Slovenske novice - Tina Horvat: ... ki ga je začarala
V samotni Loški steni se je hudo poškodoval nagrajeni pisatelj in alpinist Tadej Golob
Zdaj naj bi že bil iz najhujšega
LJUBLJANA • Veličastna, široka in do 1000 metrov visoka Loška stena (2184 m) je zaradi osupljivih razsežnosti in strmin ena najbolj samotnih sten v naših gorah. Obiskujejo jo le gorniški sladokusci, saj je zelo strma in nedostopna, nanjo vodi le ena zelo ozka pot in še ta je zelo zahtevna. V tej mogočni osamljeni skalni pregradi med dolinama Koritnica in Bavšica se je v petek dogajala prava drama, saj se je pri sestopu hudo ponesrečil alpinist
Tadej Golob, novinar in pisatelj, avtor najbolj branih slovenskih kriminalk in dobitnik kresnika.
Nesreča se je zgodila na območju Vrha Krnice, ki je eden od desetih vrhov Loške stene. »52-letnemu planincu se je odkrušil skalni rob in padel je 20 metrov v globino. Pri tem je utrpel hude telesne poškodbe. Njegovo stanje je zelo resno. Prvo pomoč mu je najprej ponudil njegov 46-letni prijatelj, nato so posredovali reševalci Gorske reševalne službe (GRS) Bovec, hudo poškodovanega pa so prevzeli člani dežurne ekipe GRS za reševanje v gorah z Brnika in ga z vojaškim helikopterjem odpeljali na nadaljnje zdravljenje v splošno bolnišnico na Jesenice,« so v petek zapisali v poročilu Policijske uprave (PU) Nova Gorica.
Loška stena ga je začarala
»
Za vzpone v Loški steni moraš imeti posebno motivacijo in posebne sposobnosti. Neprekosljiva in nepristopna alpska divjina, strmo, naporno in zahtevno brezpotje. Kljub temu imajo vrhovi Loške stene krog oboževalcev. V teh robeh je vse še vedno tako, kot je bilo pred tisočletji. Gamsi, kozorogi in svizci uživajo svoj mir na nedotaknjenih cvetnih livadah. Ena sama visoka romantika,« je nekoč zapisal avtor alpinističnih vodnikov
Tine Mihelič.
Kot je med alpinisti zelo dobro znano, je med največjimi oboževalci in poznavalci Loške stene prav Tadej Golob. V njej ima več tako imenovanih prvenstvenih smeri, tudi zimskih, ki so še posebno zahtevne, na videoprojekciji leta 2012 v tolminski knjižnici pa je občinstvu povedal, da ga je preprosto začarala.
Zato ni prav nič čudno, da se je v Loško steno s soplezalcem odpravil tudi v petek, ko je bilo lepo vreme. Izvedeli smo, da sta se alpinista pripravljala na prvenstveni vzpon in sta po poti na vrh stene, kjer sta predvidela izstop iz bodoče plezalne smeri, znosila nekaj opreme in hrano in pijačo.
Drama pri sestopu
Zgodilo se je ob sestopu, izvemo od alpinista
Vikija Grošlja, ki je bil te dni ves iz sebe zaradi skrbi za dobrega prijatelja. »Še v sanjah ne bi pričakoval, da bi se Tadeju lahko zgodila takšna nesreča. Je v vrhunski alpinistični formi in lahko rečem, da je največji poznavalec Loške stene. Tadej je človek, s katerim bi šel brez strahu v severno steno Eigerja (zaradi zahtevnosti zadnja preplezana stena v Alpah, op. a.)! Zgodilo pa se ni med plezanjem, ampak med sestopom po poti, ki je napol lovska, napol planinska. Na grebenu mu je zdrsnilo in omahnil je proti prepadnemu delu, ki se spušča v Bavšico. Imel je neverjetno srečo, da ga je zadržalo rušje, sicer bi padel čez steno,« opisuje dogajanje.
