Alina Ledinek: Seveda, sem s tem naslovom mislila Raduho, čeprav ...
... ima vsaka gora svoj čar, vsaka je posebna na svoj način ampak Raduha izstopa. Namreč, prek tednom dni,sem na polno luno prespala v alpinistični sobi na Grohaltu. Luna je osvetljeva pobeljene vrhove Kamniških alp. V prijetno toplem ambientu, smo z Polono in Slavkonu kero rkli. No, ker drvarnica še ni imela skidane poti, sm nam malo olajšala delo.
Naslednji dan pa sm se odpravila proti Lanežu, gaž sem potegnila kr naravnost, po gozdu, od Grohalta. Razmere niso ble ravno prepričljive, zato nisem ravno kaj dosti splezala. Plezala sem po nekem majhnem žlebičko neke grape, potem pa se mi je sredi žlebička udrlo do pasu, zato sm raje obrnila, nič zato, računi so se hitro poravnali. Še preden pa sem zavila pod ostenje laneža, sem se včeraj podala na svojo prvo turno smučarsko turo, pod Peco. Moram rečti, razmere za smučanje še niso bile tako slabe, v celotni moji smučarski “karieri” kot pa so bile včeraj, vrjerno sm naredila v celotni smuki le 4 kvalitetne zavoje. Smučala sem le do šting, potem pa sem se peš podala v Mežico.
Danes, z nekoliko tžkimi nogami, pa sma se js in Nejc podala poravnati moje neporavnane račune, pa ne samo to, še bolš je bvo, ko pa sm pričakovava, razmere so pač take, kakršne si jih mi nardimo, božiček ni biv preveč radodaren. Sestopila pa sva po hojnikovi, čeprav le ta, ni bila ravno najbol zalita.
(Malo pa še manjka tudi halenski sveči, čeprav menda pridejo otoplitve.)
