Vzpon po različnih poteh na iste vrhove je vedno zanimiv.
Hladno vetrovno jutro nas pozdravi na prelazu Vršič, ki je izhodišče današnjega pristopa na vrh Prisojnika. Kape, rokavice in jopiči so pokazatelji, da se je vročina poletja v gorah prevesila v hlad jeseni.
S parkirišča gremo v senci mimo Tičarjevega doma na pobočje Sovne glave, kjer nas za trenutek obsije sonce, ki pokuka izza Prisanka. Že naslednji trenutek pa izgine za goro, ko stopamo navzdol po gruščastem pobočju in se globoko spodaj priključimo poti od Erjavčevega doma ter vstopimo na plezalno, varovano in označeno Kopiščarjevo pot, imenovano tudi Jeseniška, skozi prednje okno Prisojnika. Pri vstopu nadenemo plezalne pasove in samovarovala, na glavah imamo čelade in že poprimemo za prvo pletenico in prečimo steno v levo, nato pa pot zavije desno in prične se zelo strm vzpon s številnimi klini, stopami in pletenicami. Vrh prvega vzpona stopimo na položnejše pobočje z nekaj ruševja, ki nas popelje na kratek vzpon ob pletenicah do lepega razgledišča na Ajdovsko deklico v steni Prisanka. Pot nadaljujemo rahlo v desno in nato ponovno strmo navzgor ob pletenicah do naslednjega razgledišča, majhnega sedelca med prepadnim razom, od koder je enkraten pogled na Mojstrovke, venomer pa globoko spodaj vidimo dolino Velike Pišnice. Še naprej sledimo označeni poti, ki nas vodi višje in višje, prečimo prepadno pobočje, se povzpnemo okoli manjšega grebena in gremo navzgor, venomer ob varovalih in tesno ob steni nekoliko proti vzhodu dokler ne dosežemo najtežji previsni del poti. Preplezamo vertikalo in previs kamina, ki mu sledi zelo ozek prehod, po katerem se tesno splazimo na drugo stran. Čeprav je najtežji del vzpona za nami, imamo še naprej opravka s strmim pobočjem in številnimi varovali, nato pa sledi nekoliko lažje plezanje po skalovju. Nad nami krožita visoko nad pobočjem vreščajoča krokarja. Prečimo prepad nekoliko v levo in nato gremo navzgor in pri tem lahko opazujemo a le trenutek ali dva, ko se ustavimo, nad nami v dopoldnevu svetli zadnji lunin krajec. Še enkrat spremenimo smer vzpona in ko to storimo ponovno, prvič na poti ugledamo še daleč nad nami majhno okno v pobočju. Komaj naredimo nekaj korakov naprej, izgine izpred oči. Previdno nadaljujemo prečenje in vzpenjanje in ko stopimo preko rebri v pobočju, ponovno zagledamo tokrat veličastno okno in za nameček ugledamo pod nogami še julijski mak. Zastanemo in občudujemo čudo narave, nato pa se spustimo ob pletenici do poti, ki vodi po krušljivem svetu polnem drobirja proti velikem prednjem oknu, skozi katerega sije modrina neba. Pazljivo stopamo po zemljini do strme stene pod oknom, po kateri se skozi okno s pomočjo pletenic in skob povzpnemo iz sence na sončni greben. Nad oknom srečamo skupino pohodnikov, ki se vzpenjajo po Grebenski poti, po kateri nadaljujemo tudi mi po prvem pravem predahu z okrepčilom iz nahrbtnikov na naši poti.
Hoja po grebenu je nekoliko lažja, a tudi tu ne manjka varoval in pot do vrha je še dolga. Zlepa ne zmanjka vrhov v grebenu, veter nas še vedno hladi, a razgledi so sijajni in odpirajo se novi in novi. Z višino narašča število fotografij v fotoaparatih in telefonih in dela po turi bo veliko pri urejanju, označevanju in brisanju posameznih posnetkov. Hodimo proti vzhodu, se vzpenjamo in prečimo pobočja, naredimo še en odmor na razglednem grebenu, nato pa pohitimo na zadnje daljše prečenje vršnjega pobočja in vzpona na 2547 m visoki vrh Prisojnika.
