Išči

Napovedi

Bilten, napovedi vremena, razmer, SPIN, ... 

Napovedi

Objavljalci

Authors

Arhiv

Obvestila Kranjske S. 1918

Zadnja obvestila, ki naznanjajo konec monarhije in Kranjske sekcije

Obvestila Kranjske S. 1918

Letno poročilo je bilo predstavljeno na skupščini 23. 3. 1919


Preteklo leto nam je ob svojem koncu prineslo tako nepričakovane in pretresljive dogodke, ki so tako močno vplivali na življenje celotnega društva, predvsem pa na življenje Kranjske sekcije, da je vsaka razprava o njihovih vzrokih v okviru našega letnega poročila in vsako prerokovanje nesmiselno in da bi skupščina lahko predstavila le dejansko poročilo o dogodkih, ki so se zgodili.

Odbor, izvoljen na generalni skupščini 27.2.1918, so sestavljali gospodje H. Ludwig, predsednik, Bürger, Sauseng, tajnik (začasno preseljen), Tschech, blagajnik, Klementschitsch, Klauer, Dr. Fr. Poje in W. Rizzi. Zadnji štirje gospodje so bili na fronti ali v vojaški službi in so se vrnili novembra 1918. Če je po eni strani odbor zaradi večletne odsotnosti polovice svojih članov omejen pri izvajanju obsežnejših dejavnosti, se te zaradi vse slabših splošnih, osebnih in gospodarskih razmer niso mogle izvajati.
Za vodenje Asslinga je predano in preudarno skrbel gospod Egon Twerdy, ki sta ga aktivno podpirala gospod Josef Kaiser in gospod Hans Kõgler. Na veliko žalost je moral odbor v začetku leta 1919 zaradi selitve v Salzburg in na Dunaj zapustiti L. Bürgerja in Josefa Klauerja. Glede na okoliščine je bil odbor odvisen od ohranitve obstoječega in se iskreno zahvaljuje vsem prijateljem in članom, ki so sekciji še naprej izkazovali predanost in aktivno pomoč. Število članov je bilo najvišje doslej, saj jih je bilo 469 v primerjavi s 425 v prejšnjem letu. Odšlo je 11 članov, pridružilo pa se jih je 55. Od teh je 228 živelo v Ljubljani, 229 na ostalih območjih Kranjske in nekdanje Avstro-Ogrske ter 12 v Nemčiji.
Otto Brettschneider iz Harburga in kapetan d. rez. Karl Tauzher iz Ljubljane sta padla kot žrtvi na vojnem polju, prvi spomladi pred Verdunom, zadnji pa, kot je postalo znano šele zdaj, že leta 1916 v 9. bitki na Soči. Po dosedanjih podatkih je tako junaško umrlo 13 naših članov. Žal moramo žalovati tudi za našim rojakom in članom dunajske akademske sekcije, Ing. Ludwigom Tschado, ki se je vrnil iz romunskega ujetništva in kmalu nato kot letalec junaško umrl na Piavi. Z njim se je poslovil izjemen alpinist in plezalec - spomnimo se le njegovega dvakratnega solo vzpona v severni steni Triglava in številnih prvenstvenih vzponov v najtežjih stenah Julijskih in Kamniških Alp. Globoko pretreseni se poklonimo padlim.
Po nadčloveškem boju brez primere se je vojna za nas Nemce zlovešče končala. Upanje, da naše žrtve niso bile zaman, je skoraj izginilo. Še bolj boleče se nas dotakne spomin na mrtve. Naj počivajo v miru, ki nam, ki živimo, še dolgo ne bo zagotovljen. Emil in Josef Klauer sta poleg prejšnjih priznanj za svoje izjemne dosežke kot alpska častnika na fronti prejela še priznanje Mil.V.-K.3.Kl.m.d.Schw. Srebrni častni znak A.V. za 25 let zvestega članstva sta prejela Heinrich Ludwig in Dr. Alfred Mahr.
O ničemer drugem ni mogoče poročati iz notranjega življenja združenja. Predavanj ali drugih klubskih večerov ni bilo, planinske dejavnosti članov pa so bile omejene zaradi težkih prehranskih in prometnih razmer. Tudi v preteklem letu ni bila organizirana generalna skupščina celotnega združenja, saj se je večina sekcij izrekla proti temu. Po drugi strani pa je 14. septembra v Passauu potekal sestanek zaupnikov, na katerem je Obmann Ludwig sodeloval kot član H.=A. Na tem sestanku je bil sprejet predlog, da se novozgrajena koča Triglavsee (Triglavska jezera) zgrajena v letih 1913/14, brezplačno prenese v last Kranjske sekcije. Za to velikodušno darilo se iskreno zahvaljujem. Žal pa je le nekaj tednov pozneje prišlo do razpada monarhije, kar je sekcijo postavilo v tako negotov položaj glede sposobnosti preživetja in ohranitve premoženja, da je bilo treba potlačiti vse veselje do čudovitega novega doma v visoki dolini sedmerih jezer.
Zaradi velikih proizvodnih in poštnih težav je bilo mogoče našo skupno revijo iz leta 1917 poslati članom šele poleti 1918. S tem veličastnim izvodom, ki je glede na četrto leto vojne velik dosežek, je D.O.A.V. ponovno opravil vrhunsko kulturno dejanje, na katerega so lahko njegovi člani upravičeno ponosni. Ker je po zmagovitem preboju jeseni 1917 večina gorske fronte prešla v roke zaveznikov, je naša organizacija izvedla pregled poti in koč, ki so ostale v Dolomitih, Karnijskih in Julijskih Alpah, ter začela pogajanja z vojaško upravo za prenos vojaških objektov in poti, ki bi jih lahko uporabili v turistične namene. S tem bi se za Alpen Verein odprlo veliko novo področje dela, zgodovinsko pomembni nepozabni za vse večne čase. A tudi ti načrti so za zdaj propadli.

