Planinski vestnik junij 2018
Skalna sezona se je solidno začela, z ugodnim vremenom in plezalnimi dopusti v stenah Hrvaške, Italije, Avstrije, Francije, Španije, pa tudi Grčije in Češke. V Istri in Dalmaciji skoraj ni bilo plezališča, ki bi ne dobilo slovenskega obiska. V naših plezališčih ni bilo nič manj živahno. Naveze so se že preizkusile tako v športnih, kot v nižje ležečih neopremljenih stenah. Večinoma se je plezalo v zimzelenih klasikah, nekaj pa tudi v prvenstvenih smereh. Višje v gorah je skalo južnih sten že popolnoma razkrilo, še vedno pa so od obiska sten odvračale črne lise, ki so jih risali nad stenami ležeči ostanki snega. Senčne strani gora so kazale oskubljeno zimsko podobo. Tam so bili cepini še uporabni, čeprav prave opore pri tako visokih temperaturah niso več nudili. Podori opasti, talni plazovi in leteče kamenje so značilno opozarjali na letni čas. Še je bilo možno smučati močno okrnjen izbor strmih smeri.
V svetu ledenikov
Naši alpinisti so večkrat krenili na pot proti alpskim velikanom na zahodu. Med 19. in 24. aprilom je osem članov Črnuškega AO plezalo v špicah nad Chamonixom. 19. aprila so preplezali greben Cosmiques na Aiguille du Midi (AD, 2, 4a, 300 m). Andrej Kotar in Aljoša Hribar sta isti dan preplezala smer Ravanael-Frendo (II, 5, 500 m) na Aiguille Carree. Dobri pogoji so ju spremljali preko večjega dela smeri, le v zadnjem skoku je primanjkovalo ledu. Tam sta morala bolj previdno zabijati in zatikati cepine. Za popestritev sta si tik pod vrhom smeri od blizu ogledala helikoptersko reševanje, na srečo nepoškodovanih tujih plezalcev. Šlo je menda za napad panike. Navdušena nad smerjo sta nato dosegla vrh. V kar treh navezah so dan kasneje preplezali ozebnik Chere couloir (II, 4, 220 m). Tudi tam so uživali v dobrih razmerah. Po preplezanih težkih raztežajih so se spustili nazaj pod steno in vrnili v dolino. Dva člana sta še ostala v akciji in dosegla vrh Mont Blanc du Tacula. Z njega sta lagodno odsmučala.
V času prvomajskih praznikov sta preko tople Provanse v večni sneg Zahodnih Alp zavila člana AO Rašica Anže Vasle in Marko Medenjak. Skupaj s še enim soplezalcem sta v Triangle du Taculu preplezala smer Contamine-Mazeaud (II, AD+, 65°, 350 m). Tudi njih so pogostile solidne razmere.
V drugi polovici aprila so pri AO TAM organizirali ledeniški tečaj v območju gora Castor in Polux v masivu Monte Rose. Poleg tečaja so izvedli nekaj pristopov na tamkajšnje štiritisočake in dosegli vrh Poluxa (4094 m), Castorja (4228 m), Breithorna (4164 m) in Gobbe di Rolin (3899 m). Ledeniški tečaj so 5. in 6. maja izpeljali tudi pri AO Kamnik in sicer na ledeniku Gran Paradisa. V soboto so v velikem številu vadili manevre, nedelja pa je bila namenjena vrhu gore. Kljub neugodni vremenski napovedi in dvomom pred odhodom, so tečaj in pristop izpeljali v povsem prijetnem vremenu. Vedno le ni za se sekirati glede napovedi oz. prevečkrat ta služi kot izgovor.
Nekajkrat je bil v aprilu in maju obiskan Veliki Klek, največkrat po normalkah. Pogosto plezano, a v primerjavi z lažjimi pristopi, manj obljudeno klasiko Mayerlrampe (III+, 70°, D, 500 m) je 28. aprila preplezal Rok Potočnik s kolegi iz ŠD Freeapproved. Smer ima dolg rok trajanja in pogosto nudi dobre razmere še v začetku poletja. Po Velikem Kleku so obiskali še manj popularni vzhodni vrh Simonyspitze (3442 m).
Zadnji snežni in prvi skalni vzponi
Topel april je pospešeno spreminjal podobo gora, prisojne stene so postajale vse manj uporabne za plezanje z zimsko opremo. Kakšen dobro zalit žleb se je vseeno še dalo najti. Zadnje zaplate v Tolminskem Migovcu je 19. aprila izkoristil Marko Leban (AO Cerkno). Preplezal je Belo grapo (45°, 250 m) in sestopil po Madoni (40-50°, 300 m). Poleg teh dveh je preplezal še pet 120 metrskih smeri, naklonine med 40 in 45°, na izstopih do 50°. Samo Kristan (AO Rašica) je v soboto, 21. aprila, s soplezalko plezal Zeleniško smer (III/2-3, M, 45°, 200 m) v Begunjščici. Smer je bila tedaj že precej kopna, tako da sta morala večkrat popraskati skalo. Redno je bila plezana Slovenska smer v severni steni Triglava. Snežne linije pri nas zaradi visokih temperatur niso več toliko privlačile. Vse bolj pa se je plezalo v skali. Prevladovali so vzponi v opremljenih smereh. Redno se je plezalo v Kozjeku, Klemenči peči, Beli peči. Pod zadnjo so se člani AO Tržič 6. maja zbrali v spomin na izgubljene prijatelje, se družili in plezali mimo cvetočih avrikljev. Kot zanimivost: starostni razpon udeleženih je presegal petdeset let. Seveda so tudi sivoglavi udeleženci poprijeli za skalo. V gorah je bil obiskan Kogel po Virensovi smeri (IV/III, 160 m). Plezalo se je Zgornji steber s Šijo (IV-/II-III, 160 m) Brane. Med bolj zahtevne vzpone v neopremljenih smereh je spadal vzpon Marka Mavharja in Marka Volka (oba AO Grmada Celje), ki sta v Mrzli gori preplezala smer Smehljaj (VII/V+, 220 m). Detajl smeri je Marko Mavhar zmogel prosto v tretjem poskusu.