Na vrhu nismo sami. Lep dan je privabil kopico planincev in z njimi se oziramo na vrhove Julijcev, ki obkrožajo od blizu in daleč masivni Prisojnik. Daleč seže pogled. Za verigo vrhov od Bavškega Grintavca do Jalovca in Rateških Ponc vidimo zahodne Julijce od Kanina do Špika nad policami. Na avstrijski strani je dobro viden Dobrač in za njim so zasneženi tritisočaki. Karavanke ponujajo Vošco in Trupejevo poldne in že se pojavi Špikova skupina z Veliko dnino, nad katero je v zatrebu doline Oltar in bližje nam kaže prepadne stene Škrlatica s sosedi na poti do Visoke Dolkove špice in Kriške stene s Križem in Stenarjem v ozadju. Seveda ne gre brez najvišje slovenske gore, Triglava in pred njim tako blizu a vendar tako daleč je Razor s Planjo in njenim Utrujenim stolpom. Oči še naprej drsijo po oddaljenih vrhovih od Kanjavca do Velikega špičja vse do Krna, pa preko doline Trente na verigo vrhov od Ušja preko Trentskega Pelca in Srebrnjaka na Bavški Grintavec, kjer se naše krožno popotovanje po vrhovih tudi zaključi.
Poiščemo napol zavetrje malce pod vrhom in si privoščimo zadnji premor. Na vrh prihajajo novi in novi planinci, mi pa pričnemo sestop in hitro dosežemo stičišče Grebenske, Slovenske in Jubilejne poti, kjer stopimo ob pletenici navzdol, nato pa po strmem pobočju še naprej navzdol dokler nismo pri razcepu poti, kjer odvijemo na zahod v smeri Vršiča. Lepa razgledna pot je prijetna za hojo in lažje plezanje ob varovalih, ko premagujemo pregrade na poti in ko prečimo strmo pobočje gore z nekaj neizrazitimi vzpetinami in ramami in na eni od njih se ustavimo, da naberemo novih moči in se sprostimo ob pogledih na dolini Trente in Zadnje Trente in vršaci nad njima. Z rame gremo preko praga strmo navzdol na bolj položen svet, kjer cveti še vedno veliko gorskega cvetja. Vidimo sviščevce, kamnokreče, osate in prelepe planike v odcvetu. Naša pot se še nekoliko spušča. Južno pobočje gore prehaja na zahodno, kjer se naša pot sreča z začetkom Grebenske poti in kjer z rahlim vzponom dosežemo zahodno pobočje. Odpre se svet melišč Prisojnika in še zadnjič si privoščimo kratek počitek s pogledom na Jalovec, Travnik in vse Mojstrovke z Nad Šitom glavo, nato pa korak po koraku prečimo melišče, se povzpnemo na Sovno glavo in naredimo pot do razgledišča na Ajdovsko deklico s tablo, ki prikazuje zemljevid s potjo skozi okno, da si osvežimo spomin na veličastno steno in pot.
Izgubljena stava o letu vzpona na Kanjavec je le en razlog za obisk Poštarskega doma, drugi je vsekakor prijazno osebje, pa enkratna odlična enolončnica, ki si jo privoščimo za konec ture ob pijači in odlična razgledna točka pri domu ali nad njim, kjer se nahaja vrh Vršič.
Po dobrih osmih urah plezanja, hoje in počitkov počasi zaključujemo pot, ko srečamo štiriperesno žensko druščino mojih let, polno elana in smeha kot ga zmorejo le srečni ljudje. Celjanke so se povzpele na Malo in Veliko Mojstrovko in za konec ture bodo obiskale štiri koče, štiri planinke za štiri planinske postojanke na Vršiču in pod njim.
V klepetu gremo skupaj na prelaz, kjer se naše poti razidejo. Naredimo zadnje posnetke s čredo ovac in stopimo do avtomobila. V prtljažnik romajo nahrbtniki, ko nas ogovori planinka z neobičajno prošnjo. Rada bi si sposodila čelado, kajti šele na Vršiču je pogrešila svojo. V hipu so ji bile na razpolago kar tri in po izmenjavi imen in telefonskih številk je imela v rokah eno od njih, ki jo bo jutri zvečer vrnila v Ljubljani. Pa naj še kdo reče, da planinci nismo srčni ljudje in smo se odpeljali v dolino.