Kar zadeva koče in poti, lahko povemo naslednje: Gostinska ponudba je bila mogoča le v Zoisovi koči, koči na Golici in Valvazorjevi koči. Za odprtje koč v Julijskih Alpah ni bilo pogojev. Manjkalo je hrane, primernih najemnikov in predvsem vsaj na pol sprejemljivega turističnega prometa. Našim kočam ni bilo prizaneseno, ker se je v zadnjih dveh letih v celotnem alpskem prostoru močno povečalo število padavin. Jeseni so nam večkrat vlomili v Deschmannovo kočo in v kočo Marije Terezije. Preventivno so zato že poleti iz vseh triglavskih koč v doline odpeljali večino odej in perila, trenutno najdragocenejše opreme, kar pa je povzročilo precejšnje stroške. V Deschmannovi koči in koči Marije Terezije sta bili ključavnici izruvani s sekiro ali cepinom; notranjost je bila seveda opustošena in onesnažena, del posode in pribora je bil ukraden, več oken razbitih itd. Odbor je še posebej hvaležen gospodu Eiglu, gozdarju na Bledu za pregled koč in takojšnje obvestilo. Obvestili so žandarmerijske postaje Mojstrana, Bovec in Srednja Vas ter za prijetje storilcev razpisali nagrado v višini 200 K, vendar brez uspeha. Vrata koč Deschmannhaus in Maria Theresien hutte je gorski vodnik Hlebanja oktobra dodatno zaprl, tako da sta koči trenutno nedostopni. Triglavska koča Marije Terezije je bila sorazmerno še najmanj prizadeta, čeprav je bilo razbito okno, izginilo je več odej in skoraj vse pohištvo. Nasprotno pa je naša draga Vosshütte na Vršiču skoraj popolnoma uničena, tako stavba kot oprema. V dveh letih vojaške okupacije je bila močno poškodovana in v veliki meri izpraznjena, sama koča pa je močno trpela tudi zaradi različnih začasnih predelav in namestitev, tako da bi jo bilo treba zgraditi na novo. Poleg tega je celotno območje od vrha doline do Mojstrovega prelaza (Vršič) in navzdol do Trente tako opustošeno zaradi surovih vojnih del, od katerih so bile mnoge tudi nepotrebne, da skoraj nič ne spominja na nekdanjo mirno lepoto tega čudovtega gorskega sveta. Tu bodo morala miniti desetletja, dokler se nekatere rane ne bodo ponovno zabrazgotinile. Preostalo opremo so prenesli v dolino in jo rešili pred krajo (gorski vodnik Oiztl (?). Čeprav se Vosshütte nahaja severno od razmejitvene črte, jo trenutno zaseda tuja oblast, kar bo verjetno prispevalo k nadaljnji škodi. Staro gradbišče nad stavbo Vosshütte, ki je pripadalo sekciji, je bilo ograjeno (gorski vodnik Korobidelj ga je ogradil).
Društvo Karawanken je za svoj izropani planinski dom Uršula gora dobilo deset odej. Hišni davek za Vosshütte in Hubertushütte je bil odpisan na podlagi prošnje, naslovljene na okrajno upravo v Radovljico.
Zoishutte je dobro prezimila in potrebovala je le manjša popravila. Od 28. junija do 15. septembra ga je dobro vodila gospa Stros, gospod Bürger pa ji je tako kot prejšnje leto pomagal z nabavo. Zoishütte je obiskalo 270 obiskovalcev; po zaprtju koče so odeje, posteljnino in posodo pripeljali v Kokro - tudi z velikimi stroški.
Letos poti ni bilo mogoče vzdrževati. Če se bo to nadaljevalo, bo treba celotno omrežje poti, ki bi moralo biti popravljeno poleti 1914, ponovno označiti in v celoti popraviti. Pot čez Prag naj bi bila po besedah nekega plezalca močno poškodovana.
Vodnik Joh. Orehovnik iz Mojstrane je umrl zaradi ran. Vdova gorskega vodnika Urbasa iz Mojstrane, ki je prejšnje leto umrl v nesreči, je dobila vdovsko pokojnino iz vodniškega sklada. Pokojnina, zbrana na skupščini delničarjev prejšnjega leta je zapisala, da je bil Korobidlju izročen znesek 100 K.

