Išči

Napovedi

Bilten, napovedi vremena, razmer, SPIN, ... 

Napovedi

Objavljalci

Authors

Arhiv

Po Otmarjevi lojtrci

Delo - Grega Kališnik: Gradiško Turo nad Vipavo lahko že pol stoletja osvojite

Po Otmarjevi lojtrci

... po Furlanovi in zadnje leto še po Otmarjevi zelo zahtevni planinski poti, če ne ferati.

Nad Vipavo je Gradišče, ne nad, ampak pri Vipavi. Nad njim je med drugim 793 metrov visoka Gradiška Tura. Lani so praznovali 50 let, kar je bila na Turo speljana zelo zahtevna planinska pot, napačno ali ne, rekli ji bomo ferata, imenovana Furlanova. Ob jubileju so v ostenju nabili še njeno sestro, Otmarjevo pot.

Z nadelovalci sem se menil, da bi se med nastajanjem nove ferate službeno oglasil, pa se je nekaj prestav­ljalo zaradi, če se ne motim, bolezni v ansamblu, potem so name pozabili. Kdo bi jim zameril? Jaz! Pa ne preveč. Otmarjevo, no, naj bo, zelo zahtevno planinsko pot, so odprli lanskega maja.

Na Gradiško turo lahko ob jeklenicah prideš po Furlanovi ali Otmarjevi poti, lahko ju seveda povežeš. Furlan(ov)ko sem prelezel veliko­krat, tehnično ni zahtevna, v zadnjem delu, razu, rezu, pa začetniku zaradi izpostavljenosti lahko požene strah globoko v kosti. Varoval je veliko, a smer je relativno naravna, stopaš po zemljici, skalah.

Otmarjeva je zahtevnejša, če bi prvi laično dal oceno C, bi novi C/D, je pa izrazito nenaravna, torej našpikana s komaj preštevnimi skobami. Mimogrede, se zdi, da bi bila brez skob težko predstavljivo premagljiva.

S soferatarjem Srečom sva se dvojca lotila pred dobrim tednom, a po počitku vrh Furlanove naju je presenetil dež. Mene pozitivno, saj sem se zelo slabo počutil in se Otmarjev(k)e verjetno ne bi niti lotil.

image

 Narava daje najboljše. Tudi stope. Foto: Srečo Vidic
 

Sredi tega tedna sva bila spet v Gradišču. Zelo zgodaj. Obetal se je nedeževen, a sila vroč dan. Mahnila sva jo naravnost proti Otmarjevi. Isto pot je ubrala gospa, za katero se je pozneje skazalo, da bi bila s Srečom lahko sošolca, če bi živela v istih krajih. Pa nista. Lepo je koračila po rahlo sitnem pri­stopu, iz njenih besed sem razbral, da je izkušena planinka. V ferati sva ji dala prednost in hitro se je izkazalo, da upravičeno. Izginila je spred obeh Srečovih in mojega levega očesa.

Košutica

Še med dostopanjem nenadoma za seboj zaslišim sopenje, kaj bi to bilo, Srečo je hodil pred menoj, nato pa: »Me láhko spustiste?« Zagorela športnica je mimo mene švignila, kako bi rekel, kot košuta, ki že, starostno gledano, nekoliko menja barvo dlake. Ja, prepred poti nad Gradiščem je gotovo božjepotni poligon takih in drugačnih ljubiteljev gibanja na svežem zraku.

Ko uživaje grabiš po kovini, pa nenadoma – streljanje. Državni udar? Saj vemo, kaj se dogaja v razgreti Ljubljani. Potem se le spomnim, da je bila za časa JLA v Vipavi vojašnica, in morda je še vedno.

Naprej, na začetek Otmarjeve. Vstopna lojtrica s prečkico in nato zaznavnim previsom je, kako bi rekel, lepo izpostavljena. A če delaš po pameti in se netresočih hlač pravilno prepenjaš, ni hujše sile. Potem postane lažje, skob je kot listja, sem ter tja so stopi vklesani, veliko je tudi šaličastih oprimkov, značilnih za tamkajšnjo skalo in šport­noplezalske sektorje.

Razgled, seveda, če se obrneš od stene, je fascinanten. Vipavska dolina, pa grički proti jugu, le Vipavskega Križa ne vidim, ker je pri Ajdovščini.

Izredno lepo speljana ferata, v izpostavljeni prečnici, priznam, sem v razkoraku nekoliko stisnil mišičevje, sicer pa – užitek. Otmarjeva pot se kar vleče, v dolžino so ji namerili 400 metrov, nabere pa se tudi 240 višinskih.

