Muhasti april v visokogorju.
V pričakovanju, da bo vreme vzdržalo, se zjutraj podava na pot in odpeljeva pod sivim nebom na Vršič, kjer piha in hladi veter, ko stopiva iz avtomobila.
Na plazu vidiva turna smučarja, ki nosita smuči, druga dva gresta pred nama na smučeh proti pobočju Nad Šitom glave, midva pa namestiva dereze za varnejšo hojo, pritrdiva smuči na nahrbtnika, ki romata na najina ramena in pričneva direktno hojo po zasneženem plazovitem pobočju proti Grebencu. Hitro se vzpenjava, se zamenjava v vodenju in ko v nahrbtnik dam še toplo oblačilo, se kmalu oddaljim od prijatelja. Koristim stopinje predhodnikov in pod nogami se nabirajo višinski metri. Ozrem se in vidim, da za prijateljem hodi turni smučar. Lep je pogled na Šitno glavo in Vršič globoko spodaj. Nadaljujem vzpenjanje in ko dosežem greben, ponovno zapiha mrzel veter. Stopim malce nazaj v zavetrje pod Grebencem in nadomestim porabljeno energijo ter se odžejam. Mimo pride turni smučar, ki nadaljuje po grebenu, medtem ko prijatelj naredi še zadnje metre vzpona. Skupaj se ozreva na oddaljeni Trentski Pelc, Srebrnjak in Bavški Grintavec in na pobočja pod Mojstrovkama. Nad Špičjem se kopiči pas sivine, kar nama prav nič ni povšeči.
Nadaljujeva hojo po grebenu, nato malce pod njim, venomer hodiva po že narejeni gazi in kmalu opazim, da sem prehiter. Upočasnim, sem ter tja malce zastanem, a me hlad sili naprej. Pazim, da je prijatelj v dosegu pogleda, medtem ko se pred menoj vedno bolj oddaljuje predhodnik. Vidim vrh Male Mojstrovke, s katerega smuča dvojica in ga doseže še predhodnik. Visoke oblačnosti že davno ni več in oblak zakrije vrh gore, veter še bolj povleče in vidim predhodnika, ki iz meglice oblaka smuča v dolino med obema vrhovoma Mojstrovk. Dosežem skalovje nekaj metrov pod nevidnim vrhom in odločim, da je vzpona glede na slabo vidljivost dovolj. Skale nudijo nekaj zavetrja, pridruži se mi prijatelj in nemudoma pričneva s pripravo na smučanje. Veter sem ter tja odkrije pobočje, a megla ga vztrajno zakriva in ko sva pripravljena na smučanje, je vidljivost skoraj ničelna.
Komaj vidiva smuči in zato prve metre oddrsava, nato pa se odgrne zastor in vse je lepše in boljše. Pričneva vijugati po odličnem snegu in zavoj sledi zavoju. Ne predahneva dokler ne prideva globoko v dolino med obema Mojstrovkama na prelom pobočja, od koder vidiva tako Suhi vrh na eni strani in Grebenec na drugi, med njima pa globoko spodaj dolino Soče in vršace, ki se pno nad njo.
No, pa je nekaj razgleda, rečeva in pričneva smuko v Drevesnico. Sneg je še vedno lepo smučljiv a že bolj mehak. Slediva smučinam in sva med ruševjem, ki ne vodi nikamor. Morava prestopati navzgor, da najdeva prehod in izpod sivine oblakov prične rositi. Smučava med drevesi in ruševjem. Vidiva višjo stezo, a greva še nižje in prismučava do zadnjega snega na spodnji stezi, kjer sestopiva s smuči, jih namestiva na nahrbtnika in v dežju hodiva skozi gozd. Prideva na opuščeno planino, greva preko potoka in na drugi strani pod smreko zamenjam moker brezrokavnik za anorak ter stopim za prijateljem na cesto. Hodiva po cesti in bližnjicah. Mimo peljejo avtomobili, midva pa stopava dalje, se povzpneva na prelaz Vršič in že sva pri avtomobilu, kjer je konec današnje ture v muhastem aprilskem vremenu.
Pospraviva opremo in mokra oblačila, se preobujeva in odpeljeva na pijačo in preste.