troje nas (Tina, Zdravko in jaz), se povzpnemo še na Dimnike (foto arhiv: Tina Bijol)Nezahteven vzpon po strmem travnatem pobočju do in preko skalnega pragu (1-2 m), že smo na kratkem gruščnatem grebenu in vrhu z zgrajenim manjšim možicem (foto arhiv: Tina Bijol)Opis fotografij, kjer je prehojena pot označena s pikami velja, da so rdeči znaki smeri vedno spredaj, rumeni pa zadaj za steno (fotografija »Označena smer,« če na fotografiji gledamo znake od spodaj navzgor je v višini drugega znaka macesen pod rumeno steno, pri četrtem znaku se prične široki žleb, kjer se je zaključila skalna polica, tu smo splezali naravnost navzgor. Znak z vprašajem je v višini za ruševjem skritih kozorogov. Od tod smo nadaljevali zopet malo vzhodno, kje točno je luknja s prehodom iz Kota v Krmo je težje določiti, vendar nekje v smeri zadnjega znaka, tako je potekala naša pot, po kateri nas je usmerjal Matjaž Dežman in se nam je vsem zdela kar pravšnja (foto arhiv: Tina Bijol)

Enajsturno turo na goro Luknja peč in Dimnike, kjer kraljujejo le skrivnostna brezpotja in kozorogove tisočletne stečine, zaključimo na parkirišču pred mrakom v zatrepu doline Kot, 20. avgust 2005.

Opis fotografij, kjer je prehojena pot označena s pikami velja, da so rdeči znaki smeri vedno spredaj, rumeni pa zadaj za steno (fotografija »Označena smer,«) če na fotografiji gledamo znake od spodaj navzgor je v višini drugega znaka macesen pod rumeno steno, pri četrtem znaku se prične široki žleb, kjer se je zaključila skalna polica, tu smo splezali naravnost navzgor. Znak z vprašajem je v višini za ruševjem skritih kozorogov. Od tod smo nadaljevali zopet malo vzhodno, kje točno je luknja s prehodom iz Kota v Krmo je težje določiti, vendar nekje v smeri zadnjega znaka, tako je potekala naša pot, po kateri nas je usmerjal Matjaž Dežman in se nam je vsem zdela kar pravšnja - 20. avgust 2005.

Janez Pikon

Moja gorska pot skozi čas ...Moj arhiv: Janez Pikon

Video: Luknja peč

Luknja peč, 2249 mDeseturno turo na goro Lukna peč in Dimniki, kjer kraljujejo le skrivnostna brezpotja in kozorogove tisočletne stečine, zaključimo na parkirišču pred mrakom v zatrepu doline Kot (foto arhiv: Tina Bijol) Pogled s sedlaDvoje smeri uporabimo za nadaljevanje v smeri severovzhodne stene Luknje peči, večja skupina kar v skalno polico, manjša se odloči za daljšo in bolj po zagruščenemu položnejšemu jarku (foto arhiv: Tina Bijol)
Luknja peč, 2249 mKorito obilno z gruščem, smer pa skrotasta, vendar z mero pazljivosti dosežemo vršnji rob korita, še troje serpentin in stojimo na temenu redko obiskane gore - 20. avgust 2005, ob 11:40, pred sedmimi leti (foto arhiv: Tina Bijol) Dimniki, 2104Nezahteven vzpon po strmem travnatem pobočju do in preko skalnega pragu (1-2 m), že smo na kratkem gruščnatem grebenu in vrhu z zgrajenim manjšim možicem, (dogradimo možic), fotografija, obrat in sestop do sedla, ostali člani skupine že sestopajo v smeri jutranjega pristopa (foto arhiv: Tina Bijol)
Luknja peč, 11:40Korito obilno z gruščem, smer pa skrotasta, vendar z mero pazljivosti dosežemo vršnji rob korita, še troje serpentin in stojimo na temenu redko obiskane gore - 20. avgust 2005, ob 11:40, pred sedmimi leti (foto arhiv: Tina Bijol) Dimniki, 14:25Sosednji vrh Dimniki (2104 m) je na dosegu roke, samo s pogledom se dogovorimo in troje nas (Tina, Zdravko in jaz), se povzpnemo še na Dimnike (foto arhiv: Tina Bijol)
Polica s kozorogiV širšem jarku zmanjka primernega nadaljevanja, zato splezamo kar navzgor po lažji steni z trdnimi oprimki, z zgornje police pa nas skriti za grmovjem ruševja opazujejo gamsi (foto arhiv: Tina Bijol) Stena in pajekOb zadnjem macesnu na grebenu (pot PP zavije v Krmo) se spet srečamo, odkoder zopet družno in odločno po jugovzhodnem žlebu splezamo proti vršnemu temenu gore (foto arhiv: Tina Bijol)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1719

NAPOVEDI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.