Druga sreča v nesreči pa je bila, da je njegov soplezalec izjemno dobro odreagiral in ga fiksiral skupaj z rušjem, saj je grozilo, da bosta skupaj padla naprej v globino. »Ta reakcija je bila res odločilna in lahko rečem, da smo dolžni velik poklon soplezalcu Blažu Stresu, da se je končalo vsaj tako, kot se je, in da se ni zgodilo najhujše,« je prepričan Grošelj.
Kot smo še izvedeli od gorskih reševalcev, je bilo reševanje poškodovanega alpinista zelo zahtevno, saj je bilo treba kar s sekirami in žagami odstraniti vejevje, da so ga sploh lahko dobili iz rušja, ga privezali na vitel in dvignili v helikopter.
Tadej Golob se je zelo težko poškodoval. Iz zanesljivih virov smo izvedeli, da je od prihoda v UKC Ljubljana v umetni komi in da naj bi ga že začeli zbujati iz nje. Zdravniki naj bi že dali vedeti, da je, kot pravijo, iz najhujšega in da naj pri padcu po vsej verjetnosti ne bi utrpel nobenih trajnih posledic.
To nam je z velikim olajšanjem potrdil tudi Viki Grošelj, ki se je še do včeraj bal najhujšega.
Vrhunski alpinist in pisatelj
Tadej Golob se je kot vrhunski alpinist, član Alpinističnega odseka Železničar, udeležil kar 12 odprav in je stal na dveh osemtisočakih. Leta 1998 na Daulagiriju in leta 2000 na Everestu. Takrat je o smučanju Dava Karničarja z vrha najvišje gore napisal knjigo Z Everesta in se začel ukvarjati s pisanjem knjig. Trenutno je avtor najbolj branih slovenskih kriminalk. Po Jezeru je napisal še dve uspešnici, v katerih nastopa kriminalist Taras Birsa, čez poletje pa je pisal že četrto kriminalko. Za roman Svinjske nogice je leta 2010 prejel kresnika, nagrado naše medijske hiše Delo. Napisal je tudi dva mladinska romana, Zlati zob in Kam je izginila Brina. Zadnja leta se posveča biografijam znanih Slovenk in Slovencev, od Petra Vilfana, Zorana Predina in Gorana Dragića do Milene Zupančič, Petra Čeferina in Alenke Bratušek.
Strah pred višino je popustil
Pisatelj je v enem izmed številnih intervjujev pripovedoval tudi o svojem strahu pred višino. A potem je odšel študirat v Ljubljano in z avtobusa v Mostah opazil plakat, ki je vabil k vpisu v alpinistično šolo. Prijavil se je in ni ga bilo več mogoče ustaviti. Strah pred višino pa je čudežno izginil. »Sčasoma ugotoviš, da bolj ko je strmo, manj je nevarno. Če padeš v strmi steni, imaš pri ustreznem varovanju veliko možnosti, da jo boš dobro odnesel.« Spomnil se je tudi plezanja v Loški steni, kjer je v petek doživel strahotno izkušnjo, in omenil kolega, ki je padel 40 metrov globoko. »Mislil sem, da je mrtev, ker je bilo videti grozno, ko je na glavo letel v globino. Ampak mu je samo odbilo čelado in nekaj minut ni bil povsem pri sebi, pa zlomil si je koščico v podplatu. Helikopter ga je odpeljal v bolnišnico na Jesenice, nazadnje je bil doma pred nama s soplezalcem, ker sva se morala še spustiti s stene,« je dejal konec lanskega leta za eno izmed revij. »Veliko ljudi sicer misli, da je plezanje iskanje smrti, a je daleč od tega. Ne poznam ljudi, ki bi si bolj želeli živeti, kot si alpinisti. Seveda je tveganje, in to precejšnje, vendar brez njega plezanje nima smisla.«