Ko uživaje grabiš po kovini, pa nenadoma – streljanje. Državni udar? Saj vemo, kaj se dogaja v razgreti Ljubljani. Potem se le spomnim, da je bila za časa JLA v Vipavi vojašnica, in morda je še vedno. Nisem prepričan, saj sem se odhodu v JLA upiral z vso težo. Za sprejem sem bil namreč prelahek. Za SV sem bil prestar. No, izstrelkov iz doline se vsekakor nisem bal, saj so bili gotovo kratkometražni.

Pozneje, ob vrčku rumenkastega, izvem, da je ravno tole gradiško ostenje obrnjeno tako, da sonce tudi poleti sila pozno poboža skalo. In res, s Srečom sva imela pred žarki ljubi mir vse do vrha, kjer naju je vsa žareča od sreče, nekolikanj tudi napora, čakala nesojena prijateljeva sošolka, v skalo pa je bil zabit tudi križ božji. Kot se spodobi, kovinski. In ja, (nad)vipavski. Verjetno starejši od ferate.

Sledilo je kratko krepčanje, razkuževanje rok, koronavirus se namreč ne ozira na nadmorsko višino, in treba se je bilo odločiti za smer sestopa. Lahko bi jo ubrala po domnevno sitnejši poti, mimo vrha Furlanove ojekleničenke v dolino, spodnji del mi je znan in nikakor pisan na podplate, ali pa po bolj lovski, zmernejši, daljši, proti zahodu. Izid glasovanja je bil dvoglasen za lažjo, a daljšo možnost.

Očeladena rit

Kakor sošolka pa je nameravala do izhodišča kar po Furlanovi v rikverc. Glede na njeno omembo, da se na njej nikoli ne varuje, kar sem opredelil kot traparijo, je verjetno že vedela, kaj počne. Nama pa namignila, da z malo sreče na svoji poti lahko srečava medveda.

No, medvedov se nikakor ne bojim, še zlasti če sem na debelo našprican proti klopom. Med spustom sva imela čeladi na glavi, kar je bilo pametno. Spod nog se je sem ter tja kotrljalo kamenje, na naju so prežale skrite korenine.

Ko sva že blizu izravnave nekoliko počila, počenila, sta naju dohitela dva feratarja. In enemu ravno vzporedno z nama grdo zdrsne in cepne na rit. Nič hujšega, saj čelade ni imel na glavi, ampak okoli pasu, natančneje, natanko tam, kamor je priletel. Torej, pametna rit nosi čelado.

image

 Prečenje visoko nad – ničem. FOTO: Srečo Vidic
 

S Srečom sva opravila še tistih nekaj sto, morda tisoč in več korakov in bila sva na cilju, no, startu, v kampu Tura, kjer je žgalo. Kar nekaterih ni motilo, da ne bi svojih podvigov šele začenjali. Kolikor ljudi, toliko vročinskih čudi.

Že tako je treba reči, da so v zadnjih letih nad Vipavo lično opremili vse, kar pohodniki, (športni) plezalci, sprehajalci, potrebujejo za orientacijo, varnost ... Stebriščne oznake, varovalne jeklenice, klopce. In ja, poti, kakršni sta Furlanova in Otmarjeva, so namenjene onim, ki brez njih ne bi bili zmožni doseči, se lotiti takih doživetij, skalovij, prepadov, izpostavljenosti, krajše, dogodivščin znotraj relativne varnosti. In res, Otmar­jeva je speljana tako in predvsem tam, da bi si še angelčki plezalne pasove in samovarovalne komplete nadeli. Da o čeladah ne zgubljamo črk.

Skoraj bi pozabil, ob spustu nama je pot nekaj deset metrov stran prekrižala zajetna žival. Ni bil medved (ne klop), če bi bil, ne bi bilo tega teksta, naj se sliši še tako čudno, s sotrudnikom sva se odločila, da je bil gams. In to še preden sva se začela obilno odžejevati in poslušati vipavsko govorico, ki po posebnosti in estetiki ne zaostaja za vsem, kar je bilo doslej opisano.

In ja, Otmar Černilogar je bil profesor, prevajalec, duhovnik in predsednik PD Vipava, ena ključnih osebnosti v zgodovini vipavskega planinstva, pobudnik in ključni mož za postavitev Furlanove poti. Ta je bila pohodnikom v uporabo izročena junija 1969, poimenovana po domačinu in velikem ljubitelju gora Fricu Furlanu, ki se je februarja 1952 smrtno ponesrečil v stenah Ture.

NeDelo, 05.07.2020
Po Otmarjevi lojtrci

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 1718

NAPOVEDI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.