Poročilo društva iz Asslinga
----- Gau je doživel velik vzpon s 46 člani, medtem ko jih je bilo v prejšnjem letu 26. Koča na Golici, ki je bila zaprta od začetka vojne, je bila ponovno v uporabi od 15. maja do konca julija. Že na dan odprtja koče se je zbralo impresivno število gostov, priljubljenost naše koče kot izletniške destinacije pa dokazuje število obiskovalcev, ki jih je bilo veliko kljub deževnemu poletju.
Kuhinjo je ponovno vodila gospa Gertruda Mandelc in ponujala je vse, kar je bilo mogoče pričakovati v teh težkih časih, celo več. Na koči na Golici je bilo opravljenih več večjih vzdrževalnih del. Temeljito so popravili streho in vsa okna, štedilnik in vrvi za sidranje koče, nekaj pa so dodali tudi v opremi. Za boljšo zaščito je koča dobila druga močna zunanja vrata, dve okni, ki sta bili še brez rešetk, pa sta bili opremljeni z močnimi rešetkami. Tudi Valvasorjeva koča je bila zelo priljubljena, saj je bilo v njej 244 gostov, kar je največ doslej; tudi tu je bila zagotovljena delna, čeprav skromna prehrana za goste. Na strehi je bilo opravljenih nekaj popravil.

Dodatek:
Spoštovana generalna skupščina!
Naš pogled na prihodnost je mračen in trenutno je popolnoma nejasno, kako se bo izteklo. Vendar ne želimo izgubiti upanja. Alpenverein bo prihodnje leto vstopil v petdeseto leto svojega obstoja. Hude preizkušnje, ki so bile naložene nemškemu narodu, bodo močno vplivale tudi nanj, tudi če daljnosežne zahteve naših sovražnikov ne bodo v celoti izpolnjene. Danes ne vemo, kaj se bo zgodilo s Kranjsko sekcijo, ki nam je vsem tako draga, ali bo kot takšna sploh lahko preživela. Nekaj pa nas mora tolažiti: Alpenverein je edina organizacija, ki si že pet desetletij zgledno prizadeva za združitev Nemčije in Avstrije, ne dobesedno temveč s plemenitim načinom delovanja in celotno strukturo svoje organizacije. V njej je bilo to poenotenje že doseženo. Zdaj je torej na poti in ga ni več mogoče ustaviti. Če bo treba sprejeti žrtve, ki so za posameznika boleče, se morajo te umakniti koristim večine. Vsi lahko s ponosom rečemo, da je Kranjska sekcija prispevala k razvoju Alp, in to veliko več, kot bi lahko pričakovali in zahtevali od nje. Venec naših planinskih koč in mreža poti, ki smo jih zgradili, bo ostal trajen mejnik nemškega kulturnega delovanja. Gore dežele Kranjske že desetletja osvajajo nemški planinci; nasprotniki bodo to dejstvo zagotovo poskušali zamegliti, vendar tudi to bo minilo. Zgodovina naše sekcije bo zabeležena v Julijskih Alpah, Karavankah in Kamniških Alpah. Ne smemo si oddahniti, saj se časi lahko hitro spremenijo in prinesejo drugačne razmere.
Naj zaključimo z željo, da bi Kranjska sekcija kot ena najstarejših sekcij DOAV ponovno zaživela in praznovala svoj petdeseti jubilej.
Planinski pozdrav!

Walter Rizzi

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1719

NAPOVEDI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.