Plezanje nad Kolpo
Nad Kolpo najdemo strme stene, idealne za predsezonsko vplezavanje in plezanje pozno v jesen – z vso alpinistično opremo na pasu. Ena takih je Kuželjska stena nad vasjo Kuželj. V njej je čez deset smeri težavnosti med IV in VII+. Urban Bolta (AO Domžale) je 14. aprila s soplezalcem med temi preplezal Trmasto smer (V+/IV, 120 m) in Lizard (VI+, 130 m). Slednja je edina navrtana linija v steni. Le nekaj kilometrov po reki navzgor pridemo do Osilnice, nad katero se kaže Loška stena. S soimenjakinjo v Julijcih sicer nima prav veliko skupnega. Ponižna je v višini, s strmino pa ne skopari, prav nasprotno. Tudi tu se dobro navita naveza lahko solidno pretegne in raziskuje. Konec aprila in začetek maja so raziskovali člani Črnuškega AO ter v steni preplezali dve novi smeri. Blaž Germek in Janez Smole sta 29. aprila prišla pod steno, si na pogled izbrala smer in jo preplezala. Novo linijo sta poimenovala Izgubljeni borec (VII/II-VII-, 200 m). 5. maja se je Blaž ponovno vrnil pod steno z Borisom Sedejem. Zaplezala sta desno od na zadnje nastale smeri in se ji na vrhu pridružila. Smeri sta dala ime B&B (VII+, A0, II-VII-, 180 m).
Torres del Paine
Janez Svoljšak (AO Kranj) in Tadej Krišelj (AO Kamnik) sta pozimi plezala v verigi Paine. Za razliko od gora v okolici Chaltena je plezanje tod manj udobno in bolj prvinsko. Manj je lažjih ciljev, ki bi jih lahko preplezali v neugodnih razmerah. Cilj Janeza in Tadeja je bil prosto preplezati eno od smeri na Centralni stolp. Ob spremljanju barometra in dogajanja na nebu sta vsakodnevno dostopala ter sestopala izpod stene. Večina poskusov se je končala že pred vstopom v steno, najboljši poskus pa se je zaključil na sedlu Col Bich med Severnim in Centralnim stolpom. Tam sta obrnila zaradi močnega vetra, nizkih temperatur in zasnežene skale. Nazadnje je gorovje pobelila obilna porcija snega in čas je bil za odhod domov.
Zadnji spusti pri nas
Po s spusti bogati zimi je pomladno smučarsko dogajanje manj pestro. Odjuga je opravila svoje. 18. aprila sta se s Pece po Lijaku spustila Aleš Paradiž s sosmučarjem Gašperjem. 19. aprila je Andrej Erceg (Črnuški AO) smučal z Velike Babe v območju markirane poti in s sosednje Mrzle gore po Zahodni smeri (III+, S4+, 400 m). 25. aprila je Primož Vrhovnik smučal v Skuti po stebru in grapi izpod snežišča v desnem delu stene. Smučalo se je z Grintovca v Dolce, SV pobočje Kranjske Rinke in Turski žleb. V Turski gori sta 26. aprila Jernej Gračner in Jakob Jovan AO Celje Matica poskusila v Beli piramidi (IV, 300 m), a v danih razmerah sta morala zgornjo četrtino smeri izpustiti. V Košutnikovem Turnu je bil ponovljen Damoklejev žleb (Z-, 50/40°, ozki prehodi). V Julijcih se je smučalo s Pihavca proti Luknji (Z-, 600 m), S sedla na zeleni sneg (Z-, 250 m) v Triglavu, z Mangarta pa po Zimski smeri z Italijansko varianto. V spodnjem delu Zimske je najdlje ostala zalita redko smučana varianta po Žlebu, ki jo je 7. maja presmučal Primož Vrhovnik. Na zaključek sezone je kot vedno počakala ugodno zalita Slovenska grapa (IV, 200 m), ki večkrat omogoča spust še v prvih poletnih dneh. Do sredine maja je vztrajala Jugova grapa (T, 500 m). Večkrat sta bila obiskana Špik nad Plazom (Z-, 500 m) in Špik nad Nosom z vrha (T) ter z njegove Zahodne rame (T, izpostavljeno, 350 m).
28. aprila sta Klemen Šafar in Matej Kosem poskušala srečo v Aerotiku (Z+, 450 m), vendar je smer že odplaknilo. V osrednjem delu smeri sta morala plezati preko skalnega skoka. Istega dne se je na Kanjavcu zbrala velika druščina v spomin na alpinista Marka Čara, meddrugim prvega deskarja, ki se je spustil po prej omenjeni smeri. Poleg te je seveda predeskal še številne druge smeri v okolici in tudi v daljni Himalaji. Matej in Klemen sta kasneje pokukala še v steno Špičja. Tumova smer je bila že preveč kopna, zato sta odsmučala varianto Berginčevih turnov. Namesto v suh original sta v srednjem delu smeri zavila v slepo grapo in vrh nje nataknila smuči oz. desko.