Čnuški AO - Jan Jasnič: ˝Še en NŠG splezava in sva ven,˝ je navdušeno ugotavljal Primož.
Neskončno število raztežajev nama je načelo psihofizično obrambo in Primoževe spodbudne besede so učinkovale le na pol, saj bi iz preostalih raztežajev brez težav sestavil pošteno smer v NŠGju.
Zaradi šepavega počutja, ki me je spremljalo ves teden, sem se s Primožem za petkovo plezanje v Planji dogovoril šele po tehtnem razmisleku. Z načelnikom sva se plezalsko snubila že kakšno leto, pa nama nekako nikdar ni uspelo skupaj na štrik. Gotovo je to predstavljalo enega od razlogov, ki so jeziček na tehtnici prevesili v pravo stran.
Na strani ferajna podatkov o tej trentski lepotici ni bilo kaj dosti, saj je vzpon zabeležila le ena naveza. Tako so mi v glavi odzvanjale le tiste Jemčkove besede, ki sem jih prebral: »Od vseh preplezanih smeri podobne ocene mi je ta zagotovo med najtežjimi,« ter tiste, ki mi jih je povedal na izpitni turi: »Uf, to se boš pa naplezal.«
Štart iz Ljubljane je bil seveda primerno zgoden in iz ovinka vršiške ceste sva lovsko pot začela iskati še v soju čelnih svetilk. Ni ravno očitna, tako da je za trenutek ukanila celo velikega tabornika, a vseeno sva stezico hitro ujela in zakorakala proti steni. Pot so na mnogih mestih zakrivale obsežne zaplate srce parajočega podrtega drevja, ki ga je vzelo neurje, zato sva se naplezala že na dostopu. Ko sva končno dosegla osamljeno dolino Mlinarico, pa se je v jutranjem svitu pred nama razkrila mogočna severna stena Planje, preko katere se v nebo dviga orjaški steber. Telo so preplavili močni občutki strahospoštovanja, za katere sem vedel, da se bodo v ozadje pomaknili šele, ko bova vstopila v smer. Hitro sva se znašla pod mokrimi previsi in žreb je določli, da se bo z vstopno štirico spopadel Primož.
Cedi se, da kar malo nohta in previdno se splaziva čez, prečiva po policah v desno in za razom vstopiva v sistem razčlemb, ki naju bo vodil daleč navzgor. Začne se z delikatnimi štiricami, ki se hitro spremenijo v težavne petice, in do prvih težav šeste stopnje, ki te čakajo proti vrhu spodnjega dela stene, sva že konkretno ogreta. Žreb mi je danes podaril precej dela in zaženem se v šestko. Pretiranih težav ne opaziva in kmalu doseževa šoder sredi stene. Malce si ga začiniva nato pa zarineva v še strmejši zgornji del, ki poteka po desni, tik ob največji lopi, čeprav imaš nižje doli občutek, da boš plezal v sistemu razčlemb, ki potekajo precej bolj proti desni. Med tem, ko mi »polovica« vliva nove energije, pogled navzgor pa pošteno mero spoštovanja, Primož že garba v peticah. Nekako fašem še 60-metrsko petko, ki se izkaže za (meni osebno) najlepši raztežaj smeri. Zajeda je sicer konstantna, a poteka po dobri skali in ponuja odlične možnosti varovanja. Ampak... traja. in traja... Požvižgavam si Srečo na vrvici in veselo napredujem. Po neki nerazumljivi komunikacijski zmedi, kateri so verjetno botrovali glasni planinci na Razorju, se mi na štantu kmalu pridruži tudi Primož. Med njegovim napredovanjem se izgubim v filozofiranju s samim seboj in gorami, ki me obkrožajo, Primož pa naju popelje pod raztežaj smeri in me nato spet pošlje v ogenj. Pošteno zašvicam v frikovskem VI+, ki je sicer odlično nabit, vendar pa šibko mesto v monolitni steni, kjer poteka najina smer, krasi skala vprašljive kakovosti. Na vsak način se skušam izogniti zloglasni luski, ki te spusti v odtenek lažji zgornji del raztežaja, se je naposled vendar dotaknem, a le za trenutek. Primož že nekaj časa veselo odšteva raztežaje in po tem cugu se končno tudi sam nasmejem njegovemu veselju. Zarine v dolg raztežaj, ki poteka nekam proti levi čez plate. Poštena plezarija – ni še konec. Moj zadnji raztežaj v vodstvu naju pripelje pod mogočne strehe iz katerih na mestih še vedno curlja. »Mansarda pušča,« se namuzne Primož, nato pa si s kislim nasmeškom ogleduje mokro izstopno prečnico, ki ga čaka. Načelnik svoje delo seveda opravi nadvse prefinjeno, a brez sopihanja ni šlo. Njegovo vriskanje nekje od daleč pa prinese veliko veselja, med tem ko visim v klinih in si ogledujem, kako bom moral najprej plezati navzdol, da bom sploh lahko vstopil v prečko. Kmalu tudi sam opravim z mokroto in se pridružim soplezalcu, ki se nastavlja sončnim žarkom. Zmaga!
Po krajšem premoru sva nadaljevala s poplezavanjem proti vrhu Planje in sestopom proti Vršiču, čez strma šodrasta pobočja Razorja. Pošteno dehidriran po celem tednu nestabilnega zdravja sem padel praktično v vsako tekočo vodo, ki nama je prekrižala pot na sestopu in k sreči le-te ni bilo malo. Vse tegobe utrujenega telesa pa so povsem zvodenele, ko se je v zadnjih žarkih dneva najina stena obarvala v rožante barve in je Mansarda zasijala v vsej svoji veličini. Smer sva splezala v slabih 10ih urah, turo pa, po ponovnem večernem iskanju lovske stezice, zaključila po cca. 15ih urah. Hvala Primožu za izvrstno družbo in enega lepših vzponov.
...pa za vse fotke, ki so brez izjeme načelnikov copyright, saj meni tokrat začuda ni uspelo kliknit niti enkrat.